Jedro

Absolutno bistveno kršitev postopka po 15. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP-D zagreši sodišče, (tudi) če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi temi listinami. Ob dejstvu, da pa so zaključki sodišča o tem ključnem dejstvu posledica skrbne in vestne presoje tudi drugih izvedenih dokazov, ta okoliščina, četudi bi bila resnična, ne more imeti posledic, ki jih zatrjuje pritožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru z dne 22.6.2008 v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek za plačilo 1.919,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2007 do plačila in za stroške izvršilnega postopka v znesku 170,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2007 dalje zavrne. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 731,86 EUR, v roku 15-ih dni, v primeru zamude (od šestnajstega dne dalje) z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojih pooblaščencih in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in jo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Nadalje opozarja, da je za odločitev o zahtevku tožeče stranke v obravnavani zadevi ključnega pomena pravna kvalifikacija dogovarjanja, ki je med pravdnima strankama potekalo po ugotovitvi pomanjkljivosti v oblikovnih datotekah koledarja. Gre torej za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje. Dejansko stanje v obravnavani zadevi pa je skorajda nesporno, saj obe pravdni stranki soglašata, da je do napake pri oblikovanju koledarjev prišlo in da je nastala med oblikovanjem koledarjev pri toženi stranki. Nesporno med strankama pa je tudi, da je bila napaka odpravljena s strani tožeče stranke. Meni, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je negotovo izpovedbo priče B.U. pavšalno preoblikovalo v povsem nepogojno in zanesljivo trditev, da je priča jasno in prepričljivo izpovedala, da ustnega dogovora glede ugotovljenih napak in kritjem stroškov za njihovo odpravo med strankama ni bilo. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič je bilo mogoče ugotoviti, da je tožeča stranka s pojavom napake toženo stranko seznanila ter jo obenem obvestila tudi o tem, da napako lahko odpravi in da bodo z odpravo napake nastali stroški. Sodišče pa je kršilo določbe pravnega postopka tudi s tem, ker se sploh ni opredelilo do okoliščine, da je oblikovalka tožene stranke pisno potrdilo pravilnost in ustreznost popravkov, ki jih je na njenem avtorskem delu opravila tožeča stranka. Kljub tem izkazanim dejstvom pa je sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno zaključilo, da dogovor o kritju stroškov med pravdnima strankama ni bil sklenjen. Ugotovitev sodišča, da na podlagi dejstev, ki so bila podana ni mogoče zaključiti, da je bil dogovor med pravdnima strankama sklenjen, predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava, zaradi katere je odločitev sodišča o zahtevku tožeče stranke napačna.

V odgovoru na pritožbo pa se tožena stranka, preko svojih pooblaščencev zavzema za njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

V predmetnem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po tem, ko je ugotovilo, da ta ni uspela dokazati, da je bila v pravnem razmerju s toženo stranko, konkretno; da je bil med njima dosežen ustni dogovor, da bo stroške odprave napak tožeči stranki povrnila tožena.

Pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje z nekorektnim povzetkom izpovedi priče B.U. absolutno bistveno kršilo postopek ne vzdrži pritožbene presoje. Absolutno bistveno kršitev postopka po 15. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP-D zagreši sodišče, (tudi) če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi temi listinami. Ob dejstvu, da pa so zaključki sodišča o tem ključnem dejstvu (ne)dokazanosti ustnega dogovora med strankama posledica skrbne in vestne presoje tudi drugih izvedenih dokazov; obstoj takega dogovora je izrecno zanikala priča M.V., tudi I.K. ni izpovedal, da bi bil tak dogovor med pravdnima strankama sklenjen, celo na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke tega ni bilo mogoče zaključiti (3. in 4. stran obrazložitve), ta okoliščina, četudi bi bila resnična, ne more imeti posledic ki jih zatrjuje pritožnik. S temi pritožbenimi trditvami v bistvu pritožnik izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar pa glede na določbo prvega odstavka 458. čl. ZPP-D ni dopustno.

Dejstvo, da je oblikovalka tožene stranke potrdila pravilnost in ustreznost popravkov, ki jih je opravila tožeča stranka dokazuje zgolj to, da je bila tožena stranka seznanjena z napakami svojega dela, ne pa tudi tega, da je bil med strankama dosežen zatrjevani ustni dogovor. Ker pa okoliščina, da je bila tožena stranka s tem seznanjena niti ni sporna, se sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno posebej opredeljevati do tega dejstva, niti ni odločilno. Zato tudi v tem pogledu sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, pa tudi sicer bi v pritožbi očitana kršitev predstavljala kvečjemu kršitev po prvem odstavku 339. čl. ZPP-D, ki pa v sporih majhne vrednosti tudi ni upoštevna.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče pa ni priznalo toženi stranki stroškov odgovora na pritožbo, saj v njem ni nič takega, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, zaradi česar ta niti ni bil potreben.