Jedro

Ob dejstvu, da med strankami ni spora o tem, da je kmetijska zadruga E. pravni subjekt, ki v dejanskem in poslovnem smislu več ne živi (nima premoženja, nima organov, ne posluje) in da je vpisan v sodnem registru zgolj zaradi nedoslednosti oziroma ker ni bilo formalnega predlagatelja izbrisa tega subjekta, sodišče pritrjuje pravnemu stališču organa prve stopnje, ki je ob siceršnjem izpolnjevanju vseh drugih pogojev, ki jih ZZad določa glede vračanja zadružnega premoženja, odločil, da se zadružno premoženje vrne tožnici.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, št. ... z dne 13. 8. 2007 se odpravi in se odloči: Pritožba zoper odločbo Upravne enote Radlje ob Dravi št. ... z dne 30. 11. 2006 se zavrne.

2. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh pod izvršbo.

3. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka po pritožbi zavezanca za vračilo zadružnega premoženja A. d.o.o. odpravila odločbo Upravne enote Radlje ob Dravi, št. ... z dne 30. 11. 2006 (1. točka izreka) in odločila, da se zahteva kmetijske zadruge B. z.o.o. (sedaj kmetijske zadruge C. z.b.o.) za vrnitev nepremičnin s parc. št. ... – dvorišče v velikosti 152 m2, stanovanjska stavba v velikosti 64 m2 in gospodarsko poslopje velikosti 54 m2, vpisanih v zemljiškoknjižni vložek št. ..., k.o. ... in nepremičnin s parc. št. ... – njiva velikosti 121 m2, gospodarsko poslopje 25 m2 in garaža velikosti 12 m2, vpisanih v zemljiškoknjižni vložek ..., k.o. ..., zavrne (2. točka izreka), v 3. točki izreka pa je odločila, da stroškov postopka ni bilo. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je s citirano prvostopno odločbo upravni organ odločil, da mora zavezanec A. d.o.o. upravičenki B. z.b.o. vrniti v last in posest prej navedene nepremičnine (razen stanovanja v velikosti 62 m2, za katerega je sklenjena najemna pogodba in se vrne zgolj v last). Pritrjuje ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podana pravna podlaga za vrnitev zadružnega premoženja po prvem odstavku 65. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZad), kjer je določeno, da se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, v skladu s tem zakonom vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov ali zadružnim zvezam. Navaja, da so pogoji po 65. členu ZZad izpolnjeni tudi v primeru, če je bila zadružna lastnina prenesena iz zadruge v podjetje (ali TOZD) ob priliki statusnega preoblikovanja zadruge v podjetje. Za takšno razlago zakona pa govori tudi namen ZZad, zapisan v zakonodajnih gradivih za sprejetje tega zakona. Vendar pa lahko vrnitev premoženja po 66. členu ZZad kot upravičenke uveljavljajo samo tiste zadružne organizacije, ki so to sporno premoženje prenesle, vložile ali združile v druge osebe oziroma pravne naslednice teh zadružnih organizacij.

V postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe je bilo ugotovljeno, da je pravni prednik A. - D., ki je bil TOZD znotraj E. n. sub. o., pridobil nepremičnine s parc. št. ..., k.o. ... in ..., k.o. ... na podlagi samoupravnega sporazuma o delitvi nepremičnin z dne 28. 9. 1987, ki je predstavljal sporazum o statusnem preoblikovanju bivše kmetijske zadruge. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra za kmetijsko zadrugo F. p.o. izhaja, da je B. res nastala iz E., vendar pa tudi, da je E. še vedno vpisana v sodni register kot obstoječa pravna oseba. Ker se pravno nasledstvo zadrug izkazuje z vpisi v ustrezen register in ker šele z izbrisom subjekta iz registra subjekt preneha obstajati, navedeno pomeni, da B. ne more biti pravni naslednik E., saj je E. še vedno vpisan v sodni register kot obstoječ subjekt. To pa nadalje pomeni tudi, da B. oziroma sedaj C. ni upravičena vlagateljica zahteve za denacionalizacijo premoženja E., pač pa bi bila edina upravičena vlagateljica le E. sama. Ker je prvostopenjski upravni organ v citirani prvostopni odločbi glede ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep ter nato posledično napačno uporabil še materialni predpis, je nepravilno in nezakonito odločbo odpravil drugostopenjski upravni organ tako, da je zahtevo za denacionalizacijo spornih nepremičnin s parc. št ..., k.o. ... ter ..., k.o., ..., ki jo je vložila B., zaradi pomanjkanja pravnega temelja za njeno vložitev, kot neutemeljeno zavrnil. Tožnica s tožbo izpodbija odločitev toženke iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Upravna enota Radlje ob Dravi izdala več odločb, tudi ugodilnih, s katerimi je ugodila zahtevi tožnice za vrnitev zadružnega premoženja zoper različne pravne subjekte. Odločbe so bile tudi v pritožbeni presoji in potrjene, vključno z ugotovitvijo upravnega organa, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev takšnega zahtevka, ker je pravna naslednica B. Z izpiskom iz sodnega glede statusnih sprememb zlasti po 29. 9. 1978 izhaja, da je kmetijska zadruga G. n. o. sol. o. nastala z združitvijo F. in kmetijske zadruge H. p. o. in z.o.j., istega dne so bile konstituirane TOZD in TZO, kar je podrobno razvidno iz registrskega izpiska. 3. 8. 1981 je bila v registru pri G. n. o. sol. o. vpisana združitev v sestavljeno organizacijo I. n. sol. o., 28. 12. 1983 je bila vpisana sprememba imena in sedeža, tako da se je od tedaj glasila E. n. sub. o. Od leta 1983 dalje so v sodnem registru vpisani vsi izbrisi TOZD-ov in TZO zaradi preoblikovanja v samostojne gospodarske subjekte, ki so se vsi organizirali v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o združenem delu. Tudi B. je nastala iz E. in je tožnica njena pravna naslednica, po združitvi konec leta 2001. 28. 9. 1987 so TOZD-i in TZO v sestavi E. sklenili samoupravni sporazum, s katerim so si razdelili nepremično premoženje. Tedaj so si v soglasju z E. kot krovno organizacijo razdelili tudi njeno premoženje in E. je dejansko prenehala obstajati, čeprav je res, da zadružniki niso predlagali izbrisa iz sodnega registra, kar bi se moralo zgoditi. Prav tako očitno zakonodaja ni videla potrebe oziroma ni uzakonila načina, da bi se papirnati ostanki takšnih gospodarskih subjektov izbrisali po uradni dolžnosti. E. je dejansko prenehala obstajati s statusnim preoblikovanjem TOZD in TZO v njeni sestavi in z razdelitvijo njenega premoženja po samoupravnem sporazumu z dne 28. 9. 1987. Navedena E. nima nobenega subjekta zastopanja oziroma predstavljanja, nima organov, nima sredstev in ni subjekt gospodarskega prava. Glede na to je zato prvostopni upravni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje glede pravnega nasledstva tožeče stranke z oziroma na tisto premoženje, ki je predmet njene zahteve in glede katerega je Upravna enota Radlje ob Dravi z odločbo, ... z dne 30. 11. 2006 odločila, da ga je dolžan zavezanec A. vrniti tožeči stranki kot upravičencu. Premoženje, ki ga poseduje zavezana stranka, je torej tisto premoženje, ki ga ima pravico zahtevati po 65. členu ZZad tožeča stranka kot pravna naslednica B., ker so podani vsi pravni in dejanski pogoji, ki utemeljenost njene zahteve dokazujejo. Vse te pogoje pa je obširno in sistematično ter dosledno ugotavljal upravni organ prve stopnje, pa ne samo v tem konkretnem primeru, temveč v številnih drugih, ki so bili v pritožbeni presoji in odločitev upravne enote potrjena. Po številnih zadevah je konkretna odločitev tožene stranke presenečenje, pomeni arbitrarno odločitev, nasprotno vsem preteklim v istovrstnih oziroma enakih primerih. