Jedro

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da določeno blago iz zadevne ECL ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo, saj deklarant ob prijavljanju podatkov ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavi pooblaščenega izvoznika, podanih na fakturi, in sicer da za omenjeno blago ne velja preferencialna obravnava v smislu b) točke 1. odstavka 16. člena Odloka o preferencialnih pravilih, ki se v letu 2001 uporabljajo za izvajanje Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma CEFTA. Zato je tudi po mnenju sodišča podan razlog za nastanek carinskega dolga zaradi neizpolnjevanja dolžnosti po točki b) 1. odstavka 146. člena CZ. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za napako carinskega organa v smislu a) točke 5. odstavka 154. člena CZ. Kolikor tožnik ob prijavljanju podatkov v obravnavani deklaraciji sam ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavah pooblaščenega izvoznika na fakturah, ni mogoče reči, da carinski dolžnik ni mogel opaziti, da je napačno deklariral in da je torej ravnal v dobri veri. Deklarant pa mora po 47. a členu CZ zagotoviti med drugim točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 30. 7. 2003, s katero je prvostopni organ za del blaga, sproščenega v prost promet s carinsko deklaracijo (ECL) št. ... z dne 5. 6. 2001, Izpostava T., po uradni dolžnosti naknadno obračunal uvozne dajatve v skupnem znesku 112.193,00 SIT ter zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Prvostopni organ je na podlagi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, v nadaljevanju CZ) pri tožniku preveril pravilnost uvrščanja blaga v kombinirano nomenklaturo in njegovo poreklo. Naknadno preverjanje je bilo opravljeno s pregledom evidenc tožnika kot imetnika carinskega skladišča, knjigovodskih vpisov tožnika kot imetnika dovoljenja poenostavljenega postopka deklariranja blaga, carinskih deklaracij s priloženimi dokumenti ter dejanskega stanja zalog v skladišču glede na izpis po evidenci. V postopku naknadnega preverjanja je bil sestavljen zapisnik št. ... z dne 14. 4. 2003, ki je bil tožniku vročen in je po pripombah tožnika bil izdan dopolnilni zapisnik z dne 3. 6. 2003, zato je po mnenju tožene stranke tožnik imel možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o stvari (146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, dalje ZUP in 15.a člen Zakona o davčnem postopku - Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP). Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je bilo v tem postopku obravnavano deklaracijo, vloženo za postopek sprostitve v prost promet po predhodnem postopku carinskega skladiščenja, za blago v postavkah 04, 40 in 42 deklarirana ugodnejša carinska stopnja iz naslova preferencialne obravnave (polje 36 (ugodnosti) šifra P, v polje 39 (kontingent) - šifra 1301), kot izhaja iz Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini (CEFTA) ter začasni uporabi dodatnega Protokola št. 6 k CEFTA in Sporazuma o pristopu Republiki Bolgarije k CEFTA (Uradni list RS, št. 121/2000). Preferencialna obravnava je bila deklarirana na podlagi (šifra P07 v polju 44 - posebni zaznamki/predložene listine/potrdila in dovoljenja) izjave pooblaščenega izvoznika v smislu b) točke 1. odstavka 16. člena Odloka o preferencialnih pravilih, ki se v letu 2001 uporabljajo za izvajanje Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini (CEFTA) ter začasni uporabi dodatnega Protokola št. 6 k CEFTA in Sporazuma o pristopu Republike Bolgarije k CEFTA (Uradni list, št. 123/2000). Iz besedila izjave pooblaščenega izvoznika na računu št. ... z dne 10. 4. 2001 in ... z dne 22. 3. 2001 je razvidno, da imajo izdelki na računu, razen tistih, ki so označeni z oznakami A, C, D, 1 in 3, preferencialno poreklo. Blago v zgoraj navedenih postavkah po navedenih računih, označeno z oznako 1 in 3 glede na besedilo izjave pooblaščenega izvoznika nima preferencialnega porekla in zanj niso izpolnjeni pogoji za preferencialno obravnavo. