Jedro

Po 81. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno določeno. Volja zapustnika se upošteva samo, če jo je izrecno izrazil. Gre za preferiranje zakonitega dedovanja v primeru denacionaliziranega premoženja. Vprašanje, ali velja oporočno razpolaganje tudi za denacionalizirano premoženje, je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče v zapuščinskem postopku. Zakonodajalec je tako uzakonil razlago oporoke v korist zakonitih dedičev (slednje je bilo tudi predmet ustavne presoje). Ugotavljanje zapustnikove prave volje z razlago, tako ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in prvi do sedmi toženec krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da so mu toženke dolžne priznati, da je dedič po zapustniku A. A., umrlem 23. 3. 1951 (v nadaljevanju zapustnik). V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so toženci dolžni tožniku izročiti skupaj zapuščino po pokojnem v višini 7/10 nepremičnin, podrobneje navedenih v II. točki izreka izpodbijane sodbe ter mu izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. Navaja, da pravnomočni sklep o dedovanju ni ovira, da se glede vprašanj, ki zadevajo pravico do dedovanja, ne bi moglo ponovno odločati v pravdnem postopku, saj takšna pravica izhaja iz samega zakona, ki dovoljuje dednopravne zahtevke v času po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Glede zahtevka pod II. točko izreka pa navaja, da je v predmetni zadevi bistveno ugotavljanje dejanske volje zapustnika oziroma dejstva, ali je slednji v oporoki želel obseči tudi morebiti kasneje denacionalizirano premoženje, saj je v oporoki jasno zapisal, da se slednja nanaša na pravno usodo vsega njegovega premoženja. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bilo vprašanje dedovanja med strankami zapuščinskega postopka sporno, vendar pa je o tem že pravnomočno odločeno v zapuščinskem postopku in je tako zahtevek neutemeljeno zavrnjen na podlagi ugotovitve, da v pravdnem postopku ne bo ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je že bilo odločeno v zapuščinskem postopku.

3. V odgovoru na pritožbo, ki jo vlaga posebej prva toženka in drugi do sedmi toženec, odgovarjajo na pritožbene navedbe in se zavzemajo za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva, da se mu prizna, da je dedič po zapustniku. S sklepom o dedovanju D 512/1995 z dne 16. 4. 2021, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 489/2021 z dne 17. 8. 2021, ki je bil izveden po končanem denacionalizacijskem postopku (odločba Upravne enote D 321-77/92-3/1 z dne 28. 3. 1995), je tožnik dedoval premoženje zapustnika do 3/10, s čemer je dedič po pokojnem.

7. Z zahtevkom, katerega je sodišče prve stopnje zavrglo, pa tožnik ni zahteval, da se mu prizna, da je on sam izključni dedič po zapustniku, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve. Ker je tako o dejstvu, da je tožnik dedič po zapustniku, že bilo pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo pravilno zavrglo (drugi odstavek 319. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. V točki II izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožnika, s katerim slednji od sodedičev uveljavlja, da je izključni lastnik vsega premoženja, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno zapustniku (tako imenovana dediščinska tožba, v kateri zatrjuje, da ima do zapuščine močnejšo dedno pravico oz. je oporočni dedič). Dediščinska tožba je dajatvena tožba, s katero tožnik zahteva izročitev stvari iz zapuščine iz naslova zatrjevane močnejše dedne pravice od oseb, ki so s sklepom o dedovanju ugotovljeni kot dediči, dejansko pa to niso1. 9. V skladu z 210. členom Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD sodišče prekine zapuščinski postopek in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). 1. točka drugega odstavka 210. člena DZ določa, da tako ravna sodišče, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu.

10. V skladu s petim odstavkom 213. člena ZD lahko tožnik sproži pravdni postopek v kolikor je zapuščinsko sodišče opravilo zapuščinsko obravnavo in stranke ni napotilo, glede spornega vprašanja, na pravdo oziroma če je stranke napotilo na pravdo, pa slednje pravdnega postopka niso sprožile. V teh primerih lahko zahtevek uveljavljajo pozneje. Gre za izjemo od pravila, da pravnomočen sklep o dedovanju veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (korektivna funkcija pravde).2

11. Sodišče strank ne napoti na pravdni postopek, kadar je sporno pravno vprašanje (tretji odstavek 210. člena DZ). Pravno vprašanje je sporno, če je sporna vsebina pravne norme ali če je sporno, katero pravno normo je treba uporabiti. Vsa druga vprašanja so dejanska vprašanja.3

12. V konkretnem primeru ne gre za spor o dejstvih, temveč o vsebini oporoke, o katerem je pravilno (kot o pravnem vprašanju) odločalo zapuščinsko sodišče, ko je s sklepom D 512/1995 z dne 12. 3. 2004 odločilo, da v zapuščinski zadevi nastopi dedovanje na podlagi zakona. O slednjem je zapuščinsko sodišče odločalo kot o predhodnem vprašanju.

13. Po 81. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno določeno.4 Volja zapustnika se upošteva samo, če jo je izrecno izrazil. Gre za preferiranje zakonitega dedovanja v primeru denacionaliziranega premoženja. Vprašanje, ali velja oporočno razpolaganje tudi za denacionalizirano premoženje, je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče v zapuščinskem postopku.5 Zakonodajalec je tako uzakonil razlago oporoke v korist zakonitih dedičev (slednje je bilo tudi predmet ustavne presoje). Ugotavljanje zapustnikove prave volje z razlago, tako ne pride v poštev6. 14. Tako je vsebinsko pravnomočno odločeno, da je glede konkretnega denacionaliziranega premoženja dedovanje nastopilo na podlagi zakona, kar obenem pomeni, da ni nastopilo na podlagi oporoke, saj gre za izključujoči si odločitvi. Gre za vsebinsko meritorno odločitev, sprejeto glede vseh strank postopka (29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Glede na obrazloženo se pritožba neutemeljeno zavzema za ugotavljanje prave volje zapustnika v oporoki, zato je sodišče druge stopnje, upoštevaje, da gre pri ugotavljanju vsebine oporoke, za pravno vprašanje o katerem je že bilo odločeno v zapuščinskem postopku, pravilno zahtevek tožnika zavrnilo, saj ne gre za situacijo iz petega odstavka 213. člena ZD, ki bi tožniku omogočila ugotavljanje prave zapustnikove volje v pravdnem postopku po končanem zapuščinskem postopku, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Prvo do sedmo toženci pa z odgovorom na pritožbo niso prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje, zato prav tako sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 VSRS sodba II Ips 1070/2008 z dne 16. 2. 2012, VSL sklep II Cp 2017/2019 z dne 28. 2. 2020. 2 Karel Zupančič, Viktorija Žnidarič Skubič, Dedno pravo, Tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 263 - 266. 3 Dr. Ana Božič Penko, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten 2003/2. 4 81. člen ZDen: Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. 5 Karel Zupančič, prej navedeno delo, str. 330. 6 Ustavno sodišče RS U-I-96/92 z dne 9. 12. 1993.