Jedro

V primeru, da se vaja izvaja na običajen način in z namestitvijo ustreznih blazin, je mogoče preprečiti nastanek večje škode. Drži sicer, da enako kot pri vsaki športni dejavnosti tveganja poškodbe ni mogoče z gotovostjo izključiti. Toda glede na jasen, z izvedenskim mnenjem podprt zaključek sodišča prve stopnje, da je spust s trapeza na blazino preprost, pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tej zvezi ne gre tveganje, ki bi presegalo običajne nevarnosti, ki jim je izpostavljen vsakdo, ki se rekreativno športno udejstvuje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati 25.000 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka), in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo pritožbo vlaga tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V njej nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da objektivna odgovornost toženke ni podana. Ne drži, da tožnica ni uspela dokazati, da bi v zvezi z dejavnostjo toženke izviralo večje število nezgod. Toženka je sodišču namreč predložila izjavo o odgovornosti, s katero obiskovalci potrjujejo, da so seznanjeni s povečano nevarnostjo poškodb, ter seznam in opis posameznih nezgod, tožnica pa se je sklicevala na članek, iz katerega izhaja, da je v toženkinem centru prišlo do nesreče s smrtnim izidom. Tožnica opozarja, da je dejavnost toženke povezana s povečano škodno nevarnostjo ter da vse poškodbe obiskovalcev centra toženke izvirajo iz izvrševanja različnih adrenalinskih skokov, ki jih ponuja toženka. Toženka ni zagotovila varne izvedbe skoka oziroma tožnici ni podala napotkov za njegovo varno izvedbo. Navodila je podala zgolj za skok s trampolinom, in ne za skok s trapeza. Animator je tožnici pred skokom dejal zgolj, naj se prime in spusti, kar ni skladno s standardom dobrega strokovnjaka. Toženka se je glede na pretekle poškodbe in zavarovanje odgovornosti zavedala povečane nevarnosti poškodb, tak položaj pa je od nje terjal, da uporabnikom poda navodila za varno uporabo njenih naprav. Napačno je stališče sodišča, da je do nezgode prišlo, ker je tožnica vajo nepravilno izvedla. Sodišče pravilne izvedbe niti ni pojasnilo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo vztraja, da dejavnosti trampolinskega parka ni mogoče šteti za nevarno. Niti besedilo izjave o odgovornosti niti zavarovanje odgovornosti pri zavarovalnici za to presojo nista pomembni. V zadnjih štirih letih je pri skupno 600.000 obiskovalcih prišlo do 140 škodnih dogodkov, kar je zanemarljivo. Spust s trapeza je preprosta vaja, ki jo je sposoben izvesti vsak povprečno gibalno sposoben človek. Poudarja, da so pravila o objektivni odgovornosti pri športnem udejstvovanju izključena. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo pravilne izvedbe skoka, saj se sklicuje na mnenje izvedenca, ki je pojasnil pravilen potek vaje. Toženka je zagotovila varno izvedbo skoka ter tožnici omogočila seznanitev s temeljnimi varnostnimi pravili. Glede na tožničino ravnanje pred skokom ji animator dodatnih navodil ni mogel podati. Tožnica je bila tista, ki je opustila dolžno skrbnost. Toženka predlaga, da sodišče pritožbo zavrne.

4.Stranska intervenientka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je v zvezi z izpodbijano sodbo preizkusilo, ali je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Pri tem ugotavlja, da po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb postopka niso podane.

7.Sodišče prve stopnje je tožničin odškodninski zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo obstoja niti objektivne niti krivdne odgovornosti toženke za poškodbo, ki jo je tožnica utrpela ob izvajanju vaje s trapezom v njenem trampolinskem parku, temveč je zaključilo, da je do nesreče prišlo zaradi neskrbnega ravnanja tožnice.