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se pritožba zavezane stranke zavrne in potrdi odločba Upravne enote Radlje ob Dravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu A. v odgovoru na tožbo navaja, da je ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka ni univerzalni pravni naslednik E. v smislu določila 65. člena ZZad, pravilna in temelji na podlagi podatkov sodnega registra. Pravno nasledstvo se v konkretnem postopku ugotavlja na podlagi podatkov iz sodnega registra in se presoja po predpisih statusnega prava. V postopku vračanja premoženja mora pravno nasledstvo dokazati zadružna organizacija, ki uveljavlja premoženje zadruge (sodba Vrhovega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 811/2002), kar pa tožeča stranka v postopku ni dokazala. Pravno nasledstvo tožeče stranke bi bilo v konkretnem primeru podano, če bi se E. statusno oblikovala v B. oziroma sedaj C., kar pa v konkretnem primeru ne drži. Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka s statusnim preoblikovanjem nastala iz zadruge E. n. sub. o. pa še ne pomeni, da gre za statusno spremembo v tem smislu, da bi bila podana pravna kontinuiteta tožeče stranke z E. Takšno je tudi stališče sodne prakse (sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. 2043/2003). Ker E. še obstoji kot samostojni pravni subjekt, to pomeni, da je tožena stranka v tem delu tudi pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo. Prav tako ne drži navedba tožeče stranke, da je Upravna enota Radlje ob Dravi v predmetnem postopku izdala več ugodilnih odločb, ki so v korist tožeče stranke. Upravna enota Radlje ob Dravi je v predmetnem postopku res izdala več odločb, pri čemer je bila ugodilna le zadnja odločba, ki pa jo je tožena stranka v pritožbenem postopku spremenila tako, da je zahtevek tožeče stranke za vrnitev zadružnega premoženja zavrnila. Vse prejšnje odločbe Upravne enote Radlje ob Dravi so bile v korist zavezanca, saj je upravni organ zavzel pravilno stališče, da tožeča stranka ni upravičenec za vrnitev zadružnega premoženja. Zavezanec pa meni, da tožeča stranka ni upravičena do vrnitve zadružnega premoženja tudi iz drugih razlogov. Premoženje zadruge E., ki je predmet denacionalizacijskega postopka, na druge pravne osebe ni bilo preneseno na način, da je bila ob prenosu dogovorjena pravica do vrnitve. Določba drugega odstavka 65. člena ZZad o vračanju zadružnega premoženja, prenesenega na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma na podjetje ali drugo pravno osebo, je namreč treba razlagati, da se nanaša na premoženje, ki ga je zadruga na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma vložila, združila ali prenesla na drugo podjetje s pravico vračila, in sicer iz poslovnih razlogov npr. udeležbe na dobičku (sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. 2292/2002). V kolikor premoženje ni bilo preneseno na zavezanca s pravico do vrnitve oziroma udeležbe na dobičku, tožeča stranka tudi, če bi bila upravičenec za vrnitev premoženja, ne more zahtevati vrnitve premoženja po 65. členu ZZad. Določbe 65. člena ZZad je treba tako razlagati le tako, da se pri tem upoštevajo organizacijske oblike in njihova sposobnost biti pravna oseba v skladu s sedaj veljavnimi predpisi. Tako je treba upoštevati, da so bile zadružne organizacije po tedaj veljavnih predpisih le temeljne zadružne organizacije in kot take tudi pravne osebe, ki so se na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma združile, vložile ali prenesle na podjetje ali druge pravne osebe premoženje, ki ga je potrebno vrniti. Le v tem primeru ima zadruga, ki je pravni naslednik, pravico zahtevati vrnitev prenesenega premoženja. V konkretnem primeru premoženje zadruge E. s samoupravnim sporazumom ni bilo preneseno na takratne TOZD-e s pravico do vrnitve ampak na odplačen način, da se je E. razdelila na več samostojnih pravnih oseb, oziroma so se iz njih izločili posamezni TOZD-i, ki so prevzeli tudi zaposlene in obveznosti zadruge E., ne pa na način, da je bilo s samoupravnim sporazumom dogovorjena pravica do vrnitve premoženja. Zavezanec tako meni, da je v konkretnem primeru s samoupravnim sporazumom bila dogovorjena zgolj izločitev pravnih oseb iz zadruge E. in ne gre za samoupravni sporazum o prenosu premoženja s pravico do vrnitev oziroma iz poslovnih razlogov. Glede na navedeno zato predlaga, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožeči stranki pa se naloži plačilo vseh stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

