Jedro

Tožniku je bila že pravnomočno priznana pravica do pokojnine, vendar brez upoštevanja podatkov o nadurnem delu v pokojninsko osnovo. Vlogo za vštevanje nadur v pokojninsko osnovo je toženec obravnaval kot predlog za obnovo postopka in jo zavrgel. Ker vloge ni štel za predlog za nepravo obnovo postopka po

183. členu ZPIZ-2, po katerem lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Odločiti bo potrebno, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo in razveljavitev pravnomočne odločbe po 183. členu ZPIZ-2 oziroma za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine z vštevanjem plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 9. 2015 in sklep št. ... z dne 2. 4. 2015 ter zadevo vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje. Štelo je, da je toženka nepravilno postopala v predsodnem postopku, ko je tožnik pri njej prosil za obnovo postopka odmere starostne pokojnine z upoštevanjem podatkov o nadurnem delu in je zahtevo procesno zavrgla. Potrebno bi bilo ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Toženka pri priznanju pravice do starostne pokojnine tožniku od 10. 9. 2014 dalje ni odločalo o vštevanju plač za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Tožnik ob upokojitvi ni predložil potrdila o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa, je pa iz odločbe z dne 27. 8. 2014 (obrazec M4) razvidno, da je tožnik v letih 1989, 1990, 1991, 1992 in od 2001 do 2008 opravljal nadure in so upoštevane za izračun pokojninske osnove. Iz vloge tožnika, ki jo je dne 18. 3. 2015 podal na zapisnik pri toženki, je razvidno, da zahteva vštevanje nadur v pokojninsko osnovo, pri tem pa je priložil potrdilo o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa A. d.d. v obdobjih od leta 1979 do 1985 z dne 10. 3. 2015, zato mora tožena stranka navedeni vlogi odločiti vsebinsko.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP), saj so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni, zato se sodba ne da preizkusiti. Ni jasno, ali je sodišče presodilo, da naj bi bila nepravilna odločitev toženke o predlogu za obnovo postopka, ali pa sodišče meni, da bi bilo potrebno odločati na podlagi instituta 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2), ki ga tožnik sploh ni uveljavljal. Obseg sodne presoje je določen z dokončno odločbo toženke z dne 11. 9. 2015, ki pa glede na jasno postavljen tožnikov predlog za obnovo postopka ni vsebovala odločitve po določbi 183. člena ZPIZ-2. Tožnik je na zapisnik pri toženki 18. 3. 2015 navedel, da zahteva obnovo postopka na podlagi predloženega potrdila delodajalca z dne 10. 3. 2015. Tudi če bi se tožnikova vloga obravnavala po določbi 183. člena ZPIZ-2 tožnik ne bi pridobil več pravic, ki mu gredo po pravnomočni odločbi z dne 20. 11. 2014. Tožnik je bil že z vročitvijo odločbe z dne 27. 8. 2014 seznanjen s pokojninsko osnovo oziroma s podatki, ki so bili upoštevani za izračun le-te, kar potrjujejo tudi njegove navedbe v pritožbi pri toženki in je imel možnost, da zaradi dvoma v pravilnost izračuna pokojninske osnove vloži redno pravno sredstvo, kar ni storil, niti ni kasneje uveljavil sodnega varstva zoper odločbo z dne 20. 11. 2014. Tožnik je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo toženke z dne 20. 11. 2014, vložil šele dne 18. 3. 2015, torej prepozno in je toženka njegov predlog za obnovo postopka zaradi zamude zakonsko določenega roka zavrgla. Pa tudi sicer v primeru tožnika ni mogoče uporabiti določbe 183. člena ZPIZ-2, pokojnina je bila odmerjena v skladu z določbo 203. člena ZPIZ-1, upoštevala je podatke, ki jih je sporočil tedanji delodajalec tožnika, tudi podatke o delu preko polnega delovnega časa od leta 1989 dalje. Niti tožnik niti delodajalec nista uveljavljala, da je tožnik v času od leta 1979 do 1985 opravljal nadurno delo. Upoštevanje podatkov, ki v postopku odločanja niso bili zatrjevani, ne morejo pomeniti očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter tako niso izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 183. člena ZPIZ-2. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus zadeve v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila z izpodbijano ugoditveno sodbo ob ugotovljenem dejanskem stanju posamična upravna akta toženca utemeljeno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje. V postopku ni prišlo do absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Podana ni niti zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o pravno odločilnih dejstvih in se jo zaradi tega tudi da preizkusiti.

