Jedro

Tožena stranka mora skladno s pravnomočno sodno odločbo glede ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnico najprej pozvati nazaj na delo in ji vzpostaviti DR, nato pa ji lahko, če se za to podani razlogi, redno odpove PZ iz poslovnega rezloga. Ob tem mora upoštevati dolčbe ZDR glede podaje redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga ob upoštevanju pravic, ki jih ima delavec v tem primeru (npr. odpovedni rok po 92. členu ZDR in pravico do odpravnine po 109. členu ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka Komunalno podjetje Ilirska Bistrica dala tožnici T. S. iz poslovnega razloga, s sklepom z dne 1.1.2004 (pravilno: 1.6.2004) nezakonita in se sklep tožene stranke razveljavi ter sklenilo, da se tožba na ugotovitev, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo in da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo ter vzpostaviti formalno delovno razmerje v 8 dneh pod izvršbo, zavrže. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 100.445,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Meni, da je sodba pomanjkljiva, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vse, s čimer sodišče utemeljuje svojo odločitev je ugotovitev, da je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz leta 1992, še preden je izpolnila svojo obveznost iz pravnomočne sodbe opr.št. Pd 13/2002. Sodišče je sicer ugotovilo, da je toženka tožnico pozvala nazaj na delo, vendar do reintegracije ni prišlo. Predmet tega postopka pa ni reintegracija delavke, temveč v skladu z zahtevkom ugotovitev zakonitosti ali nezakonitosti sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.6.2004. V zvezi s tem poudarja, da je tožena stranka naknadno s sklenjenim sporazumom o prevzemu delavke z dne

28.5.2004 nadomestila v predhodnem postopku zgolj sklenjeno pogodbo o ureditvi medsebojnih premoženjskih razmerij po izločitvi z dne 10.1.2002. S tem se je urejalo pravno razmerje za nazaj, ko je bil možen prehod delavke k novemu delodajalcu na podlagi tako sklenjenega sporazuma. Ker je tožnica delo pri novem delodajalcu Stanovanje d.o.o. nastopila že 15.1.2002, ko je dejansko dejavnost tožene stranke prešla na novo enoto, do reintegracije nikakor ni moglo priti. Ravno zaradi tega je tožnico zgolj pozvala na delo in ji istočasno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bil po njenem mnenju zato edini možen način nastale situacije. Sodišče pa ob tem v izpodbijani sodbi sploh ne razlaga, zakaj je tak sklep nezakonit. Po njenem mnenju je namreč sklep izdan povsem v skladu z določbo

88. člena ZDR, saj je toženka poskrbela tožnici delo brez prekinitve, odpovedni rok zato ni potreben, tožnica pa iz navedenih razlogov nima pravice do odpravnine. Sodišče prve stopnje vseh teh okoliščin ni upoštevalo, zato je bistveno kršilo določbe postopka in zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov nezakonita. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je bilo s sodbo sodišča prve stopnje opr.št. Pd 13/2002 z dne 10.9.2002, ki je postala pravnomočna 20.5.2004, razsojeno, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na podlagi ugotovitve, da ji je 15.1.2002 nezakonito prenehalo delovno razmerje. Tožena stranka je zato tožnici z dopisom z dne 28.5.2004 poslala poziv, naj se dne 1.6.2004 javi na delo. Kljub temu pozivu pa tožena stranka s tožnico tega dne ni vzpostavila delovnega razmerja, temveč ji je izdala sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dnem 1.6.2004 in ji hkrati vročila sporazum o prevzemu delavke k družbi Stanovanje d.o.o., Ilirska Bistrica. Iz sklepa o odpovedi pogodbe izhaja, da je bilo tožničino delovno mesto že 15.1.2002 ukinjeno in da je bila tožnica že s 16.1.2002 zaposlena pri družbi Stanovanje d.o.o., Ilirska Bistrica. Tožena stranka v obrazložitvi sklepa tudi navaja, da je sodišče prve stopnje s pravnomočno sodbo opr.št. Pd 13/2002 razveljavilo sklepe upravnega odbora o razporeditvi tožnice k drugi družbi in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje

15.1.2002 ni prenehalo. Tožena stranka je zato tožnico pozvala nazaj na delo, vendar ker pri njej ni več delovnega mesta, je z družbo Stanovanjem d.o.o. dne 28.5.2004 sklenila sporazum o prevzemu delavke. V sklepu še navaja, da je bil omenjeni sporazum sklenjen v skladu s prej veljavnim 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) in da je na ta način pravno urejen tožničin prehod k novemu delodajalcu z dnem

1.6.2004.

Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz leta 1992 še predno je izpolnila svoje obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe opr.št. Pd 13/2002. Tožnico je res pozvala nazaj na delo, vendar do vzpostavitve delovnega razmerja in do reintegracije ni prišlo.

Tožena stranka pa ne more urejati tožničinega delovnopravnega statusa tako, da naknadno sklene sporazum v smislu 15. člena ZTPDR, v času, ko ta zakonski predpis ne velja več, novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) pa instituta prevzema delavcev ne pozna, saj v 73. členu opredeljuje le delovnopravni status delavcev v primeru spremembe delodajalca.

Upoštevaje navedeno je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi ji pred tem vzpostavila delovno razmerje, kot je bila dolžna to storiti na podlagi pravnomočne odločbe sodišča prve stopnje. Šele po ponovni reintegraciji tožnice bi lahko tožena stranka začela postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in to v skladu z določbami novega ZDR. To pa pomeni, da bi toženka morala tožnico o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga najprej pisno obvestiti v skladu s 3. odst. 83. člena ZDR in šele nato bi ji lahko izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seveda z odpovednim rokom, kot to določa

92. člen ZDR. Ker tožena stranka postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni izpeljala na navedeni način, je potrebno ugotoviti, da je taka odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je razsodilo tako, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).