Jedro

Glede na tožbene navedbe in v tožbi predlagane dokaze sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklep, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, in zato tudi ni imelo podlage za odločanje na seji na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS. To je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 4. odstavka 72. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Izrek

1.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. 2.Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 31.5.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote R. z dne 2.4.1998, s katero je ta zavrnila vlogo tožnice za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za postavitev drvarnice tlorisne izmere 4m x 3m in višine 4m na parcelni št. 1756/2 vl.št. 1048 k.o. S. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obravnavani zadevi gre za dovolitev priglašenih del za postavitev lesene drvarnice. Odlok o določitvi pomožnih objektov in naprav, ki se lahko gradijo brez lokacijskega dovoljenja (Uradni list RS, št. 9/91, v nadaljevanju Odlok) določa, da se drvarnice štejejo kot pomožni objekti le, če predstavljajo funkcionalno dopolnitev stanovanjske hiše in ne presegajo 12 m2 bruto površine. Na parceli, na kateri je tožnica priglasila postavitev drvarnice, stoji počitniška hiša. Sporne drvarnice zato po Odloku ni mogoče šteti za pomožni objekt. Tožbeni ugovor, da je isti upravi organ na sosednji parceli na isti pravni podlagi dovolil postavitev drvarnice ob počitniški hiši, na odločitev v tej stvari ne more vplivati.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo odločati po opravljeni glavni obravnavi, ki jo je tožnica smiselno predlagala že v tožbi. Nadalje navaja, da gre v obravnavani zadevi za obnovo obstoječe drvarnice oziroma nadomestno postavitev te drvarnice in ne postavitev nove drvarnice. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določilo, ki ureja postavitev novega pomožnega objekta. Sklepanje sodišča prve stopnje, da je na zadevnem zemljišču stoječa stavba počitniška hiša, ni utemeljeno. Niti Odlok niti Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) ne opredeljujeta pojma stanovanjska hiša in počitniška hiša. Upravni organ prve stopnje v sicer enakih primerih različno razlaga, kaj šteje kot stanovanjsko in kaj kot počitniško hišo, zato je kršena Ustava RS. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnje odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji) samo, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS). Izvedba glavne obravnave je realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Zato je namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta tudi v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, ali so bila kršena bistvena pravila upravnega postopka in ali je bil materialnopravni predpis uporabljen oziroma ali je bil pravilno uporabljen. Upravno sodišče mora, kadar presoja zakonitost upravnega akta, na glavni obravnavi izvesti tiste dokaze, glede katerih stranke zatrjujejo, da niso bili izvedeni ali niso bili izvedeni pravilno, ali če dejstva kažejo, da jih je treba presoditi drugače, kot so bili presojeni pri organu, ki je akt izdal. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-197/02 z dne 3.4.2003. V tožbi je tožnica izrecno uveljavljala razlog nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar kaže na spornost ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjevala je, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku nepravilno ugotovljeno, saj ni zaprosila za postavitev nove drvarnice, temveč za rekonstrukcijo stare, že obstoječe drvarnice, česar pa upravni organ ni ugotavljal. Nadalje je zatrjevala, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku nepravilno in nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker stavba na zadevnem zemljišču ustreza stanovanjski hiši in so zato izpolnjeni pogoji za postavitev drvarnice po Odloku, še zlasti glede na to, da je na isti pravni podlagi in ob enakem dejanskem stanju na sosednjem zemljišču upravni organ prve stopnje dovolil postavitev drvarnice. V dokaz teh zatrjevanj je tožnica predložila odločbo upravnega organa prve stopnje v tej zadevi ter predlagala zaslišanje strank. Izrecno je zahtevala, da sodišče odloči po izvedbi predlaganih dokazov. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje glede na tožbene navedbe ni imelo podlage za sklep, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, in zato tudi ni imelo podlage za odločanje na seji na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS. To je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 4. odstavka 72. člena izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

K 2. točki izreka Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.