5. Predmet tega socialnega spora je v skladu s 63. členom, upoštevajoč prvi odstavek 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - ZDSS-1) presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 11. 9. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep Območne enote B. z dne 2. 4. 2015. S slednjim je bil predlog za obnovo postopka zavržen. Toženka je tožnikovo zahtevo dano na zapisnik dne 18. 3. 2015 obravnavala kot predlog za obnovo postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, ZUP), ki se uporablja na podlagi 11. člena ZPIZ-2. Štela je, da je bil tožnik že z vročitvijo odločbe OE B. z dne 27. 8. 2014 seznanjen s pokojninsko osnovo in s podatki, ki so bili upoštevani za izračun le-te. Predlog z dne 18. 3. 2015 je tako vložen prepozno.

6. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožena stranka tožniku z odločbo z dne 27. 8. 2014 priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 514,23 EUR na mesec od 10. 9. 2014 dalje. Z odločbo z dne 20. 11. 2014 je navedeno odločbo v reviziji spremenila tako, da je odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 519,24 EUR na mesec od 10. 9. 2014 dalje. Zoper odločbo se tožnik ni pritožil, tako da je ta postala pravnomočna. Dne 18. 3. 2015 se je tožnik pri toženki zglasil in pojasnil, da je dne 10. 3. 2015 pri bivšem delodajalcu A. d.d. prejel potrdilo o delu preko polnega delovnega časa v letih od 1979 do 1985, ko je opravljal nadurno delo. Zahteval je obnovo postopka odmere starostne pokojnine z upoštevanjem dela preko polnega delovnega časa po priloženem potrdilu z dne 10. 3. 2015. 7. Ob upoštevanju temeljnih načel ZUP, zlasti pa 7. člena ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, uradna oseba pa mora stranko, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima v postopku podlago za uveljavljanje kakšne pravice, na to opozoriti, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec o tožnikovi vlogi dolžan odločiti po 183. členu ZPIZ-2. Posledično je izpodbijana upravna akta sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

8. V pravnomočno odločbo z dne 20. 11. 2014 je mogoče poseči le pod pogoji in na način, kot jih določa zakon. Tako ZPIZ-2 v 183. členu ureja takoimenovano nepravo obnovo postopka. V tem členu ZPIZ-2 določa, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če pa je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

9. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, ki ga ZUP ne pozna in omogoča odpravo posledic napak pri odločanju zaradi napačne uporabe podatkov ob upokojevanju posameznika oziroma priznavanju drugih pravic. Tako izhaja tudi iz predloga ZPIZ-2 v Poročevalcu Državnega zbora RS z dne 19. 10. 2012. Pomeni, da se lahko pravnomočna odločba ob pogojih določenih v 183. členu ZPIZ-2 razveljavi oziroma spremeni in se od datuma, kot je določen v tretjem odstavku 183. člena ZPIZ-2 prizna pravica, oziroma odmeri dajatev v drugačnem znesku, kot pa je bil priznan s pravnomočno odločbo. Ali so pogoji za spremembo in razveljavitev dokončne pravnomočne odločbe z dne 20. 11. 2014 po 183. členu ZPIZ-2 oziroma za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine z vštevanjem plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo izpolnjeni, bo moral toženec ugotoviti v ponovljenem upravnem odločanju.

10. Upoštevajoč do sedaj navedeno prvostopenjsko sodišče s svojo odločitvijo, kljub temu, da je bilo v predsodnem postopku odločeno le o predlogu za obnovo postopka po ZUP, ni preseglo okvira odločanja v socialnem sporu v smislu 63. člena ZDSS-1. 11. Na podlagi navedenega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.