Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za škodo, nastalo zaradi opuščenega zimskega čiščenja javnih površin kot javnega dobra, je primarno odgovoren koncesionar, upravljavec kot koncedent pa le subsidiarno, če koncesionar odgovornost odkloni.
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani prvi točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženko zavrne tudi glede plačila 28.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2005 dalje, v izpodbijani četrti točki izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni prvo toženki povrniti še nadaljnjih 2.001,12 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu na strani prvo toženke pa še nadaljnjih 1.244,41 EUR pravdnih stroškov.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, prvo toženki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 502,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvo toženki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 28.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2005 dalje (prva točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo kot neutemeljen (druga točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna prvo toženki plačati pravdne stroške v znesku 676,68 EUR, stranskemu intervenientu na strani prvo toženke pravdne stroške v znesku 420,79 EUR in drugo toženki pravdne stroške v znesku 159,82 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo dalje do prenehanja obveznosti (tretja točka izreka). Prvo toženki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 3.370,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo dalje do prenehanja obveznosti (četrta točka izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko pa je v celoti zavrnilo kot neutemeljen (peta točka izreka).
Odločitev sodišča prve stopnje v prvi in četrti točki izreka s pravočasno pritožbo izpodbija prvo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o poledenelosti mesta tožničinega padca, saj je ta v nasprotju z listinami v spisu (poročila ARSO, iz katerega izhaja, da se na dan škodnega dogodka temperatura ni dvignila nad ničlo, kar pomeni, da ni moglo biti ledu) in splošno znanimi naravnimi dejstvi o nastajanju ledu (predpogoj za nastanek ledu je predhodno topljenje snega, tega pa sodišče ni ugotavljalo). Sodišču prve stopnje očita, da v zvezi s tem odločilnim dejstvom ni navedlo vseh razlogov in se ni opredelilo do njenih zatrjevanj v tej smeri. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da so sneženje dan pred dogodkom in temperature pod ničlo okoliščine, v katerih pride do zmrzovanja. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo status mesta, kjer je padla tožnica, saj ta ne predstavlja javne poti oziroma površine, sodišče prve stopnje pa o tem dejstvu ni navedlo nobenih razlogov oziroma so ti v medsebojnem nasprotju. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti dokaz z ogledom kraja škodnega dogodka, ker tega ni storilo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Mesto obravnavanega padca, ki se nahaja na najožjem funkcionalnem zemljišču restavracije M. (zaradi česar ga je dolžan vzdrževati zavarovanec drugo toženke), ne predstavlja kategorizirane javne površine na območju prvo toženke in ne obstoji njena dolžnost zagotavljati zimsko vzdrževanje na površini, ki ni kategorizirana kot javna cesta. Navaja, da je stranskemu intervenientu res zaupala vzdrževanje javne površine K. t., vendar pa pohodna površina neposredno pred vhodom v M. fizično ne predstavlja dela K. t. Pri pojmu K. t. ne gre za javno površino po Odloku o kategorizaciji občinskih cest v M. o. C., zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da iz pogodbe izhaja, da naj bi bilo mesto obravnavanega padca vključeno v obseg vzdrževanja. Poudarja, da to mesto ni bilo zaupano stranskemu intervenientu v vzdrževanje, kar je potrdila priča N. V. Navaja, da iz izrisa prostorskega plana (priloga B 19 spisa) izhaja, da je med zunanjim zidom zgradbe na parc. št. ... k.o. C. in mejo parcelne številke … k.o. C. še razdalja približno 2 metra, kar pomeni, da mesto obravnavanega padca spada v sklop parc. št. ... k.o. C. oz. funkcionalnega zemljišča zgradbe na tej parceli. Kolikor pa bi se izkazalo, da je površino neposredno pred vhodom v M. šteti kot javno pohodno površino, prvo toženka kot lokalna skupnost ni vzdrževalec cest na svojem območju, ampak le njihov upravljalec. Svojo obveznost za opravljanje poslov splošnega pomena pa je v celoti izpolnila že s tem, ko je s sklenitvijo pogodbe o izvajanju rednega letnega in zimskega vzdrževanja št. ... zagotovila vzdrževanje te javne površine kot obvezno lokalno javno službo, s čimer se je razbremenila krivdne odgovornosti za škodni dogodek, saj ji ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 179/2006 ter poudarja, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je prvo toženki mogoče očitati neskrbnost pri izbiri izvajalca zimske službe oziroma, da ni opravljala ustreznega nadzora nad izvajalcem zimske službe, oziroma da je sprejela neustrezne predpise o izvajanju zimske službe. Če bi prvo toženka bila zadolžena za vzdrževanje površine neposredno pred vhodom v M., bi lahko bila odgovorna zgolj za skrbnost pri izbiri izvajalca zimske službe in opravljanje ustreznega nadzora nad njim, ne pa tudi za rezultat zimskega vzdrževanja. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da površina ni bila ustrezno očiščena in da je za takšno stanje odškodninsko odgovorna prvo toženka pravno in dejansko zgrešen. Uveljavlja še soprispevek tožnice k nastali škodi in navaja, da je dosojena odškodnina previsoka ter izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o stroških pravdnega postopka, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo pobotati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov, podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe v točkah 1 in 4 izreka ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.
