Jedro

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, na katero se sklicuje pritožnik, lahko pomeni le del materialnopravne podlage sodbe, ne pa sodne prakse v smislu 2. alinee 1. odstavka 32. člena ZDSS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovim zahtevkom in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova razlike plače oziroma njenega nadomestila plača 106.275,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, iz naslova razlike odpravnine plača 204.778,90 SIT bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska in iz naslova pavšalne odškodnine plača 437.863 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, z odvodom ustreznih dajatev. Pri tem je višino prisojenih zamudnih obresti omejilo na višino glavnice in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 78.507 SIT stroškov postopka. Višje zahtevke iz naslova nadomestila plače za znesek 38.785,70 SIT, razlike odpravnine za znesek 10.575,58 SIT, plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice 204.778,90 SIT za čas od 15.7. do 6.10.1993, plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska razlike od bruto in neto odpravnino ter pavšalno odškodnino in zahtevek za plačilo prispevkov od nadomestila plače, je kot neutemeljene zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je sklenilo, da se revizija ne dopusti, ker niso podani razlogi v smislu določb prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - 1, Ur. l. RS, št. 02/04).

Zoper sklep sodišča druge stopnje o ne dopustitvi revizije vlaga tožnik pritožbo in sodišču očita nepošteno, pristransko, nepravično in nepravočasno sojenje. Ne soglaša z le delno ugoditvijo njegovim zahtevkom, vključno z zahtevkom za povračilo stroškov postopka. Navaja, da izrek glede višine prisojenih zakonskih zamudnih obresti ni v skladu s stališči, zavzetimi v odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006, da se obresti, natekle do 1.1.2002, priznavajo v celoti. Glede prisojene višine odpravnine in pavšalne odškodnine sodba odstopa od prakse Vrhovnega sodišča RS, kot izhaja iz sodb VIII Ips 147/2001 z dne 14.5.2002 in VIII Ips 236/98 z dne 2.3.1999, da je podlaga za izračun odpravnine in višine pavšalne odškodnine delavčeva bruto plača. Pritožba ni utemeljena.

Ne glede na širšo vsebino tožnikove pritožbe jo je sodišče obravnavalo zgolj v okviru določb tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 kot pritožbo zoper sklep o ne dopustitvi revizije, saj sicer pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje ni dovoljena (v skladu s prvim odstavkom 333. člena ZPP je dovoljena le pritožba zoper sodbo, izdano na prvi stopnji).

V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 se lahko stranka zoper sklep sodišča druge stopnje o ne dopustitvi revizije pritoži le iz razloga po 2. alinei prvega odstavka tega člena, to je, če določba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pri odločanju o pritožbi zoper sklep o ne dopustitvi revizije sodišče torej ne preizkuša sodbe sodišča druge stopnje v smislu presoje materialno pravne pravilnosti, temveč zgolj z vidika sodne odločbe, odstopa od sodne prakse v gornjem smislu, s tem, da mora pritožnik navesti judikate, s katerimi dokazuje takšen odstop oziroma neenotnost sodne prakse.

Glede razlage pojma plača, kot podlage za izračun višine odpravnine iz 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in podlage za izračun višine pavšalne odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz 44. člena za toženo stranko veljavne Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KP dejavnosti - Ur. l. RS, št. 13/91), tožnik pravilno navaja, da je bilo v sodbah Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 147/2001 z dne 14.5.2002 in VIII Ips 236/98 z dne 2.3.1999 zavzeto stališče, da pomeni pojem "plača" bruto znesek delavčeve plače. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje sicer ni izrecno razvidno, da je sodišče pri odločitvi o tožnikovih zahtevkih iz zgornjih naslovov upoštevalo ustrezno povprečje bruto plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi v spornem obdobju leta 1992 in 1993 delal. Je pa to razvidno iz oblikovanja tožnikovega zahtevka iz teh naslovov in odločitve sodišča o teh zahtevkih. Tako je tožnik v svoji vlogi z dne 1.9.2006, v kateri je oblikoval svoje končne zahtevke, izrecno navedel, da zahteva iz naslova pavšalne odškodnine petkratnik povprečne bruto plače v skupnem znesku 437.863 SIT in mu je sodišče ta znesek v celoti dosodilo. Glede zahtevane razlike odpravnine pa je navedel, da je znesek 215.354,92 SIT prav tako ugotovil na podlagi poprečja bruto plače v času od 1.1. do 31.3.1993. Sodišče je iz tega naslova tožniku dosodilo sicer le 204.778,90 SIT, upoštevaje dodatne ugotovitve izvedenca o nekoliko nižjem povprečju bruto plač v tem obdobju.

Glede na navedeno je sodišče pri presoji tožnikovih zahtevkov iz naslovov razlike odpravnine in pavšalne odškodnine nedvomno upoštevalo s strani Vrhovnega sodišča RS sprejeta stališča o upoštevanju bruto zneskov plače, kot podlage za izračun višine odpravnine in višine pavšalne odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeni očitek, da sodba sodišča druge stopnje v tem delu odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, torej ni utemeljen.

Glede odločitve o tožnikovem obrestnem zahtevku pritožba ne zatrjuje, da bi sodba sodišča druge stopnje odstopala do sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali da bi šlo za neenotnost v praksi sodišča druge stopnje, Vrhovno sodišče pa o tem še ne bi odločalo. Ker tožnik tega pritožbenega razloga ni niti izrecno zatrjeval in ne dokazal, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Kolikor se tožnik v tej zvezi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-300/04-25, je potrebno poudariti, da lahko pomeni navedena odločba le del materialnopravne podlage sodbe, ne pomeni pa sodne prakse v smislu določb 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Glede na navedeno je sodišče ob smiselni uporabi 2. točke 365. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.