Jedro

Po oceni sodišča je z vidika povprečnega potrošnika, ki po pošti na dom prejme katalog tožeče stranke, v katerem ni jasno označeno, kaj sploh pomeni priporočena maloprodajna cena, brezpredmetno, da bi lahko potrošnik isti izdelek naročil iz (le ene) tuje spletne trgovine, saj so v katalogu izdelki s prečrtanjem višje cene in oznako „samo“ označeni na način, da potrošnik upravičeno sklepa, da gre za popust. Pri prikazovanju znižanja cen gre namreč za pomemben psihološki učinek, ki ga ima oglaševanje na potrošnika, s čimer je podana tudi možnost oškodovanja potrošnika, da se pod napačnim vtisom, ki ga pridobi ob ogledu reklamnega kataloga tožeče stranke, odloči za obisk ene od njenih poslovalnic, misleč, da gre za popust oziroma ugodnejši nakup zaradi nižje cene, po kateri pa v resnici tožeča stranka blaga ni nikoli prodajala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Tržni inšpektorat Republike Slovenije (RS), Območna enota Dravograd-Maribor, je z odločbo številka 0610-4130/2019-7-31021 z dne 8. 5. 2019, tožeči stranki, po prejemu te odločbe, prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse, ki jo pravna oseba uporablja v reklamnih katalogih „ ...“ pri oglaševanju cenovnih prednosti izdelkov, in sicer z označevanjem priporočenih maloprodajnih (višjih) cen in rednih (nižjih) cen, saj pravna oseba oglaševanih izdelkov nikoli ni prodajala po oglaševanih priporočenih maloprodajnih (višjih) cenah, saj taka poslovna praksa glede oglaševanja cenovne prednosti zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika ter povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, s čimer lahko povzroči oškodovanje potrošnikov. (1. točka izreka izpodbijane odločbe). V 2. točki izreka odločbe je nadalje zapisano, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, v 3. točki izreka pa, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep.

2. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je tržni inšpektor dne 2. 4. 2019 na spletni strani pregledal reklamni katalog, ki ga je izdala tožeča stranka, in za namene inšpekcijskega nadzora izbral nekatere tekstilne izdelke, opredeljene v odločbi, na katerih je bila prečrtana priporočena maloprodajna cena (v nadaljevanju: PMC), zraven pa pripisana nižja prodajna cena. Tržni inšpektor je po pregledu predloženih kartic artiklov gibanja cen ugotovil, da je cena za kos predstavljala redno ceno izdelka, po kateri ga pravna oseba prodaja vse od dneva nabave, medtem ko po PMC navedenih artiklov ni nikoli prodajala.

3. V pisni izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah je tožeča stranka med drugim navedla, da se inšpicirani izdelki potrošnikom dejansko prodajajo po PMC pri drugih trgovcih oziroma preko spletne prodaje, kar je dostopno tudi slovenskim potrošnikom, vendar pa upravni organ tem navedbam ni sledil. Po presoji upravnega organa je namreč pravna oseba zavajala ali utegnila zavajati povprečnega potrošnika s prikazovanjem dvojnih cen, torej že s samim načinom predstavitve cenovne prednosti, pri čemer pa takšna prednost potrošniku ni bila znana.

4. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, z odločbo št. 0211-15/2019-2-MC z dne 11. 7. 2019, kot neutemeljeno zavrnilo.

_Tožbene navedbe_

5. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in bistvenih kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Navaja, da je inšpekcijski organ nepravilno uporabil 5. člen Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju: ZVPNPP) in je tožeči stranki prepovedal vsakršno oglaševanje s PMC v reklamnih oglasih v bodoče, češ da gre za a priori nepošteno (zavajajočo) poslovno prakso, četudi slovenski in evropski materialni predpisi dopuščajo oglaševanje s PMC, če je ta uporabljena kot podlaga za primerjavo in je resnična. Inšpekcijski organ, po mnenju tožeče stranke, prav tako ni ravnal po pravilih postopka, saj je kršil načeli zakonitosti in sorazmernosti (drugi odstavek 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ZIN), ni uporabil načela stopnjevanja ukrepov, hkrati pa se ni obrazloženo opredelil do njenih argumentov.

