Jedro

Kadar se stranke v notarskem zapisu, sporazumu o zavarovanju denarne terjatve po 250. čl. ZIZ dogovorijo tudi za vpis prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnine, je šteti tak dogovor strank za pravni posel obligacijskega prava in ni potrebno, da so izpolnjene predpostavke, ki jih ZIZ določa za izdajo začasne odredbe. Zato se tudi v okviru sporazuma po 250. čl. ZIZ stranke lahko sporazumejo tudi za vknjižbo te prepovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. odstavek izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi notarskega zapisa, opr. št. SV ..., z dne 21.12.2001, v korist upnika dovolilo zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti pri dolžniku lastnih nepremičninah parc. št. ... - poslovna stavba in parc. št. ... - dvorišče, vl. št. ... k.o. Kočevje. Zavrnilo pa je na podlagi istega notarskega zapisa predlagano zavarovanje z vknjižbo prepovedi odsvojitve in obremenitve navedenih nepremičnin, ker je ocenilo, da Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ) v 23. poglavju česa takega ne predvideva.

Zoper zavrnilni del sklepa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. tč. 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) pritožuje upnik in predlaga, da se napadeni del sklepa spremeni tako, da se dovoli tudi vknjižbo prepovedi odsvojitve in obremenitve. Meni, da ZIZ v drugem odstavku 250. člena določa zgolj minimalne obvezne sestavine notarskega zapisa sporazuma, pri tem pa nikjer ne prepoveduje, da se stranki v sporazumu dogovorita tudi o drugih vprašanjih. Tako so stranke v predloženem sporazumu dogovorile tudi prepoved odsvojitve in obremenitve. Takšen dogovor upnik redno vključuje v notarske zapise po 250. členu ZIZ, druga sodišča po Sloveniji pa so to doslej vedno upoštevala ter izdajala sklepe o zavarovanju. Z njimi so vedno dovolila tudi vknjižbo prepovedi odsvojitve in obremenitve. Po mnenju upnika je taka praksa sodišč racionalna in smiselna, ker je za izdajo sklepa o zavarovanju in tudi glede navedene prepovedi pristojno isto sodišče (okrajno). Pri tem ne bi smelo biti ovir, da je za prvi sklep pristojen izvršilni, za samostojno vkjižbo prepovedi odsvojitve in obremenitve pa zamljiškoknjižni oddelek istega sodišča. Če vloga, ki se nanaša na vknjižbo, ni izrecno označena kot zemljiškoknjižna, ima to po 75. členu Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95, v nadaljevanju ZZK) za posledico samo, da nima zagotovljenega vrstnega reda po 46. členu ZZK, ne pa tudi, da se ne more izdati ustrezen sklep. Upnikovo stališče potrjuje tudi odločba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 1364/2000. Pritožba ni utemeljena.

