Jedro

Podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, se ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo.

Na podlagi določila 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabijo predpisi o postopku, ki se uporabijo pred organom za denacionalizacijo. Za odločanje v postopkih, ki jih vodijo okrajna sodišča v nepravdnih postopkih se zato uporabljajo določila 35. in 36. člena ZNP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se delni sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Prvi nasprotni udeleženec nosi stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delnim sklepom je sodišče odločilo o vračilu nacionaliziranih nepremičnin. Odločilo je, da se nepremičnine, ki so naštete v I. točki izreka vrnejo v naravi in da za nepremičnine, ki so naštete v II. točki izreka, obstajajo ovire za vrnitev naravi, zato se za te nepremičnine plača odškodnina v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga d.d. v višini 22.041 EUR vsaki od predlagateljic do 1/2 (II/1). Nasprotnemu udeležencu Slovenskemu državnemu holdingu d.d. je naložilo, da v roku 3 mesecev od pravnomočnosti sklepa izroči obveznice s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 dalje skrbniku P. M. (II/3).

2. Odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev treh parcel v naravi (II/1) izpodbijata predlagateljici zaradi bistvene kršitve določb ZPP in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tudi parcele, ki so navedene v II. točki izreka vrne denacionalizacijskim upravičencem v naravi oziroma podredno, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču očitata, da ni korektno uporabilo elaborata sodnega izvedenca D. iz junija 2017, ker je prezrlo, da iz njegovih ugotovitev sledi, da je parcela št. 12 glede na namembnost in nivo zgrajenosti sestavljena iz večih delov, ki se med seboj bistveno razlikujejo. Obvoz oziroma cesta je zgrajena in urejena v skladu s potrebami prometa, medtem ko so preostali štirje deli z oznakami dvorišče, odprto skladišče, parkirišče in uvoz, improvizirane utrjene makedamske površine. Zato bi sodišče asfaltirano dvorišče s površino 74 m² makedamsko dvorišče s površino 71 m², odprto skladišče in parkirišče s površino 140 m² in uvozno površino 20 m² moralo vrniti v naravi. Ne gre prezreti, da iz predpogodbe, ki jo je sklenil zavezanec P., d.o.o., s podjetjem A. sledi, da želi prodati ne samo parcelo 12, ampak tudi drugi dve parceli 13 in 16. To pa je v očitnem nasprotju s stališčem izvedenca, da se je treba razdrobljeni lastniški strukturi izogniti. Več kot očitno je, da prvi nasprotni udeleženec navedenih parcel za nemoteno opravljanje svoje poslovne dejavnosti ne potrebuje. Na podlagi takšnih razlogov je mogoče v naravi vrniti tudi del parcele št. 16 tako, da se meja parcele prestavi na rob ograje pri parceli št. 13 - vratarnica s telefonsko centralo. Novo nastala parcela bi predstavljala zelenico in poploščeno površino pri kateri ne bi obstajale ovire za vrnitev naravi. Sodišče je prezrlo, da je bil objekt, ki je bil zgrajen v letu 1988 na parcelni št. 13 nadomestna gradnja za objekt, ki je pred tem stal na parcelni št. 34/1 in je bil v lasti upravičenca v tem postopku. Zato bi moral biti nadomestni objekt vrnjen upravičencu v naravi. V vsakem primeru, tudi če objekt na parcelni št. 13 ne bo vrnjen naravi, pa je napačen izračun višine odškodnine, saj gre za zazidano stavbno zemljišče in faktorja 0,40 pri izračunu za to parcelo ni mogoče upoštevati.

3. Prvi zavezanec P., d.o.o., in tretji zavezanec D.S.U. Družba za svetovanje in upravljanje sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

O vrnitvi parcel 12, 13 in 16 v naravi

5. Prvi odstavek 32. člena ZDen izrecno določa, da se podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta ne vračajo, če so bila ob uveljaviti tega zakona že oddana za gradnjo. Iz gradbenega dovoljenja št. 351-2249/85, ki ga je 1. 4. 1988 izdal komite za urejanje prostora in varstvo okolja sledi, da je bilo pravnemu predniku zavezanca, investitorju Z., izdano dovoljenje za zunanjo ureditev novega prodajno servisnega objekta s pripadajočimi pomožnimi objekti in komunalnimi priključki med drugim tudi na parceli št. 12. Parcelna št. 12 je bila torej oddana za gradnjo v letu 1985, kar je pred uveljavitvijo ZDen, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da v smislu določila 32. člena ZDen obstaja ovira za vrnitev v naravi, pravilen.

6. Makedamsko dvorišče za katerega predlagateljici menita, da bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, je del parcele št. 12 in kot tak neločljivo povezan s preostalim delom parcele. Dvorišče predstavlja osnovno manipulativno in odlagalno površino, ki služi parceli kot celoti in brez katere se parcele ne more rabiti v njenem temeljnem namenu, sicer pa parcela št. 12 v pretežnem delu predstavlja dovozne poti in parkirišča. Da parcela 12 predstavlja kompleks, je sodišče ugotovilo tudi na podlagi opravljenega ogleda. Na parceli št. 13 danes stoji vratarnica, na parceli 16 pa cesta in parkirišče, zato ni jasno na kakšni podlagi naj bi bila po mnenju pritožbe utemeljena vrnitev v naravi dela parcele št. 16 in 13. 7. Zmotno je materialno pravno razlogovanje pritožbe, da bi moralo sodišče parcelo št. 13 na kateri stoji vratarnica, ki je nadomestna gradnja za objekt, ki je bil v času denacionalizacije v lasti denacionalizacijskega upravičenca vrniti v naravi, ker vratarnica, ki je zgrajena na parceli št. 13 nikoli ni bila v lasti denacionalizacijskega upravičenca, zgrajena pa je bila v času, ko so bile nepremičnine upravičencev že nacionalizirane.

O višini odškodnine

8. Brez podlage v izvedenih dokazih je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče v primeru, če parcele št. 13 ne bo vrnilo v naravi upoštevati, da je parcela zazidano stavbno zemljišče in da zato faktorja 0,4 za izračun višine odškodnine ni mogoče uporabiti. Iz poročila o identifikaciji parcelnega stanja za čas od 1946 do 2012, ki ga je za potrebe tega denacionalizacijskega postopka pripravil U., d.o.o., v decembru 2012, sledi, da je bila raba nekdanje parcele št. 34/1 iz katere so nastale vse tri sporne parcele pred podržavljanjem travnik, zato je uporaba faktorja za izračun odškodnine 0,4 za komunalno opremljeno stavbno zemljišče pravilna, pritožba predlagateljic pa neutemeljena.

9. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega delnega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti pritožbeni razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo predlagateljice je zato kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo delni sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Na podlagi določila 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabijo predpisi o postopku, ki se uporabijo pred organom za denacionalizacijo. Za odločanje v postopkih, ki jih vodijo okrajna sodišča v nepravdnih postopkih se zato uporabljajo določila 35. in 36. člena Zakona o nepravdnem postopku. V nepravdnem postopku pa ne gre za to, katera stranka bo v postopku uspela, ampak je odločilen interes udeležencev za ureditev njihovih razmerij, zato mora praviloma vsak udeleženec dokončno sam trpeti svoje stroške.