8.Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da za presojo primera ni utemeljena uporaba pravil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o objektivni odgovornosti. Pravilno je pojasnilo, da je stvar oziroma dejavnost mogoče šteti kot nevarno, če iz njiju izhaja povečana, neobičajno velika in pogosta možnost nastanka (večje) škode, ki je niti s potrebno skrbnostjo ni mogoče v celoti izključiti. Pri tem morata biti stvar oziroma dejavnost tudi po oceni pritožbenega sodišča nevarni sami po sebi, kar pomeni, da v primeru, da nevarni postaneta zaradi neskrbnega ravnanja njunega upravljavca ali koga tretjega, ne gre za vprašanje objektivne odgovornosti.

9.Med pravdnima strankama ni sporno, da toženka uporabnikom ponuja storitve trampolinskega parka, v katerem lahko obiskovalci izvajajo aktivnosti na različnih napravah, pri čemer so nekatere od njih namenjene profesionalnim uporabnikom, druge pa so primerne tudi za otroke. Tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je za opredelitev nevarne dejavnosti odločilna naprava s trapezom, h kateri je pristopila tožnica, in ne celoten trampolinski park sam po sebi. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja Fakultete za šport Univerze v A. ugotovilo, da se pri vaji s trapezom vadeči z iztegnjenimi rokami prime za trapez in se spusti z odskočne površine v gug, potem pa se nad blazino spusti in pristane na blazini v sedeč položaj. Ugotovilo je še, da je naloga preprosta oziroma da jo je sposoben izvesti vsak povprečno gibalno sposoben obiskovalec, pri čemer iz video posnetkov nadzorne kamere izhaja, da so jo brez težav izvajali otroci. Tožnica tem ugotovitvam v pritožbi ne nasprotuje. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tovrstna vaja ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Nevarna bi postala šele ob neprimerni podlagi, drugi neustrezni opremi ali neprimerni izvedbi, kar pa so že okoliščine, ki se nanašajo na krivdno odgovornost. V primeru, da se vaja izvaja na običajen način in z namestitvijo ustreznih blazin, je mogoče preprečiti nastanek večje škode. Drži sicer, da enako kot pri vsaki športni dejavnosti tveganja poškodbe ni mogoče z gotovostjo izključiti. Toda glede na jasen, z izvedenskim mnenjem podprt zaključek sodišča prve stopnje, da je spust s trapeza na blazino preprost, pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tej zvezi ne gre tveganje, ki bi presegalo običajne nevarnosti, ki jim je izpostavljen vsakdo, ki se rekreativno športno udejstvuje.

10.V tej zvezi se teorija obligacijskega prava zavzema za stališče, po katerem mora biti odškodninska odgovornost v športu primarno vezana na človeško ravnanje, ki je protipravno in za katero je povzročitelj kriv. Podobno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije presodilo, da posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno, soglaša z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša. Pri tem okoliščina, da je šlo za plačano storitev v okviru organizirane dejavnosti, ki jo toženka nudi na trgu, na kar se v pritožbi sklicuje tožnica, ne spreminja narave odškodninske odgovornosti v odgovornost ne glede na krivdo. Enako velja za sklenjeno zavarovanje odgovornosti pri stranski intervenientki in vsebino izjave o odgovornosti. Druge okoliščine, ki bi kazale na to, da je vajo s trapezom kljub prostovoljnemu športnemu udejstvovanju šteti za nevarno, niso bile ugotovljene. Glede vprašanja, ali je v preteklosti v trampolinskem parku toženke na vadbeni površini s trapezom že prihajalo do poškodb, je sodišče prve stopnje namreč pojasnilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi bila vaja s trapezom povezana z večjim številom poškodb. Tožnica se je v tej zvezi sklicevala na seznam poškodb, ki ga je v dokaz svojih navedb sicer predložila toženka. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da iz tega dokaza povečana nevarnost nezgod ne izhaja, saj se je ob več kot 500.000 obiskovalcev v slabih petih letih na napravi s trapezom poškodovalo le pet vadečih. Nadalje je sodišče pojasnilo, da se članek, na katerega se je sklicevala tožnica, ne nanaša na trapez, temveč na trampolin (pri čemer je šlo za profesionalnega akrobata, iz česar je sklepati, da je šlo za izvedbo zahtevnih vaj), zato ne more dokazovati povečane nevarnosti poškodb pri vaji s trapezom. Tožničini očitki, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da ni zmogla dokaznega bremena, so tako neutemeljeni.

