Jedro

Če sodišče na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni, ne more zanesljivo ugotoviti odočilnih dejstev, sklepa o njih na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodiščeje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan vrniti tožniku 10 m3 smrekovega tehničnega lesa (hlodovine) in mu povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v 15-ih dneh pod izvrčbo. Sodišče je tožniku obenem naložilo, naj tožencu povrne njegove pravdne stroške v višini 148.605,14 SIT v 15-ih dneh pod izvršbo. Prvo sodišče je v sodbo povzelo tudi sklep, s katerim se umik tožbe za 17,17 m3 lesa vzame na znanje in v tem delu postopek končalo.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Pritožnik meni, da je izvedba dokaza z izvedencema gozdarske, predvsem pa geodetske stroke nepotrebna. V zvezi s tem navaja, da sta si izjavi tožnika in toženca glede poseka lesa v letih 1986 in 1989 skladni. Glede poseka lesa v letu 1986 naj bi bilo nesporno, da je bila smreka posekana na tožnikovi parceli. To naj bi izhajalo tudi iz odmere biološke amortizacije po računu Gozdnega gospodarstva Novo mesto št. 900/86. Ocena njene vrednosti po pritožnikovem mnenju ni potrebna, saj se zahteva vrnitev, količina pa je razvidna iz navedenega računa. Nadalje navaja, da je iz skice o sodni določitvi meje v spisu N 63/92 razvidno, da sta tudi smreki, ki naj bi ju tožnik posekal leta 1989, odpeljal pa toženec, bili posekani na tožnikovi parceli. Iz pravdnih spisov naj bi bili znani tudi podatki o premerih panjev ter bi bilo, tako pritožnik, eventualno le za ti dve smreki potrebno postaviti izvedenca gozdarske stroke. Pritožnik zaključuje, da se je "tako dejansko upiral le nesorazmernim stroškom v zvezi z dvema izvedencema, ne pa da bi ne želel dokazati utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka." Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče začenja svoj odgovor na pritožbene navedbe tam, kjer jih pritožnik zaključuje. V pravdnem postopku, ki stremi k ugotovitvi materialne resnice, ni pomembno, kaj stranka želi dokazati, marveč to, kar ji uspe dokazati. Dokazna sredstva so lahko zelo različna in jih zakon ne omejuje. Načinov, s katerimi bi točnik lahko dokazal odločilna dejstva, ki utemeljujejo njegov zahtevek, je tako več. Kar je pomembno je to, da bi moral v tej pravdi, če bi želel uspeti, dokazati: da so bila sporna drevesa njegova (to pomeni: da so rastla na njegovem svetu), kolikšno količino lesa so dala ter da je toženec tisti, ki je ta les neupraviĽeno vzel. Izvedeni dokazi po ugotovitvah prvega sodišča, ki je svojo odločitev tudi prepričljivo obrazložilo, niso bili dovoljšnji, da bi bilo moč šteti tožnikove dejanske navedbe za resnične. Dokaz z izvedencema gozdarske in geodetske stroke se je kazal kot tisti, ki bi sporna dejanska vprašanja lahko dokončno razrešil. Temu dokazu pa se je tožnik upiral oziroma zanj ni bil pripravljen založiti naloženega mu predujma ter je sodišče izvedbo le-tega v skladu s 153/3 členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (ki ga je po zakonitem določilu 498. člena sedaj veljavnega ZPP še bilo potrebno uporabiti v tej zadevi) opustilo. Na podlagi tistih dokazov, ki so bili izvedeni, sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti odločilnih dejstev, zato je o njih sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (221.a člen ZPP/77). Ker tožnik ni uspel dokazati, da so bila drevesa njegova oziroma, da so rastla na njegovi zemlji ter za dve smreki, ki naj bi bili posekani leta 1989, tudi ni znana njihova kubatura, je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je zahtevek zavrnilo. Izpodbijane odločitve tudi pritožba, ki osvetljuje izvedene dokaze, ne omaje. Pritožba gradi na trditvi, da sta si bili izjavi pravdnih strank o odločilnih dejstvih skladni. To ne drži. Toženec je namreč ves čas postopka zanikal, da bi kadarkoli sekal na tožnikovem svetu. Priznal je sicer, da je dve drevesi, ki jih sam ni posekal, odpeljal, vendar pa noben dokaz ne potrjuje, da bi bili le-ti posekani na tožnikovem svetu, ne glede na to, pa ni znano, kolikšna je bila njuna prostornina. Slednje pa bi bilo glede na postavljen zahtevek, ki je izražen v kubičnih metrih lesa, nujno potrebno. Tako se odločitev in razlogi prvega sodišča pokažejo za pravilne in zakonite. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo tudi nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo potrdilo.