Jedro

Zgolj zato, ker je prvostopenjsko sodišče drugače kot tožena stranka v predsodnem postopku, poleg 30 % telesne okvare po Samoupravnem sporazumu o Seznamu telesnih okvar, na podlagi sodno izvedenskega mnenja dodatno ugotovilo še 30 % telesno okvaro, skupaj torej 40 % TO (30 % + 10 % = 40 %), izpodbijana posamična upravna akta o zavrnitvi pravice do invalidnine nista nezakonita. V 2. alineji 1. odstavka 144. člena ZPIZ-1 je pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe izven dela, mogoče priznati le, če ta znaša najmanj 50 %. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi ni podano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi stavek I. točke izreka in III. točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 29. 3. 2012 in št. ... z dne 18. 1. 2012 se zavrne.

Tožnik sam trpi svoje stroške postopka“.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 3. 2012 (o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski upravni akt), v prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 1. 2012 pa poseglo le toliko, da je ugotovljeno 30 % telesno okvaro (v nadaljevanju: TO) nadomestilo s 40 % TO. Hkrati je izreklo, da v ostalem ostane prvostopenjski upravni akt z dne 18. 1. 2012 nespremenjen (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za TO od 19. 4. 2011 dalje zaradi poškodbe izven dela, je zavrnilo (II. točka izreka). Razsodilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 53,58 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugoditveno I. in III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tudi v tem delu in odločitev, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Vztraja, da telesna okvara v višini 30 % po poglavju VI. A točke 5g zaradi skrajšanega palca za en členek in izgube funkcije za 80 % sploh ni podana, ker jo je mogoče ugotoviti le ob izgubi celotnega palca. Telesne okvare, ki kot takšne niso izrecno določene v Seznamu TO, ni mogoče ugotoviti. Sodišče je nepravilno uporabilo Seznam TO, posledično pa tudi 144. člen ZPIZ-1. Nadalje meni, da kljub ugotovljeni 40 % TO ni bilo pogojev za postopanje po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1, saj ni izpolnjen dejanski stan za priznanje pravice do invalidnine.

Ker v konkretnem primeru ni mogoče šteti, da je tožnik z zahtevkom uspel, mu ni bilo mogoče zakonito priznati niti 10 % priglašenih stroškov postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožena stranka pravilno poudarja, da v obravnavani zadevi ni pogojev za odpravo izpodbijanega drugostopenjskega, niti za delni poseg v prvostopenjski upravni akt. V postopku pred sodiščem prve stopnje je dejansko prišlo do procesne kršitve iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP), ki vpliva na zakonitost izpodbijanega ugoditvenega dela sodbe iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Po 1. odstavku 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDSS-1) je namreč socialni spor spor o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi. Gre za načelno določbo, iz katere izrecno izhaja, da se v sodno socialnem sporu odloča o pravicah in ne pravnih dejstvih. Izhajajoč iz tega načelnega izhodišča, je zato v 2. odstavku 81. člena ZDSS-1 izrecno predvideno, da sodišče izpodbijani upravni akt delno ali v celoti odpravi, če tožbenemu zahtevku ugodi in tedaj glede na spor popolne jurisdikcije, odloči tudi o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Da v okoliščinah konkretnega primera ni bilo pogojev za postopanje po 2. odstavku 82. člena ZDSS-1, nenazadnje kaže neizpodbijana II. tč. izreka sodbe o zavrnitvi pravice do invalidnine, ki je že pravnomočna.

5. Sicer pa je materialno pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana v 2. alineji 1. odstavka 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po cit. določbi ZPIZ-1, je namreč pravico do invalidnine za TO, ki je posledica poškodbe izven dela, mogoče priznati le, če ta znaša najmanj 50 %. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi zagotovo ni podano.

6. Zgolj zato, ker je prvostopenjsko sodišče drugače kot tožena stranka v predsodnem postopku, poleg 30 % TO po poglavju VII, B tč. 7.c Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/1983; v nadaljevanju: Seznam TO), na podlagi sodno izvedenskega mnenja dodatno ugotovilo še 30 % TO po poglavju VI. A tč. 5.g zaradi skrajšanega palca za en členek s funkcionalno prizadetostjo, skupaj torej 40 % TO (30 % + 10 % = 40 %), izpodbijana posamična upravna akta o zavrnitvi pravice do invalidnine, nista nezakonita. Toženkino vztrajanje, da dodatna 30 % TO zaradi delne izgube palca desne roke in njegove funkcionalne omejenosti sploh ne obstaja, za pritožbeno rešitev zadeve tako niti ni odločilno, saj ne more vplivati na zakonitost zavrnjene zahteve o pravici do invalidnine.

7. Po presoji pritožbenega sodišča sta torej zavrnilni upravni odločbi pravilni in zakoniti ne glede na to, ali je ob izkazanem vzroku pri tožniku podana 30 % ali 40 % TO. Ob uporabi 144. člena ZPIZ-1 je zato potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka, v skladu s 358. členom v zvezi s 1. odstavkom 350. člena ZPP spremeniti ter na temelju 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 razsoditi, kot je razvidno iz prvega odstavka I. tč. izreka te sodne odločbe.

8. Ob takšni pritožbeni rešitvi zadeve iz spora o glavni stvari, je na temelju 3. odstavka 365. člena ZPP, potrebno spremeniti tudi stroškovni izrek izpodbijane sodne odločbe. Zaradi neuspeha tožnika v predmetnem sodno socialnem sporu, je v skladu z 154. členom ZPP potrebno odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.