Jedro

Vsak dedič zase je legitimiran za zahtevek za povečanje zapuščinske mase, ki je v korist vseh dedičev. Zato ni potrebno, da bi v sporu na aktivni strani sodeloval tudi drugi toženec (prav tako dedič po pokojni H.T.), na pasivni strani pa enotnega sosporništva (in tako tudi ne nujnega) med obema tožencema ni, saj drugi toženec s premoženjem, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, zaenkrat (dokler ni odločeno, da sporno premoženje spada v zapuščino) ni v nobeni pravnorelevantni zvezi. Z odločitvijo v obravnavani zadevi zato drugi toženec ne more biti v ničemer prizadet (eventualna ugoditev tožbenemu zahtevku bi mu bila v celoti v korist), zato ni nobenega razloga, da bi moral drugi toženec v postopku sodelovati na pasivni strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo proti drugemu tožencu D.T. zavrglo. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da sta toženca sodediča v zapuščinskem postopku, ki se vodi pod opr. št. II D 889/96. V navedenem zapuščinskem postopku je drugi toženec res odstopil svoj dedni delež prvemu tožencu, kar pa ne pomeni, da prvi in drugi toženec nista več v pravni skupnosti, saj do delitve zapuščine dediči upravljajo z zapuščino skupno in so nujni sosporniki. Drugi toženec je svoj dedni delež odstopil prvemu tožencu, vendar zaradi tega (v primeru, ko je sporen obseg zapuščine) ni mogoče reči, da pri tožeči stranki s tem svojim ravnanjem ni povzročil negotovosti, da bi bil podan pravni interes tožnika. Drugi toženec glede samega premoženja, ki naj bi spadalo v zapuščino, ni prav ničesar izjavil. Drugi toženec ni niti oporekal obsegu zapuščine niti ni z njo soglašal, glede tega je bil nevtralen. Po mnenju pritožnika je prav s to ambivalentno držo, ko je odstopil svoj dedni delež prvemu tožencu, kakor da se ga spor med tožnikom in prvim tožencem prav nič ne tiče, povzročil pri tožniku negotovost, ki bi prav po mnenju sodišča prve stopnje morala biti podana. Konec koncev bo eventualna ugoditev tožbenemu zahtevku pomenila zmanjšanje zapuščinske mase. S tem v zvezi pritožnik opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, kjer se je le-to že izreklo, da v primeru, kadar je sporen obseg zapuščine, mora zapuščinsko sodišče prizadeto stranko napotiti na pot pravde zoper vse dediče, tiste, ki ne priznavajo, da določeni del zapustnikovega premoženja ne spada v zapuščino, in tiste, ki sploh ničesar ne priznavajo, ker se njihove pravice in obveznosti za vse opirajo na isto dejansko in pravno stanje in so v pravni skupnosti. Po mnenju pritožnika gre v konkretnem primeru prav za takšen slučaj. Stališče sodišča prve stopnje, da med prvim in drugim tožencem ne obstaja takšna tesna zveza, zaradi katere bi bilo mogoče spor rešiti le enako za oba toženca, je po mnenju pritožnika pravno zmotno, zaradi česar je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni. Pritožba ni utemeljena. Ugotovitvena tožba se po določilu 181. člena ZPP lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Tožeča stranka je pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe proti prvemu tožencu nedvomno izkazala z napotitvenim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II D 889/96 z dne 12.1.2000. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe proti drugemu tožencu. Po določbi 196. člena ZPP se sosporniki štejejo za enotno pravdno stranko takrat, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike. Kdaj so si stranke na aktivni ali pasivni strani v razmerju enotnih sospornikov, pa določajo pravila materialnega prava. Nujno sosporništvo je posebna vrsta enotnega sosporništva. Sosporniki so v tem primeru po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami. Med sodediči nastane v trenutku zapustnikove smrti glede podedovanega premoženja skupnost, ki traja vse dotlej, dokler sodediči dediščine ne razdelijo med seboj (prvi odstavek 145. člena Zakona o dedovanju; Ur. l. SRS št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami; ZD). V obravnavanem primeru v tožbi tožnik kot eden izmed dedičev po pokojni H.T. zahteva, da se ugotovi, da v zapuščino po pokojni spadajo ena polovica stanovanja na naslovu 78 v Ljubljani, ena polovica garaže na istem naslovu, ena polovica premičnin v stanovanju in garaži, tolarska protivrednost 50.000,00 DEM in ena polovica osebnega avtomobila mazda 323. Zahtevek tožeče stranke je torej usmerjen na povečanje zapuščinske mase in ne na njeno zmanjšanje, kot to navaja tožeča stranka v pritožbi. V tem primeru pa procesna skupnost med dediči na strani tožeče stranke ni nujna (ne gre za nujno sosporništvo), saj je vsak dedič zase legitimiran za zahtevek za povečanje zapuščinske mase, ki je v korist vseh dedičev. Zato ni potrebno, da bi v sporu na aktivni strani sodeloval tudi drugi toženec, na pasivni strani pa enotnega sosporništva (in tako tudi ne nujnega) med obema tožencema ni, saj drugi toženec s premoženjem, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, zaenkrat (dokler ni odločeno, da sporno premoženje spada v zapuščino) ni v nobeni pravnorelevantni zvezi. Z odločitvijo v obravnavani zadevi zato drugi toženec ne more biti v ničemer prizadet (eventualna ugoditev tožbenemu zahtevku bi mu bila v celoti v korist), zato ni nobenega razloga, da bi moral drugi toženec v postopku sodelovati na pasivni strani. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe zoper drugega toženca, zato je odločitev o zavrženju tožbe zoper drugega toženca pravilna. Zato je pritožbeno sodišče potem, ko ni našlo kršitev, na katere je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).