ZZad v posebnem poglavju ureja vračanje zadružnega premoženja, ki je bilo podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike. Po določbi prvega odstavka 65. člena ZZad se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, v skladu s tem zakonom vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam. Ta določba ne velja za premoženje, ki so ga zadružne organizacije, organizacije kooperantov oziroma zadružne zveze pridobile iz premoženja, podržavljenega na kateri od podlag iz 3., 4. in 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V skladu s 66. členom ZZad so upravičenci do vračila zadružnega premoženja zadrugam zadružne organizacije, katerih premoženje je bilo podržavljeno ali so ga brez nadomestila prenesle na drugo pravno osebo. Če teh organizacij ni več, so upravičenke njihove pravne naslednice. V kolikor tudi ni pravnih naslednic, pa lahko uveljavlja vračilo premoženja zadružna zveza, ki posluje na območju prejšnje zadruge z enako ali podobno dejavnostjo kot prejšnja zadruga.

Med strankami ni sporno, da je zadružno premoženje, katerega vračilo se zahteva, prešlo na pravnega prednika zavezanca za vračilo TOZD J., ki je bil TOZD znotraj E., ob priliki statusnega preoblikovanja E. na podlagi samoupravnega sporazuma o delitvi nepremičnin z dne 28. 9. 1987. Sporno pa je dvoje: ali je lahko zadružno premoženje, ki je bilo preneseno na tak način, predmet vračanja po prvem odstavku 65.člena ZZad in tudi upravičenje tožeče stranke oziroma njene pravne prednice B. do vložitve zahteve za vračilo tega premoženja.

Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa in odločb upravnih organov prve in druge stopnje, je pravni prednik A., TOZD J., ki je bil TOZD znotraj E. nepremičnine s parc. št. ..., k.o. ... in parc. št. ..., k.o. ... pridobil na podlagi samoupravnega sporazuma o delitvi nepremičnin z dne 28. 9. 1987, ki je predstavljal sporazum o statusnem preoblikovanju kmetijske zadruge E. Ker po določbi prvega odstavka 65. člena ZZad obstaja pravica do vrnitve tudi tistega premoženja, ki je bilo iz zadružnega premoženja preneseno na drugo pravno osebo, sta v obravnavanem primeru tako tožena stranka kot upravni organ prve stopnje zavzela pravilno pravno stališče, da je v obravnavanem primeru podana pravna podlaga za vrnitev tega zadružnega premoženja. Namen ZZad je namreč bil, da se zadrugam vrne vse premoženje, ki je bilo po 9. 5. 1945 zadružna lastnina, ne glede na to, ali je bilo to premoženje podržavljeno na podlagi akta upravnega organa oziroma z ukrepom državnega organa, ali pa je bilo na drug način preneseno na drugo pravno osebo. Navedena določba ne razlikuje med tem, ali je bilo zadružno premoženje vloženo ali preneseno na drugo pravno osebo ob priliki statusne spremembe ali ne. Tako stališče je tudi v nasprotju z namenom ZZad, da ponovno postane last zadruge vso zadružno premoženje, ki so ga zadruge izgubile po 9. 5. 1945, pri čemer je precejšnji del premoženja zadrug prešel med sredstva podjetij prav zaradi statusnih sprememb, ki so bile posledice takratnih predpisov. Iz tega razloga so zato neutemeljene navedbe prizadete stranke, da pri prenosu spornih nepremičnin na drugo pravno osebo na podlagi samoupravnega sporazuma o delitvi nepremičnin z dne 28. 9. 1987 ne gre za prenos premoženja v smislu prvega odstavka 65. člena ZZad in da torej obstajajo pravne ovire za vračilo le-teh. Pri tem se prizadeta stranka tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. U 2292/2002 z dne 29. 5. 2005, saj se v tej sodbi izraženo pravno stališče sodišča nanaša na vračilo zadružnega premoženja na podlagi drugega odstavka 65. člena ZZad.