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na zapisniške ugotovitve podal pripombe, iz katerih pa tožnik z ničemer ni ugovarjal ugotovitvi, da obravnavano blago nima preferencialnega porekla, zato pripombe ne vplivajo na odločitev o stvari. Po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti a) točke 5. odstavka 154. člena CZ, saj je napako carinskega organa razumeti kot napako, povzročeno z aktivnim ravnanjem v postopku, v obravnavanem primeru pa je carinski organ pri sprejemanju carinskih deklaracij upošteval podatke, ki so bili v njih navedeni, prav tako pa v carinskih deklaracijah obračunanih carinskih dajatev ni spreminjal. Carinskemu organu ni mogoče naprtiti odgovornosti za pravilnost vložene carinske deklaracije, saj je glede na določbe 47.a člena CZ obveznost, da zagotovi točnost podatkov, verodostojnost listin, dokumentov in dokazil ter spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobrenega carinskega postopka, bremeni deklaranta. Tožena stranka zavrača očitke tožnika v pritožbi v zvezi z njegovim statusom deklaranta. Pri tem se sklicuje na 94. člen Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 in spremembe, dalje UICZ), po katerem mora biti carinska deklaracija izpolnjena v skladu z navodili iz priloge 19 te Uredbe, ker je v primeru zastopanja (4.a člen CZ) potrebno dodatno navesti tudi pooblaščenca in obliko zastopanja. Po 4.a členu CZ lahko pod pogoji iz 47. člena CZ vsakdo v postopku pred carinskimi organi določi pooblaščenca, zastopanje pa je lahko neposredno ali pa posredno. Iz obravnavane ECL je razvidno, da jo je vložila družba M.M.M. (polje 54), ki se je v polju 14 sama vpisala kot neposredni zastopnik, v polje 8 pa je kot prejemnik vpisan tožnik. Kot neutemeljene tožena stranka zavrača tudi ugovore tožnika glede potrebnosti preverjanja pooblastil. Sklicuje se na 4.a člen CZ, po katerem carinski organ ni dolžan vsakokrat ob vložitvi carinske deklaracije preveriti pooblastila, tako kot trdi tožnik, temveč le v primeru, ko obstaja dvom v resničnost neposrednega pooblastilnega razmerja. Kolikor je tožnik dopustil, da je zanj vložila carinsko deklaracijo špedicija, ki ni imela pooblastila, pa je to stvar notranjega razmerja med njim in špedicijo. Pri tem tožena stranka pojasni, da bila obravnavana ECL dopolnilna ECL pri poenostavitvi in na podlagi knjigovodskih vpisov (šifra S14 v polju 44 navedene ECL). Knjigovodski vpis ima po 5. odstavku 59. člena CZ enak učinek kot sprejem carinske deklaracije in skupaj z dopolnilno carinsko deklaracijo tvori enoten in nedeljiv dokument, ki učinkuje od dneva sprejema poenostavljene deklaracije (4. odstavek 59. člena CZ). Deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov je bilo tožniku dovoljeno, na podlagi dovoljenj št. ... z dne 29. 7. 1996 oz. ... z dne 1. 8. 2002. Za blago, ki se sprosti v prost promet, nastane carinski dolg na pravni podlagi a) točke 1. odstavka 143. člena CZ in sicer v trenutku sprejema carinske deklaracije. Ker je bilo v konkretnem primeru blago deklarirano na podlagi knjigovodskih vpisov, kasneje pa je bila zanj vložena dopolnilna carinska deklaracija, se na podlagi 5. odstavka 59. člena CZ šteje, da je bila deklaracija sprejeta v trenutku, ko je bilo blago vpisano v knjige, dolžnik za tako nastali carinski dolg pa je deklarant (3. odstavek 143. člena CZ). Ker za del blaga niso bili izpolnjeni pogoji za zahtevani postopek sprostitve v prost promet z uporabo preferencialne carinske stopnje kot podlage za obračun in bi torej zanj moral biti obračunan carinski dolg po konvencionalni stopnji, je po mnenju tožene stranke pravna podlaga za nastanek carinskega dolga v določbi b) točke 1. odstavka 146. člena CZ, carinski dolžnik za tako nastali dolg pa je oseba, ki bi morala izpolniti pogoje za prepustitev blaga v določen carinski postopek (3. odstavek 146. člena CZ), to pa je tožnik kot deklarant. Tožena stranka kot neutemeljene zavrača očitke tožnika, da odločba ni argumentirana in da izrek ni popolno določen in jasen, zavrača pa tudi očitke glede neupravičenega odstopa drugemu krajevno pristojnemu organu, saj so tako inšpektor kot tudi osebe, ki so vodile postopek pred izdajo izpodbijane odločbe, zaposlene pri Carinskem uradu A., tožnik pa same višine obračunanih dajatev ni izpodbijal. Odločitev o stroških tožena stranka utemelji z 2. odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 70/00, dalje ZUP).