6. Tožeča stranka poudarja, da je s stališča potrošnika cenovna ugodnost resnična in nezavajajoča tako v primeru, ko isti trgovec ponuja izdelek najprej po višji in nato po nižji ceni, kot tudi v primeru, če drug trgovec na istem upoštevnem trgu ponuja isti izdelek po nižji ceni kot prvi trgovec. Nadalje izpostavlja, da je sama del mednarodne trgovinske verige s sedežem v Nemčiji in hčerinskimi družbami v večini držav članic EU, kjer se poslužuje enakega načina organiziranega oglaševanja v reklamnih katalogih, v določenih primerih tudi s PMC, kar je v Nemčiji dopustno. V skladu s Smernicami za izvajanje in uporabo Direktive 2005/29/ES prav tako ni mogoče govoriti o zavajanju, če se PMC ujema s ceno, po kateri drugi trgovci na drobno prodajajo takšen izdelek, četudi sama takšnega izdelka ni nikoli prodajala po PMC. Sklicuje se tudi na avstrijsko sodno prakso.

7. Po mnenju tožeče stranke je povprečni potrošnik bistveno bolj izobražen in informiran kot npr. 20 let nazaj, prejema reklamne kataloge na dom tudi od njenih konkurentov, prav tako pa konkurenčne ponudbe spremlja na internetu. Ker je inšpekcijski organ okoliščino geografsko relevantnega trga povsem spregledal, četudi gre za institut materialnega prava, je tako izrekel pregrob ukrep v delu, ki se nanaša na bodočo prepoved oglaševanja s PMC.

8. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se ji izreče ukrep prepovedi oglaševanja s PMC v katalogih samo v primerih, ko se izdelek nikoli (niti pri tožeči stranki niti pri njeni konkurenci na geografsko upoštevnem trgu) ni prodajal po PMC, z vsemi stroškovnimi posledicami.

9. Tožena stranka je dne 30. 9. 2019 sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

_Odločanje po sodnici posameznici_

10. Sodišče je dne 15. 6. 2022 sprejelo sklep opr. št. II U 440/2019-8, na podlagi katerega odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Senat je namreč presodil, da relevantno dejansko stanje (način oglaševanja izdelkov z označitvijo PMC in dejstvo, da tožeča stranka nikoli ni prodajala izdelkov, opredeljenih v odločbi, po PMC) v zadevi ni sporno, in da so posledično izpolnjeni pogoji za odločanje po sodnici posameznici.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ v svojih odločbah ustrezno obrazložila razloge, zaradi katerih sta štela, da predstavlja oglaševanje s PMC v primeru, ko tožeča stranka ni nikdar prodajala izdelkov po navedeni in prečrtani (višji) ceni, zavajajočo poslovno prakso, kot jo opredeljuje 4. točka 5. člena ZVPNPP. Sodišče se zato, skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, k temu pa še dodaja:

13. Smernice za izvajanje in uporabo Direktive 2005/29/ES določajo, da bi PMC in sklicevanja na prejšnje cene lahko bili v nasprotju s členom 6(1)(d) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. To bi lahko veljalo, če trgovec uporabi nerazumno visoko ali drugače zavajajočo PMC ali referenčno ceno za primerjavo cen in tako potrošnikom daje vtis, da jim je na voljo večji popust kot v resnici. V praktičnem primeru, s katerim je ponazorjen primer iz sodne prakse držav članic Evropske unije, pa je navedeno, da je trgovec oglaševal športno opremo, tako da je njeno ceno primerjal z nekoliko višjo priporočeno maloprodajno ceno uvoznika, čeprav uvoznik takega izdelka ni prodajal neposredno potrošnikom. Finsko trgovinsko sodišče je ugotovilo, da je ta praksa zavajajoča, in je trgovcu prepovedalo, da svojo ceno primerja s priporočeno maloprodajno ceno, razen če se taka cena ujema s ceno, ki jo drugi trgovci na drobno dejansko na splošno zaračunavajo za isti izdelek (Mestno sodišče v Pragi, 11. maj 2015, Bredley in Smith proti češkemu tržnemu inšpektoratu).

14. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na Smernice za izvajanje in uporabo Direktive 2005/29/ES sodišče ugotavlja, da navedeni dokument sam po sebi ni pravno zavezujoč. Iz uvoda dokumenta tudi izhaja, da je treba oceno, ali je na podlagi direktive o nepoštenih poslovnih praksah neka poslovna praksa nepoštena, opraviti za vsak primer posebej, razen pri praksah, navedenih v Prilogi I k Direktivi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Za tako oceno so pristojne države članice.

15. Po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za situacijo, kot je opredeljena v Smernicah za izvajanje in uporabo Direktive 2005/29/ES, saj ne gre za izdelke, ki bi bili na splošno v prodaji pri drugih trgovcih na drobno, temveč se je tožeča stranka v upravnem postopku sklicevala zgolj na enega konkurenta, ki prodaja isto blago - tekstil, in sicer spletno trgovino, dostopno na naslovu ..., ki je primarno namenjena potrošnikom na nemškem trgu. Po oceni sodišča je z vidika povprečnega potrošnika, ki po pošti na dom prejme katalog tožeče stranke, v katerem ni jasno označeno, kaj sploh pomeni PMC, brezpredmetno, da bi lahko potrošnik isti izdelek naročil iz (le ene) tuje spletne trgovine, saj so v katalogu izdelki s prečrtanjem višje cene in oznako „samo“ označeni na način, da potrošnik upravičeno sklepa, da gre za popust. Ob tem sodišče še pripominja, da je tudi sicer splošno znano dejstvo, da se pri naročanju preko internetne prodaje praviloma plačajo stroški poštnine, ki so pri pošiljanju v tujino lahko nesorazmerno visoki, zlasti v primeru, ko gre za izdelke z nižjimi cenami, zaradi česar po mnenju sodišča niti ni verjetno, da bi povprečni potrošnik preverjal cene tovrstnih izdelkov oziroma se odločal za nakup na tujih spletnih straneh.

16. Kot sta v izpodbijani odločbi že podrobno pojasnila prvo- in drugostopenjski organ, je tožeča stranka s prikazovanjem dvojnih cen pri potrošniku želela ustvariti vtis, da gre za znižanje cen, in da je nakup zato ekonomsko upravičen, pri čemer pa potrošnik po pregledu kataloga ni mogel vedeti, kje naj ceno preveri. Iz navedenega razloga je po oceni sodišča neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na sodno prakso avstrijskih sodišč, iz katere izhaja, da mora „prodajalec jasno komunicirati, s katerimi cenami dela primerjavo“. Pri prikazovanju znižanja cen gre namreč za pomemben psihološki učinek, ki ga ima oglaševanje na potrošnika, s čimer je podana tudi možnost oškodovanja potrošnika, da se pod napačnim vtisom, ki ga pridobi ob ogledu reklamnega kataloga tožeče stranke, odloči za obisk ene od njenih poslovalnic, misleč, da gre za popust oziroma ugodnejši nakup zaradi nižje cene, po kateri pa v resnici tožeča stranka blaga ni nikoli prodajala.

17. Tovrstno oglaševanje tudi po presoji sodišča šteje za zavajajočo poslovno prakso v smislu 4. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP, saj povprečen potrošnik informacije o redni ceni in s tem primerjave z oglaševano ceno ob povprečni obveščenosti, razumnosti in pazljivosti, ni mogel preveriti, prav tako mu ni bilo znano, kje naj jo preveri. Posledično pa se je potrošnik za nakup artiklov pri tožeči stranki lahko odločil prav zaradi oglaševane cenovne prednosti, saj predstavljajo podatki o ceni pomembno informacijo, ki lahko bistveno vpliva na odločitev povprečnega potrošnika glede nakupa izdelka.

18. Sodišče tako zaključuje, da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in da je bil tožeči stranki izrečen ukrep prepovedi uporabe nepoštene poslovne prakse skladno z 12. členom ZVPNPP, zaradi česar tudi ni podana kršitev pravil postopka. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin namreč v obravnavanem primeru niso podani razlogi, zaradi katerih bi lahko bil tožeči stranki izrečen milejši ukrep.

19. Sodišče je, skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, kot je že obrazloženo v 10. točki te sodbe, med tožečo in toženo stranko ni bilo sporno, temveč je šlo zgolj za presojo pravilne uporabe materialnega prava, in sicer za tolmačenje zakonske določbe 4. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP.

20. Upoštevajoč vse navedeno, sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je zato, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

**K točki II izreka:**

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.