11.Glede vprašanja krivdne odgovornosti tožnica v pritožbi vztraja, da toženka ni zagotovila varne izvedbe vaje s trapezom in da ji ni ponudila ustreznih navodil, kako naj skok varno izvede. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da so bile uporabljene blazine ustrezne in da sta bili višini trapeza oziroma odskočnega mesta določeni primerno. Tem ugotovitvam tožnica v pritožbi ne nasprotuje. Glede zatrjevane interakcije med tožnico in animatorjem je ugotovilo, da animator na odskočnem podestu ni komuniciral s tožnico, saj se je tisti čas pogovarjal z dvema otrokoma, za podajo navodil tožnici pa glede na hiter potek dogajanja ni bilo časa. Posledično je zaključilo, da je animator k skoku ni nagovoril, temveč se je zanj odločila tožnica sama. Izčrpno je obrazložilo, zakaj ni verjelo tožničini izpovedbi, da jo je k uporabi trapeza prigovarjal animator, in sicer takšne verzije dogodkov posnetek video nadzorne kamere ni potrdil. Pojasnilo je, da se animator ni obračal proti tožnici, temveč se je očitno ukvarjal z dvema otrokoma. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno opravilo skrbno in jo prepričljivo obrazložilo. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da naj bi do padca prišlo zaradi protipravnega ravnanja toženke v obliki prigovarjanja k izvedbi vaje s trapezom brez podaje točnih navodil oziroma da bi animator tožnici podal pomanjkljiva navodila. Dokazni postopek je pokazal, da navodila sploh niso bila podana.

12.V tej zvezi ni mogoče soglašati s stališčem, da bi morala toženka pred skokom tožnici samoiniciativno podati natančna navodila za izvedbo vaje. Tožnica je toženkin park obiskala prostovoljno, pri čemer je bila v izjavi o odgovornosti opozorjena, naj naprave v parku uporablja po oceni svojih sposobnosti (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica izjavo podpisala in razumela njeno vsebino, tožnica pa tej ugotovitvi v pritožbi ne nasprotuje). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka z izjavo o odgovornosti, ogledom posnetka kot pogojem za vstop v park in izvedbo ogrevanja poskrbela za to, da se obiskovalci parka seznanijo s temeljnimi varnostnimi pravili. Pritožbeno sodišče soglaša z njegovo oceno, da je toženkino ravnanje dovolj skrbno. Kot odrasla in odgovorna oseba bi tožnica pred spustom z odskočne površine animatorja lahko povprašala po navodilih za varno izvedbo vaje, če pa je, nasprotno, ocenila, da je izvedba vaje enostavna in primerna njenim sposobnostim, pa bi morala sprejeti tveganje, ki utegne slediti iz napačnosti njene presoje oziroma tega, da se o izvedbi vaje ni poučila. Samoiniciativno podajanje navodil vsakemu obiskovalcu, zlasti odraslemu, bi tudi po oceni pritožbenega sodišča delovalo neživljenjsko. Čeprav navodila za izvedbo vaje s trapezom po ugotovitvah sodišča prve stopnje niso bila vključena v posnetek, katerega ogled je za obiskovalce obvezen, toženki niti v tej zvezi ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Glede vaje s trapezom je namreč ustrezno poskrbela za varnost vadečih s prisotnostjo animatorja, ki je glede na okoliščine primera bodisi sam bodisi na poizvedbo obiskovalcev pojasnil potek vaje. Kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, je animator otrokom, ki so skakali pred tožnico, pojasnil potek vaje (enega od njih je celo poskusno spustil in ga nato ujel) ter na ta način očitno ustrezno skrbel za njihovo varnost. V nasprotju z otroki, za katere je splošno znano, da imajo manjši obseg pozornosti, manjšo stopnjo odgovornosti in da lahko neustrezno ocenijo svoje sposobnosti, je tožnica odrasla oseba, ki mora pri izvajanju športne aktivnosti postopati odgovorno. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča animator tožnici ni bil dolžan pojasniti poteka vaje na lastno pobudo. Pri tej oceni je treba upoštevati tudi, da je sodišče prve stopnje na podlagi posnetka nadzorne kamere ugotovilo, da je tožnica takoj po prehodu iz vrste čakajočih na odskočno mesto prijela za trapez in se odrinila, zaradi česar animator niti ni mogel zaznati, da vaje morda ne bo izvedla ustrezno. Nepravilna izvedba vaje in padec, ki sta se zgodila na napravi, torej nista posledica protipravnega ravnanja toženkinega zaposlenega, temveč predstavljata uresničitev tveganja, ki ga je z nepravilno oceno svoje sposobnosti prevzela tožnica.