V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala pritožbenim navedbam prvo toženke, predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške.
Pritožba je utemeljena.
Prvo toženka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o poledenelosti mesta tožničinega padca. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe res neprepričljivo zaključilo, da so sneženje dan pred dogodkom in temperature pod ničlo okoliščine, v katerih pride do zmrzovanja, vendar ti razlogi niso odločilni in ne omajajo pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo mesto, kjer je padla tožnica, poledenelo. Navedeni zaključek je namreč sodišče prve stopnje v prvi vrsti oprlo na izpovedbo tožnice, ki jo je prepričljivo potrdila priča M. ko je izpovedala, da je tam, kjer je padla tožnica, drselo in to močno (tretji odstavek obrazložitve sodbe na strani 5). Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje zaključek o poledenelosti mesta tožničinega padca oprlo na izpovedbi tožnice in priče M., ki sta sta okoliščino, da je bilo tam, kjer je padla tožnica, poledenelo in spolzko, zaznali neposredno na kraju škodnega dogodka, je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in je prvo toženka ne more izpodbiti s sklicevanjem na meteorološke podatke, ki izhajajo iz potrdila ARSO in z zatrjevanjem naravnih dejstev o nastajanju ledu. Ob obrazloženem je neutemeljen očitek pritožnice, da o odločilnem dejstvu, tj. poledenelosti mesta tožničinega padca, v izpodbijani sodbi ni razlogov. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge za zaključek, da je bilo mesto tožničinega padca poledenelo, njegova dokazna ocena pa je, kot je bilo pojasnjeno, prepričljiva.
Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica padla na javni površini, izpodbijana sodba pa ima razloge o tem dejstvu, ki med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je mesto tožničinega padca na K. t. in sicer na nepremičnini parc. št. ... k.o. C., saj teh dejstev prvo toženka ni prerekala, zato drugačne pritožbene navedbe v zvezi s tem niso utemeljene. Nadalje je ugotovilo, da je prva toženka s pogodbo o izvajanju rednega letnega in zimskega vzdrževanja št. ..., zagotovila izvajanje obvezne lokalne javne službe, tj. čiščenje javne površine - K. t. v obliki podelitve koncesije stranskemu intervenientu oz. njegovemu pravnemu predniku. To je na prvem naroku za glavno obravnavo potrdila celo sama prvo toženka, prav tako sta to dejstvo potrdili tudi priči V. in K., nenazadnje pa to izhaja tudi iz načrta čiščenja I. in II. prioritete (priloga B 21 spisa), zato so nasprotne pritožbene navedbe o tem neutemeljene. Ob po sodišču prve stopnje ugotovljenih dejstvih, da gre za površino, po kateri hodijo predvsem pešci, da ta predstavlja dostop do centra mesta C, da je prvo toženka na prvem naroku sama izrecno navedla, da je čiščenje K. t., na katerem je padla tožnica, ki je zelo frekventna pohodna površina v prvi prioriteti, zaupala v zimsko vzdrževanje stranskemu intervenientu oz. njegovemu pravnemu predniku in da iz načrta čiščenja I. in II. prioritete (priloga B 21 spisa) izhaja, da je bilo območje, kjer je padla tožnica, zajeto v območje, za katerega je bilo čiščenje s pogodbo zaupano stranskemu intervenientu, kar sta potrdili priči V. in K., je zaključek sodišča prve stopnje, da gre za javno površino, materialnopravno pravilen, pritožbene navedbe prvo toženke, s katerimi skuša omajati ta zaključek, pa neutemeljene. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je tožnica padla na javni površini, pravilno oprlo na določbo 14. člena Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS št. 29/1997), prav tako pa to dejstvo izhaja tudi iz 2. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS št. 110/2002), ki določa, da je javna površina površina, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina.
