Jedro

ZPIZ-1 v 133. členu ne določa taksativno vrst dohodkov, ki se vštevajo med skupne dohodke. Našteva jih le primeroma kot dohodke, od katerih se plačuje davek. Upoštevajo se vsi dohodki od premoženja, od katerih se plačuje davek, vendar le v višini od katere se davek plačuje, torej v višini, ki se po davčnih predpisih šteje za davčno osnovo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in priznanje pravice do državne pokojnine od 22. 4. 2004 do 31. 12. 2004. Ugotovilo je, da je med strankama sporno le vprašanje, ali se pri izračunu premoženjskega cenzusa (ki je pogoj za priznanje pravice do državne pokojnine) upošteva dohodek od najemnin v celotni višini, ali zmanjšan za normirane stroške, torej osnova, ki se upošteva za obračun dohodnine po Zakonu o dohodnini. Gre za dva pojma in sicer za dohodke iz premoženja in osnovo, od katere se od teh dohodkov plačuje davek. Po 133. členu ZPIZ-1 se v skupne dohodke upoštevajo dohodki od premoženja in ne osnova za davek iz premoženja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe tožene stranke odpravilo, odločilo, da ima tožnica od 22. 4. 2004 do 31. 12. 2004 pravico do državne pokojnine in da ji je tožena stranka iz tega naslova dolžna plačati 1.133,77 EUR. Določba 133. člena vsebuje generalno klavzulo, ki zajema vse dohodke, od katerih se plačuje davek, zakon pa le primeroma našteva kateri so ti dohodki. S tem napotuje na uporabo ustrezne določbe Zakona o dohodnini, ki kot davek od dohodkov iz premoženja določa tudi dohodke, dosežene z oddajanjem zemljišč, stanovanjskih ali poslovnih prostorov, garaž in prostorov za počitek oziroma rekreacijo, opreme, prevoznih sredstev in drugega premoženja v najem. Osnova za davek je znesek najemnine, zmanjšan za dejanske ali normirane stroške. Dohodek je razlika med prihodki in odhodki, stroški, najsi so to normirani ali dejanski, ne štejejo med dohodke. Dohodek od premoženja je zato razumeti tako, da se upošteva osnova, od katere se plačuje davek.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja z razlago 133. člena ZPIZ-1. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da zakon določa, da se v skupne dohodke uživalca pokojnine in družinskih članov, za priznanje pravice do varstvenega dodatka, upoštevajo dohodki, od katerih se plačuje davek, kar pomeni, da je treba to določbo razumeti v smeri določanja vrst vštevnih dohodkov in ne višin teh dohodkov. Zakon o dohodnini ni poseben predpis glede na določbo 133. člena ZPIZ-1, saj določa le odbitke in olajšave v zvezi z odmero davkov, ne določa pa, da se kateri koli del dohodka od premoženja ne bi upošteval v zvezi s pravico do varstvenega dodatka.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Ker revizija ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

7. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava.

8. Tožnica je uveljavljala pri toženi stranki pravico do državne pokojnine za del leta 2004 (od 1. 1. 2005 ji je bila ta pravica priznana). Eden od pogojev za priznanje državne pokojnine je po določbi 59. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) tudi premoženjski cenzus: lastni dohodki upravičenca ne smejo presegati premoženjskega cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Ta premoženjski cenzus določa ZPIZ-1 v 133. členu.

9. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi že odločilo. V sodbi VIII Ips 431/2006 z dne 11. 3. 2008 je tako navedlo:

10. "Glede vštevanja v osnovo za dohodnino 6. člen ZDoh določa, da se katastrski dohodek od kmetijskih in gozdnih zemljišč všteva zmanjšan za katastrski dohodek zemljišč, za katera so priznane oprostitve in olajšave ter zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost. Ker ZPIZ-1 določa, da se med skupne dohodke uživalca pokojnine vštevajo dohodki, od katerih se plačuje davek, je treba upoštevati še določbo 25. člena ZDoh, ki določa, da je osnova za davek iz kmetijstva katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen po predpisih za ugotavljanje katastrskega dohodka. Iz prvega odstavka 33. člena ZDoh pa izhaja, da se zavezancu prizna posebna olajšava, če je bil donos na posamezni kmetijski parceli ali na več kmetijskih parcelah manjši zaradi naravnih nesreč, rastlinskih bolezni in škodljivcev ali drugih izrednih dohodkov, ki jih zavezanec ni mogel preprečiti.

11. Olajšavo se, kot je določeno v drugem odstavku 33. člena ZDoh, prizna tako, da se katastrski dohodek vsake take parcele posebej zmanjša za toliko odstotkov, za kolikor se je na njej zmanjšal donos. To pa pomeni, da pri priznavanju olajšave ne gre samo za izračun višine dohodkov in ne gre za odmero davka (ali plačilo davka) z odbitki in olajšavami, kot si to zmotno razlaga tožena stranka. Res je, da dohodek zavarovanca še vedno predstavlja njegov celoten dohodek od kmetijskih in gozdnih zemljišč, vendar ZDoh ta dohodek ustrezno zniža ob upoštevanju olajšav in od tega zmanjšanega dohodka se nato plačujejo davki.

12. Ker prvi odstavek 133. člena ZPIZ-1 za premoženjski cenzus upošteva dohodke, od katerih se plačuje davek, to pomeni, da tožena stranka nima prav, ko pri določitvi premoženjskega cenzusa upošteva katastrski dohodek brez priznanih olajšav, ker (glede na zakonsko terminologijo) olajšave pomenijo zmanjšan katastrski dohodek, ta pa pomeni dohodek, od katerega se plačuje davek. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da sta obe nižji sodišči tožbenemu zahtevku tožnice ugodili utemeljeno in v skladu z veljavnimi predpisi. Ker je sodišče odločalo ob pravilni uporabi materialnega prava, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo."

13. Čeprav je šlo v navedeni zadevi za drugo vrsto dohodka, pa je za odločitev bistveno stališče, da se po prvem odstavku 133. člena ZPIZ-1 za premoženjski cenzus upošteva dohodke, od katerih se plačuje davek. Torej tako, kot je pravilno odločilo sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo. ZPIZ-1 v 133. členu ne določa taksativno vrst dohodkov, ki se vštevajo med skupne dohodke. Našteva jih le primeroma kot dohodke, od katerih se plačuje davek. Upoštevajo se vsi dohodki od premoženja, od katerih se plačuje davek, vendar le v višini od katere se davek plačuje, torej v višini, ki se po davčnih predpisih šteje za davčno osnovo.

14. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).