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06- odl. US, dalje ZUS). Očita neveljavno pooblastilo državni podsekretarki po zaprisegi nove vlade, kar pomeni, da po datumu 3. 12. 2004, dr. Ž.Ž. ne more odločati v imenu ministrstva in razlaga pomen predstojnika v upravnem postopku s t.i. osebno pristojnostjo. Navaja določbe ZUP glede stvarne in krajevne pristojnosti (23. člen) in steka pristojnosti ter citira določbe Zakona o carinski službi glede stvarne in krajevne pristojnosti carinskih organov in inšpektorja. V zvezi z neposrednim zastopanjem navaja, da špedicija ni imela pooblastila, da tožnika vpiše v rubriko 14 ECL, carinski organ pa ni preverjal neposrednega zastopstva. Po 4. odstavku 4.a člena CZ se domneva le posredno zastopstvo ter v nadaljevanju navaja določbe ZUP glede pooblaščenca in pooblastila ter zaključi, da je treba uporabiti 4. odstavek 4.a člena CZ, po katerem se šteje, če oseba ne more verodostojno in neposredno izkazati, da nastopa kot pooblaščenec v imenu in za račun druge osebe, da nastopa v svojem imenu in za svoj račun. Sklicuje se na splošna pravila o carinskem dolgu po 143. členu in na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ, po katerem carinskega dolga ni treba naknadno obračunati, če je bila odločitev sprejeta na podlagi napake carinskega organa ter navaja, da bi carinski organ moral odgovoriti na vprašanje, ali bi carinski dolžnik v danih okoliščinah zmogel ustreči zahtevam, ki zanj izhajajo iz ugotovljene dolžnosti zavedati se možnosti, da je listina o poreklu ponarejena. V nadaljevanju govori o poštenem dokaznem postopku, navaja 11. člen Ustave RS in da morajo biti vsi dokazi uradno prevedeni v slovenščino. V obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opisano dejansko stanje, ki bi ustrezalo konkretni pravni normi iz 143. člena CZ. Očita kršitev enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom (22. člen in 2. odstavek 14. člena Ustave RS), ki med drugim zagotavlja, da morajo sodišča in drugi državni organi v enakih primerih odločati enako. Očita kršitev načela pravne države ter navaja na kakšen način se dokazujejo ponarejene listine. V tem okviru govori o obnovi postopka na stopnji upravičenega dvoma ali verjetnosti ter se sklicuje na obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP ter v zvezi s tem govori o predhodnem vprašanju po 1. odstavku 147. člena ZUP. Sklicuje na določbe 32. člena Protokola 4 glede preverjanja dokazil o poreklu. Ponarejeno potrdilo o poreklu je v vzorčni zvezi z nezakonito odločbo, zaradi česar bi naslovni organ moral obnoviti postopek po 2. točki 260. člena ZUP. V nadaljevanju navaja opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca ter se sklicuje na 24. člen Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani ter se sklicuje na določbe ZUP v zvezi z dokazovanjem z izvedenci. V nadaljevanju citira 1. odstavek 31. člena Protokola 4 glede medsebojne pomoči ter navaja potrebo po uporabi domače procesne zakonodaje v dokaznem postopku. Potrdila o poreklu v procesnem smislu spadajo v potrdila, o katerih državni organi ne vodijo uradne evidence, saj se dejstva ugotavljajo v skladu z 21. in 22. členom Protokola 4, ki jih citira. Navaja kršitev temeljnih načel ZUP, v zvezi s kršitvijo 22. člena Ustave RS se sklicuje na odločbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani, v katerih je sodišče zavzelo stališče, da se obravnava ponarejenih potrdil o poreklu izvaja po določilih ZUP o obnovi postopka. V nadaljevanju navaja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker se odločbe ne da preizkusiti in očita kršitev 25. člena Ustave RS. Citira določbo 2. in 3. odstavka 143. člena in točko c) 1. odstavka 154. člena CZ, ki se nanašata na splošno pravilo o carinskem dolgu in ki da nista v nobeni vzročni zvezi s ponarejeno izjavo na računu. V izpodbijani odločbi ni ugotovitvenega dela v izreku in naproša sodišče, da o tem zavzame svoje stališče. V obrazložitvi odločbe se carinski organ ne ukvarja s ponarejeno izjavo na računu. V nadaljevanju očita carinskemu organu, da ta ni preveril pri sprejemanju carinske deklaracije podatkov glede osebnega imena zakonitega ali pogodbenega zastopnika pravne osebe ter se sklicuje na pravila o zastopanju pravnih oseb in na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. U-113/95-7 z dne 25. 3. 