Zavarovanje terjatve sme sodišče dovoliti samo s taksativno naštetimi sredstvi zavarovanja, določenimi v 240. členu ZIZ, in sicer: z zastavno pravico na nepremičnini, zastavno pravico na premičnini, zastavno pravico na podlagi sporazuma strank, predhodnimi odredbami in začasnimi odredbami. Le med navedenimi lahko torej upnik izbere eno ali več sredstev (3. člen ZIZ), potrebnih za zavarovanje njegove terjatve. Upnikova razlaga določb 2. odstavka 250. člena ZIZ po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljiva. Res je sicer, da ZIZ z nobeno določbo ne prepoveduje, da bi stranki v sporazum v obliki notarskega zapisa vnesli še dogovor o drugih vprašanjih, ki niso izrecno določena v 2. odstavku 250. člena ZIZ, kjer je predpisana obvezna vsebina notarskega zapisa, na podlagi katerega lahko upnik predlaga zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. Vendar pa je takšen dodatni dogovor upnika in dolžnika, čeprav izhaja iz notarskega zapisa, treba presojati le kot pravni posel obligacijskega prava (dogovor oziroma pogodba o prepovedi razpolaganja z nepremičnino, ki pa v našem pravnem sistemu ni zakonsko urejen, glej tudi Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, GV 1998, str. 65 - 68). Takšno pravno naravo ima tudi v konkretnem primeru med strankama sklenjeni sporazum o vknjižbi prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnine. Pogodbena stranka, v korist katere je dogovorjena prepoved razpolaganja, lahko na podlagi 7. tč. 10. člena ZZK zahteva vpis svoje pravice v zemljiško knjigo. Dovolitve vknjižbe tega dogovora pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče doseči v postopku zavarovanja. Iz določbe 2. odstavka 250. člena izhaja, da dogovor o prepovedi odsvojitve in obremenitve ni del postopka za zavarovanje z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank. Omenjeno določbo je treba razlagati in razumeti predvsem v povezavi s 1. odstavkom 250. člena ZIZ in 240. členom ZIZ. Ob tem, da so sredstva zavarovanja taksativno določena, je treba šteti, da se določbe 250. člena ZIZ nanašajo le na zastavno pravico (na nepremičnini ali na premičnini) na podlagi sporazuma strank kot eno od sredstev zavarovanja po 240. členu ZIZ. Dejstvo, da ta (ali pa katera druga) določba ne prepoveduje drugačnih dogovorov v notarskem zapisu, v obliki katerega stranki to zastavno pravico dogovorita, je nepomembno, saj morebitni dodatni dogovori ne morejo širiti zaprtega kroga sredstev zavarovanja. Prav to pa bi sodišče storilo, če bi v postopku zavarovanja upniku dovolilo tudi vknjižbo obligacijske pravice (v konkretnem primeru prepovedi razpolaganja), ki pa v ZIZ ni določena kot sredstvo zavarovanja. Zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini na podlagi sporazuma strank se namreč pridobi z vknjižbo zastavne pravice, pri tem pa se v zemljiški knjigi zaznamuje tudi izvršljivost terjatve, za katero je dovoljena zastavna pravica (2. odstavek 251. člena ZIZ v zvezi s 1. in 2. odstavkom 244. člena ZIZ). Če pa bi upnik želel doseči tudi vknjižbo dogovora o prepovedi odsvojitve in obremenitve, bi moral to poskušati s predlogom za vpis po 75. členu ZZK v zvezi s 7. tč. 10. člena ZZK. V postopku zavarovanja pa vknjižba oziroma dovolitev vknjižbe takšnega dogovora, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, res ni predvidena.

Do drugačnega zaključka ne more pripeljati niti sicer korektna pritožbena navedba, da je tako za odločanje v postopku zavarovanja, kot tudi za odločanje o vknjižbi prepovedi odsvojitve in obremenitve, podana (stvarna) pristojnost (sicer različnih oddelkov) istega okrajnega sodišča. Pri tem se upnik sklicuje tudi na 75. in 46. člen ZZK. Upnikovo pritožbeno stališče, ki ga poskuša izpeljati iz navedenih trditev, je, da bi moralo sodišče prve stopnje njegov predlog za zavarovanje v delu, v katerem predlaga vknjižbo prepovedi odsvojitve in obremenitve zastavljene nepremičnine, presojati tudi kot predlog za vpis po določbah ZZK. Takšno upnikovo stališče je po oceni pritožbenega sodišča napačno. Ne le, da upnik vloge ni izrecno označil kot zemljiškoknjižne, pač pa je celo sam izrecno navedel, da gre za predlog za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank, se pri tem skliceval na določbe 249. in 250. člena ZIZ ter vknjižbo prepovedi razpolaganja nedvomno predlagal kot sredstvo zavarovanja oziroma kot njegov del. Kot rečeno, pa dogovor o prepovedi razpolaganja ni del postopka za zavarovanje z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank (249. - 255. člen ZIZ), zato upnik (dovolitve) njegove vknjižbe v tem postopku ne more doseči. Ne drži torej, da za dovolitev vkjižbe prepovedi odsvojitve in obremenitve v postopku zavarovanja denarne terjatve ni nobenih ovir.

Nadalje se upnik zavzema za načeli racionalnosti in smiselnosti, ki pa sami po sebi ne moreta biti zadosten razlog za drugačno poslovanje sodišč, kot je predpisano s kogentnimi zakonskimi določbami (načelo zakonitosti v sodnih postopkih). Pritožbena trditev o tem, da je praksa sodišč po Sloveniji takšna, da naj v postopku zavarovanja ne bi zavračala predlagane vknjižbe prepovedi razpolaganja, pravno ni relevantna. Tudi če je ta upnikova trditev resnična, na presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v konkretnem primeru ne more imeti vpliva. Enako upnik ne more uspeti s sklicevanjem na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi pod opr. št. III Cp 1364/2000. Precedenčni sistem odločanja sodišč v našem pravnem sistemu ni uzakonjen, sodnik pa je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v neki konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje (2. odstavek 11. člena Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94, ZS). Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi zavarovanja denarne terjatve pravilno uporabilo materialno pravo.

Tako se pokaže, da je pritožba neutemeljena, sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo niti procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato jo je zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).