Prvo toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo izvesti dokaz z ogledom kraja škodnega dogodka, saj takšnega dokaznega predloga prvo toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da izvedba tega dokaza (ki ga je sicer predlagala tožeča stranka) ni bila potrebna, ker je pravno pomembne okoliščine dogodka sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi zaslišanja tožnice, prič in listinskih dokazov.
Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ko je štelo, da je prvo toženka lastnica in s tem vzdrževalec javne površine, na kateri je padla tožnica, pa je napačno. Čiščenje javnih površin v skladu s 26. členom Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS št. 32/1993, v nadaljevanju ZVO) spada med obvezne lokalne javne službe, ki jih samostojno, neposredno in obvezno zagotavlja občina in sicer v eni izmed oblik, določenih v 6. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS št. 32/1993, v nadaljevanju ZGJS), med drugim tudi z dajanjem koncesij, kot je bilo to v obravnavanem primeru. To pa pomeni, da je bila prvo toženka zgolj upravljavec javne površine, na kateri se je poškodovala tožnica in ne njen vzdrževalec. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi okoliščino, da ima javna površina, na kateri je padla tožnica, glede na v zemljiški knjigi vpisan podatek - družbena lastnina v splošni rabi, status javnega dobra (kar pomeni, da prvo toženka na njem nima polne lastninske pravice, temveč je ta omejena s splošno rabo, na javnem dobru pa funkcionalno zemljišče, ki je lastninskopravna kategorija, ne more obstajati). Javno dobro je v skladu s prvim odstavkom 19. člena Stvarnopravnega zakonika stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo. Ob dejstvu, da je K. t., kjer je padla tožnica, javna površina in sicer javno dobro, so utemeljene pritožbene navedbe prvo toženke, da je bila v skladu s 26. členom ZVO le upravljavec K. t., medtem ko je izkazala, da je njegovo vzdrževanje s pogodbo o izvajanju rednega letnega in zimskega vzdrževanja št. ... zaupala stranskemu intervenientu oz. njegovemu pravnemu predniku. Prvo toženka sicer nima prav, ko navaja, da se je že s sklenitvijo navedene pogodbe razbremenila krivdne odgovornosti za škodni dogodek (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 19/2007 in II Ips 597/2009), saj so pristojnosti prvo toženke kljub obstoju pogodbenega razmerja z neposrednim izvajalcem tako široke, da ni mogoče zaključiti, da je za opustitev obveznosti v zvezi z rednim vzdrževanjem javnih površin odgovoren le izvajalec javne službe, upravljavec javnih površin pa le za izbiro, opustitev nadzora in opustitev navodil za delo. Utemeljeno pa prvo toženka navaja, da kot upravljavec K. t., upoštevaje trditve tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in dejstvo, da gre za javno površino, ki je javno dobro, v obravnavanem primeru ne odgovarja za nastalo škodo.