Je pa po presoji sodišča napačno pravno stališče tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena vlagateljica zahtevka za denacionalizacijo oziroma vračilo zadružnega premoženja, ker naj ne bi bila pravna naslednica E. Podatki sodnega registra v predloženih upravnih spisih namreč dokazujejo, da je B. (sedaj C.) pravni naslednik K. ki je obstajala kot TZO v sestavi E. vse do leta 1992, ko se je organizirala v B. Ob dejstvu, da med strankami ni spora o tem, da je E. pravni subjekt, ki v dejanskem in poslovnem smislu več ne živi (nima premoženja, nima organov, ne posluje...) in da je vpisan v sodnem registru zgolj zaradi nedoslednosti oziroma dejstva, da ni bilo formalnega predlagatelja izbrisa tega pravnega subjekta, zato po presoji sodišča ne more predstavljati tiste relevantne okoliščine, zaradi katere tožeči stranki glede na podatke sodnega registra v smislu 2. točke prvega odstavka 66. člena ZDen ne bi bilo mogoče priznati lastnosti upravičenega vlagatelja zahtevka za vračilo spornega zadružnega premoženja. Zato sodišče v zvezi s vprašanjem aktivne legitimacije tožeče stranke pritrjuje pravnemu stališču organa prve stopnje, ki je upoštevaje pravne in dejanske ugotovitve v zvezi z obstoječim vpisom E. v sodnem registru štel, da navedeni pravni subjekt ne obstaja in ob siceršnjem izpolnjevanju vseh drugih pogojev, ki jih ZZad določa glede vračanja zadružnega premoženja, odločil tako, da se zadružno premoženje vrne tožnici. V zvezi s sklicevanjem prizadete stranke na sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. 2043/2003 in I Up 811/2002) pa sodišče pojasnjuje, da se v obravnavanih sodbah sprejeta pravna stališča glede pravnega nasledstva upravičenih vlagateljev nanašajo na povsem drugačne pravne in dejanske okoliščine in za obravnavani primer niso relevantne.

Ker je tožena stranka zavzela napačno pravno stališče in na tej podlagi zavrnila zahtevek tožeče stranke za vračilo spornih nepremičnin, in ker je upravni organ prve stopnje na podlagi v postopku ugotovljenega dejanskega stanja razčistil vsa pravna in dejanska relevantna vprašanja (tako obstoj pravne podlage za vrnitev premoženja, obstoj pravnih ovir za vrnitev premoženja in izkazano pravno nasledstvo), ugotovitve, razvidne iz obrazložitve prvostopne odločbe, pa potrjujejo tudi listine v predloženih upravnih spisih, je sodišče upoštevaje določbo prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju: ZUS-1) izpodbijani upravni akt odpravilo in s sodbo odločilo o stvari tako, da je pritožbo zavezanca za vračilo spornega zadružnega premoženja oziroma prizadete stranke v tem upravnem sporu zavrnilo ter s tem odločitev upravnega organa prve stopnje potrdilo.

K 2. točki izreka: V skladu z tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) je sodišče priznalo tožeči stranki stroške v višini 350,00 EUR.

K 3. točki izreka: Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi. Glede na to, da v obravnavanem primeru prizadeta stranka s tožbo ni uspela, tudi ni upravičena do povrnitve stroškov.