13.Okoliščini, da toženka storitve trampolinskega parka ponuja za plačilo in da ima zavarovano odgovornost za škodo, ki bi utegnila nastati obiskovalcem, na zgornji zaključek ne vplivata. Profesionalno in pridobitno ukvarjanje z dejavnostjo je sicer relevantno za opredelitev dolžnega standarda skrbnosti in s tem dolžnega ravnanja toženke kot upravljavke parka, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi storilo in upoštevalo. Vendar gre pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da je toženka glede na zgoraj pojasnjene okoliščine za varnost uporabnikov v parku na splošno in glede vaje na trapezu posebej poskrbela s profesionalno skrbnostjo in v skladu s pravili stroke (drugi odstavek 6. člena OZ).

14.Ne drži tožničin očitek, da sodišče ni opisalo pravilnega poteka vaje s trapezom. V 13. točki obrazložitve je pojasnilo, da gre za vajo, pri kateri se vadeči z iztegnjenimi rokami prime za trapez in se spusti z odskočne točke v gug, potem pa se nad blazino spusti in pristane na njej v sedečem položaju. Drži pa, da ni podrobneje obrazložilo, v čem je tožnica vajo izvedla nepravilno,temveč zgolj navedlo, da je do poškodbe očitno prišlo zaradi nepravilne izvedbe vaje s strani tožnice, nato pa se v oklepaju sklicevalo na izvedensko mnenje. Glede na to, da je v izvedenskem mnenju opisano, kako je prišlo do poškodbe, pritožnica pa zgolj trdi nasprotno, ni vzbudila dvoma o pravilnosti bistvene ugotovitve, da nepravilna izvedba vaje ni posledica napačnega navodila ali izostanka navodila toženke, temveč tožničinega lastnega ravnanja.

15.Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba ni utemeljena, pri čemer sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna toženki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Ti znašajo 559,98 EUR (750 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov, 22 % davek na dodano vrednost). Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. členu OZ.

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

2Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo, 64/16 - odl. US in 20/18 - OROZ631.

3Prim. sodbo VS RS II Ips 251/2018 z dne 5. 4. 2018.

4Glej na primer D. Možina, Odškodninska odgovornost za poškodbe pri športu, v: V. Bergant Rakočevič (urad.): Šport in pravo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 279.

5Sodba VSRS II Ips 284/2016 z dne 4. 6. 2016.

6Prim. sodbo VS RS II Ips 258/2018 z dne 19. 9. 2019.

7Izvedensko mnenje ugotavlja, da je tožnica za trapez prijela s skrčenimi rokami, kar izhaja iz pokrčenih komolcev, čemur je sledil odriv naprej, kar pomeni, da trapez za trenutek ni bil obremenjen s težo njenega telesa. Ko je telo (še v stiku s trapezom) pričelo padati, so dlani poskušale zadržati prijem, ker pa je bil sunek sile prevelik, so popustile. Sunek sile je povzročil vrtenje telesa in dvig nog nad glavo, kar je privedlo do padca.