Jedro

Tožnico kot oškodovanko bremeni dokazno breme glede dokazovanja dejstev, da ji je škodo povzročil prav toženec, tedaj da izvira iz njegovega škodnega in protipravnega ravnanja, glede na obrnjeno dokazno breme pa bi moral toženec nato dokazovati, da njegova odškodninska odgovornost iz ustreznega razloga ne obstoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine za tožničino negmotno škodo v zgoraj navedenem denarnem znesku s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v pravdi neuspešni tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.065,33 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V dejanskem in pravnem oziru je ocenilo, da obveznost tožene stranke že po temelju ne obstoji, ker tožnica ni uspela dokazati, da ji je zatrjevano škodo povzročil prav toženec, razen tega pa tudi ni položila stroškovnega kritja za predvideno delo izvedenca medinske stroke zaradi ugotovitve obsega in višine njene škode.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka oponira dejanski in pravni oceni sodišča prve stopnje o neobstoju toženčeve odškodninske obveznosti že po samem temelju, pri čemer ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da toženčevo škodno ravnanje ni dokazano, prav tako pa bi lahko sodišče prve stopnje tudi odločilo o zahtevani denarni odškodnini, izhajajoč zgolj iz medicinske dokumentacije, ki jo je tožnica predložila, četudi ta ni založila predujma za delo izvedenca medicinske stroke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožbeno sodišče ocenjuje izpodbijano odločitev kot materialnopravno sprejemljivo, pač glede na ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega razmerja v okviru izpolnitve trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi pri delu in odločitvi sodišča prve stopnje zagrešitve bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih uradno upoštevnih, niti ne tistih na katere nakazuje pritožba. Pri tem pritožbeno sodišče povzema sprejemljive razloge prvostopenjske sodbe in se sklicuje nanje, samo pa še dodaja: Tožnico kot oškodovanko bremeni dokazno breme glede dokazovanja dejstev, da ji je škodo povzročil prav toženec, tedaj da izvira iz njegovega škodnega in protipravnega ravnanja, glede na obrnjeno dokazno breme pa bi moral toženec nato dokazovati, da njegova odškodninska odgovornost iz ustreznega razloga ne obstoji. Vendar pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za dovolj trden dokazni in dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnici škodo povzročil prav toženec. Do te ugotovitve bi moralo sodišče prve stopnje priti s stopnjo prepričanja (to je sicer nižja stopnja od gotovosti), izvedeni dokazi pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča takšnega prepričanja sodišča v danem primeru niso mogli izoblikovati. Dejstvo je, da so tožničin prikaz o škodnem dogajanju in vlogi toženca v tem posredno potrdila le njena tašča in mož, s tem, da sta v bistvu le potrdila, da jima je tožnica poročala o tem, da jo je poškodoval toženec. Sicer pa v bistvu ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval prikaz ene ali druge pravdne stranke, ki sta si sicer nasprotujoča. Nobena od prič ni videla zatrjevanega udarca, ki naj bi ga prizadejal toženec tožnici z glavo v predel nosu in povzročil zlom nosnih kosti, zgolj posredno pa na možen drugi vzrok poškodbe pri tožnici nakazuje izpovedba priče A.Z., kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje. Po celotnem rezultatu dokaznega postopka je pritožbeno sodišče tudi samo mnenja, da je sodišče prve stopnje po izvršeni dokazni oceni izvedenih dokazov (ki jo je tudi v zadostni meri argumentiralo) utemeljeno sprejelo zaključek, da zatrjevanega toženčevega škodnega ravnanja in da njena poškodba izvira iz tega škodnega ravnanja, tožnica ni uspela dokazati. Zato je tudi utemeljeno zaključilo, da obveznost toženca že po temelju ne obstoji, kar je podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke že iz tega osnovnega razloga.

Pritožba s svojimi izvajanji in grajo na račun tovrstne dokazne in dejanske ocene sodišča prve stopnje v zvezi s podlago tožbenega zahtevka ne more biti uspešna. Poudarjanje pomena dveh na prvi stopnji izdanih obsodilnih sodb v kazenskem postopku zoper toženca, tekočem pod opr. št. II K 326/2001 oziroma pozneje opr. št. II K 65/2004 Okrajnega sodišča v ..., nima neke teže, saj v tem postopku ni prišlo do izdaje pravnomočne obsodilne kazenske sodbe zoper toženca, na katero bi bilo pravdno sodišče vezano. Prav tako pa ni vezano na odločbo sodnika za prekrške in bi mogla imeti takšna obsodilna odločba dokazno težo v civilnopravnem - odškodninskem sporu le v povezavi in kontekstu z drugimi neposrednimi in trdnejšimi dokazi, ki pa jih v danem primeru ni.

V pravdnem postopku praviloma velja načelo neposrednega izvajanja dokazov in le, v kolikor se pravdni stranki izrecno strinjata, je možno uporabiti dokaze izvedene v drugem postopku. V danem primeru je sodišče prve stopnje sicer vpogledalo citirani kazenski spis v dokazne namene, številne priče pa je nato v tem postopku ponovno neposredno zaslišalo. V kolikor je tožeča stranka menila, da izpovedba priče A.Z. nima neke dokazne teže, ker ni nepristranska priča, kar poudarja v pritožbi in kar naj bi se tudi izpostavilo v kazenskem postopku, prezre, da bi morala tožeča stranka to navajati v tem pravdnem postopku, posebno, ko je bila tudi navzoča na glavni obravnavi dne 06.09.2007, ko je sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo. Sicer pa ima izpovedba te priče tudi le posredni pomen, kot to izhaja tudi iz obrazložitve napadene sodbe.

Celo, v kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podlaga vtoževane obveznosti tožene stranke podana, bi moralo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti, v kolikor ta ne bi predlagala ustreznih dokazov v zvezi z ugotovitvijo obsega, vrste in višine negmotne škode, to je pritegnitve izvedenca medicinske stroke, za kar bi tudi morala seveda založiti stroškovni predujem. V danem primeru tožnica tega ni storila. Škoda, ki jo uveljavlja, glede na tožbene trditve nikakor ni neznatnega pomena in sodišče prve stopnje brez pritegnitve izvedenca medicinske stroke nikakor ne bi moglo odločati o odškodnini, saj ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Takšno je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje. V kolikor pa tožnica predujma ni mogla založiti zaradi materialnega položaja, bi pač mogla uporabiti ustrezne inštrumente za oprostitev plačila določenih stroškov postopka, kot so predvideni v ZPP, kar pa tudi ni storila.

Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni posebej poudarilo pomena že navedenih obsodilnih kazenskih sodb, kot tudi odločbe sodnika za prekrške, saj kot rečeno te niso odločilnega pomena in ne gre za pomanjkljivosti, ki bi se dotikale odločilnih dejstev.

Ko pritožbeno sodišče tudi samo uradno upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava pri delu in odločitvi sodišča prve stopnje ni našlo, pritožbi pa ni mogoče priznati uspeha, jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165 ZPP in je plod pritožbenega neuspeha tožeče stranke.