1998. Carinski organ bi moral preveriti podatke iz 66. člena ZUP, kot tudi podatke iz 3. odstavka 53. člena CZ, po katerem ima deklarant pravico biti prisoten pri pregledu blaga in jemanja vzorcev in je zato zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede fizične osebe, ki naj bi izpolnila polje 14 ECL, glede fizične osebe, ki naj bi bila prisotna pri pregledu blaga, glede podpisnika deklaracije, ki jo je po mnenju tožnika treba podpisati v skladu z 28. členom ZUP ter v nadaljevanju predstavi vprašanja, ki bi jih bilo treba postaviti osebi, ki je sprejela carinsko deklaracijo in osebi, ki je vložila carinsko deklaracijo. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, nasprotuje predlaganim dokazom ter navaja, da gre za nedovoljene tožbene novote. V zvezi s pooblastilom podpisnice odločbe pa se sklicuje na določbo 28. do 31. člena ZUP, iz katerih izhaja, da z menjavo ministra ni potrebno, da bi novi minister uradnim osebam, ki že imajo pooblastilo za vodenje ali odločanje v upravnem postopku, podelil novo pooblastilo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Drugopis odgovora na tožbo je bil poslan tožeči stranki.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je odločalo na podlagi določb 51. do 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), na podlagi 2. odstavka 105. člena istega zakona. Sodišče sledi utemeljitvi upravnega akta in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka D.D. nima ustreznega pooblastila za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št . 52/02 - 53/05, v nadaljevanju ZDO-1), minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) je določeno, da o upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi tega organa, ali drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. 031-1/2003 z dne 1. 1. 2003 in torej pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

V obravnavanem primeru je sporen naknaden obračun carinskega dolga potem, ko je prvostopni organ na podlagi pooblastila iz 62. člena CZ pri tožniku preveril pravilnost uvrščanja blaga v KN CT ter poreklo blaga. Naknadno preverjanje je bilo opravljeno v okviru rokov iz 9. člena CZ, po prepustitvi blaga, zaradi preverjanja točnosti podatkov v deklaraciji. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik, s katerim je bil tožnik seznanjen, ki je nanj podal pripombe ter je bil po pripombah izdan tudi dopolnilni zapisnik v smislu 15.a. člena ZDavP in odločba, s katero je bilo tožniku naknadno naloženo plačilo zneska uvoznih dajatev na pravni podlagi točke c) 1. odstavka 154. člena CZ. Po navedeni določbi carinski organ izda po uradni dolžnosti odločbo o nastali obveznosti, če izve oz. ugotovi, da je obračunan znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s tem zakonom, odločbo pa izda carinski organ takoj, ko pridobi podatke, potrebne za izračun dolga ter podatke, ki omogočijo določitev carinskega dolžnika, naknaden obračun carinskega dolga v skladu z navedeno točko pa se lahko opravi v treh letih po nastanku carinskega dolga (4. odstavek 154. člena CZ). Iz ugotovitev prvostopnega organa, zajete v zapisniku o naknadnem preverjanju, izhaja, da je bilo pri naknadnem preverjanju pravilnosti uveljavljanja preferencialnih ugodnosti ugotovljeno, da za določeno blago v navedenih postavkah zadevne ECL dejansko ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo, saj deklarant ob prijavljanju podatkov ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavi pooblaščenega izvoznika, podanih na fakturi (št. E16279 in E16540), in sicer da za omenjeno blago ne velja preferencialna obravnava v smislu b) točke 1. odstavka 16. člena Odloka o preferencialnih pravilih, ki se v letu 2001 uporabljajo za izvajanje Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma CEFTA (Uradni list RS, št. 123/02), zato je tudi po mnenju sodišča podan razlog za nastanek carinskega dolga zaradi neizpolnjevanja dolžnosti po točki b) 1. odstavka 146. člena CZ, po katerem nastane carinski dolg pri uvozu zaradi neizpolnitve enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek ali za odobritev carinske oprostitve ali olajšave zaradi namena končne uporabe tega blaga s tem, da je carinski dolžnik oseba, ki bi morala izpolniti pogoje za prepustitev blaga v določen carinski postopek (3. odstavek 146. člena CZ). To pa je tudi po mnenju sodišča tožnik kot deklarant, kar izhaja tako iz vpisov v ustrezna polja ECL, iz katerih je razviden njegov položaj, tožnik pa je imel tudi dovoljenje za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov po 3. točki 1. odstavka 59. člen CZ. Na tej podlagi je carinski organ, tako kot ugotavlja tudi tožena stranka, bil dolžan izdati po 154. členu CZ odločbo o nastali obveznosti, pravilna pa je tudi opredelitev po točki c) 1. odstavka 154. člena CZ, saj je carinski organ ugotovil, da je bil obračuni znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s CZ. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za napako carinskega organa v smislu a) točke 5. odstavka 154. člena CZ na kar se sklicuje tožnik. Po navedeni določbi carinskega dolga ni treba naknadno obračunati, če je bila odločitev, da se carinski dolg ne obračuna ali obračuna v nižjem znesku, kot je to določeno s tem zakonom, sprejeta na podlagi napake carinskega organa, ki je carinski dolžnik ni mogel opaziti in je ravnal v dobri veri in v skladu z veljavnimi predpisi, v zvezi s carinskimi deklaracijami. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki pride v poštev le ob ob izpolnjevanju zakonsko določenih kumulativnih pogojev, carinski dolg pa se nanaša na veljavne carinske predpise v zvezi s carinskimi deklaracijami. Zato se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Ni prišlo do napake carinskega organa. Kolikor tožnik ob prijavljanju podatkov v obravnavani deklaraciji sam ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavah pooblaščenega izvoznika na fakturah, ni mogoče reči, da carinski dolžnik ni mogel opaziti, da je napačno deklariral in da je torej ravnal v dobri veri. To pa ne izhaja niti iz upravnih spisov, iz katerih je razvidno, da je tožnik sam opazil, da določenih proizvodov ni pravilno deklariral v skladu z dano izjavo na fakturi pooblaščenega uvoznika, še preden je bil pri njemu opravljen inšpekcijski pregled. Deklarant pa mora po 47. a členu CZ zagotoviti med drugim točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji. Na tožnikove ugovore glede statusa deklaranta je odgovorila že tožena stranka, kljub temu, da je po mnenju sodišča šlo za novo dejstvo, saj tožnik ni obrazložil, zakaj ga ni navedel že v postopku na prvi stopnji (3. odstavek 238. člena ZUP) in v kolikor so ugovori enaki jih iz istih razlogov zavrača tudi sodišče. Po presoji sodišča je bil postopek naknadnega obračuna carinskega dolga opravljen v skladu z določbami CZ in ZDavP, ki se uporabljajo na podlagi 6. člena CZ, niti niso bila kršena stvarna in krajevna pristojnost carinskih uradov oz. carinskih inšpektorjev ter ni prišlo do kršitev temeljnih načel ZUP. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori v zvezi z neenakim varstvom pravic in s sklicevanjem na odločitve Upravnega sodišča RS v Ljubljani. Sodišče je obravnavalo številčno razmeroma veliko upravnih sporov, katerih vsebina se je nanašala na nepravilno uporabo preferencialne stopnje in je v nekaterih primerih bilo uporabljeno izredno pravno sredstvo obnove po ZUP, v nekaterih pa so bile uporabljene določbe CZ o naknadnem plačilu dajatev. V obravnavanem primeru je dolg obračunan na podlagi določb CZ, zato ugovori tožnika v zvezi z uporabo določb ZUP glede obnove v predmetni zadevi niso relevantni. Tožbeni ugovori v zvezi s ponarejenimi listinami niso predmet tega upravnega spora, zato sodišče te navedbe kot brezpredmetne zavrača. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je izrek nejasen, saj je v izreku prvostopne odločbe kot dajatvene določena tako višina obveznosti, carinski dolžnik in rok za plačilo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo VS v zvezi s špediterjem in pooblaščene osebe špediterja, saj se nanaša na drugačno dejansko in pravno stanje. Položaj, v katerem oseba nastopa po carinskem postopku, je razviden iz listin (ECL), kar je tožena stranka tudi pravilno pojasnila, zato sodišče ugovore v zvezi z zastopanjem zavrača. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo pavšalno zatrjevanih ničnostnih razlogov in kršitev ustavnih pravic, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je za odločitev v tem upravnem sporu relevantno, ni predmet tožbenih ugovorov.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1 v povezavi s 2. odstavkom 107. člena istega zakona.