Poudariti je, da je v tem primeru, ko je torej prvo toženka zgolj upravljavec javne površine, ki je javno dobro, vzdrževalec pa stranski intervenient, za presojo odgovornosti za škodo, ki je nastala pri uporabi javnega dobra (ne glede na lastništvo) odločilno, kdo je upravljavec javnega dobra in kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 461/2004 in 433/2008). V skladu z določbo 53. člena ZGJS koncedent subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. Primarna odgovornost za vzdrževanje javne površine je torej na strani stranskega intervenienta, kateremu je prvo toženka s pogodbo št. ... zaupala vzdrževanje K. t., upravljavec kot koncedent pa je za obveznosti koncesionarja subsidiarno odgovoren. Šele v primeru, ko bi stranski intervenient kot koncesionar odklonil odgovornost za škodo, ki je tožnici nastala na javni površini, ki jo je bil dolžan vzdrževati, je za izpolnjevanje njegovih obveznosti subsidiarno odgovoren (tudi) koncedent oz. upravljavec javne površine. Tožeča stranka je v trditveni podlagi za odškodninsko odgovornost prvo toženke navajala zgolj, da je prvo toženka bila dolžna očistiti javno površino, da je bila dolžna zagotoviti varne pohodne poti v mestnih središčih, da je javna površina v lasti prvo toženke, da za vzdrževanje javnih površin odgovarjata prvo toženka in tisti, ki zanjo opravlja koncesionirano dejavnost, da bi moral stranski intervenient kot izvajalec pogodbe očistiti javno površino, pa tega ni storil. Zatrjevana dejstva pa ne dajejo podlage za odločitev, da je podana odškodninska odgovornost prvo toženke. Iz trditvene podlage tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi tožeča stranka utemeljevala odškodninsko odgovornost prvo toženke na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, saj tožeča stranka ni navajala nobenega dejstva, ki bi utemeljevalo, da prvo toženka krši svojo obveznost kot upravljavec javnega dobra. To pa nadalje pomeni, da tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala protipravnega ravnanja prvo toženke kot ene od predpostavk odškodninske obveznosti.
V zvezi z odločitvijo o stroških postopka prvo toženka neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pred odločitvijo v četrti točki izreka izpodbijane sodbe moralo znesek pravdnih stroškov, ki jih je naložilo njej v plačilo, zmanjšati za znesek, do povračila katerega je sama upravičena od tožeče stranke ob upoštevanju uspeha v pravdi. V prvem in drugem odstavku 154. člena ZPP je določeno, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške, če pa stranka deloma uspe v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Iz navedenih določb ZPP pa ne izhaja dolžnost sodišča, kot jo v pritožbi zmotno prikazuje prvo toženka, da bi torej sodišče prve stopnje moralo pobotati stroške prvo toženke, ki jih je naložilo v plačilo tožeči stranki in stroške tožeče stranke, ki jih je naložilo v plačilo prvo toženki, zato so te pritožbene navedbe neutemeljene.
Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi prvo toženke ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani prvi in četrti točki izreka spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženko zavrnilo tudi glede plačila 28.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2005 dalje, posledično pa je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP) in sicer tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni prvo toženki povrniti še nadaljnjih 2.001,12 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu na strani prvo toženke pa še nadaljnjih 1.244,41 EUR pravdnih stroškov (v to odločitev je bilo treba posledično poseči glede na uspeh pritožbe prvo toženke, na strani katere je v postopku sodeloval stranski intervenient, saj se njegovo upravičenje do povrnitve pravdnih stroškov od nasprotne stranke ravna po enakih merilih, kot veljajo za glavno stranko, ki se ji je pridružil, 154. člen ZPP). D o
ostalih pritožbenih navedb prvo toženke (o soprispevku tožnice in o višini odškodnine) se pritožbeno sodišče, upoštevaje uspeh pritožbe po temelju, ni posebej opredeljevalo.
Prvo toženka je v celoti uspela s svojo pritožbo, zato ji je v skladu z načelom uspeha v pritožbenem postopku (prvi oz. drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP ) tožeča stranka dolžna plačati potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) pritožbene stroške v znesku 502,82 EUR, ki so sestavljeni iz 875 točk za sestavo pritožbe (prva točka tar. št. 21 Odvetniške tarife, v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi), 20 točk za poročilo stranki o uspehu pritožbe po četrti točki tar. št. 39 Odvetniške tarife, 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 13. člena Odvetniške tarife) in 20 % DDV v znesku 83,80 EUR (drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR skupaj znaša 502,82 EUR pritožbenih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženki v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje (
313. člen ZPP ter 324 . člen ZOR v zvezi z 277. členom ZOR in načelnim pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. 12. 2006).