Jedro

V pravnem položaju, ko je bodisi iz skupnih denarnih sredstev (pridobljenih z delom in iz dela) ali pa iz posebnega premoženja enega izmed zakoncev (ali izvenzakonskih partnerjev) poravnana pogodbena obveznost po pogodbi o najemu (tipa tako imenovane pogodbe o leasingu) osebnega vozila, ki jo je z lastnikom vozila sklenil drugi zakonec (ali izvenzakonski partner) - pri tem pa pred trenutkom, ko je zaradi prenehanja življenjske skupnosti prenehalo nastajati skupno premoženje, še ni bila realizirana možnost odkupa vozila - ima tisti izmed obeh, ki ni najemnik vozila, obligacijski zahtevek nasproti drugemu, ki je najemnik vozila in od katerega odločitve oziroma ravnanja v pogodbenem razmerju je odvisno, ali se bo pogodbeno razmerje zaključilo kot najemno razmerje ali pa z odkupom vozila. Pravna podlaga tega obligacijskega zahtevka je v četrtem odstavku 210. člena ZOR.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, s katerim je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 993.425,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1993 do plačila (točka 4. sodbe prve stopnje), in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev o zahtevkih iz nasprotne tožbe (točki 3. in 6. sodbe prve stopnje).

3. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

4. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za odločitev o glavni stvari.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v združenih pravdah po tožnikovi tožbi in po toženkini nasprotni tožbi obravnavalo štiri tožnikove zahtevke in dva toženkina zahtevka. Z obravnavano sodbo je o njih odločilo takole: 1) Zavrnilo je tožnikov zahtevek, naj se razveljavi darilna pogodba, ki jo je sklenil s toženko dne 9.2.1989 in z njo podaril toženki 1/10 svoje hiše v B. na parc št. 2618/5, vl. št. 2 k.o..., ter se zato toženki naloži izstavitev listine, na podlagi katere se bo pri tej nepremičnini do 1/10 spet vknjižil kot lastnik. To odločitev je utemeljilo s tem, da tožnik sporne 1/10 hiše v B. toženki ni podaril, pač pa je bila njuna prava pogodbena volja pri sklenitvi sporne pogodbe priznanje tistega toženkinega deleža na tej nepremičnini kot skupnem premoženju, ki ga je pridobila z vlaganji v dotedanji izvenzakonski skupnosti. Zato tožnikov zahtevek iz naslova vrnitve darila ob razpadu izvenzakonske skupnosti ni utemeljen.

2) Ugotovilo je, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v K., Re. ulica in sta deleža pravdnih strank vsake 1/2, medtem ko je zavrnilo večji tožnikov zahtevek - namreč zahtevek za ugotovitev njegovega deleža 2/3 in s tem toženkinega 1/3, kakor tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo tožnikove lastninske pravice na tem stanovanju. Zavrnilni del te svoje odločitve je utemeljilo s tem, da tožnik ni dokazal večjega prispevka v skupno premoženje in da se lastninska pravica na podlagi sodbe vknjiži po uradni dolžnosti, tožnik pa niti ni izkazal, da bi bilo stanovanje sploh že vknjiženo v zemljiški knjigi.

3) Ugotovilo je, da je toženka solastnica stanovanjske hiše v B. do 12,5% (torej 125/1000), medtem ko je toženkin večji nasprotni zahtevek zavrnilo, namreč zahtevek, da je toženkin delež večji (ena polovica) in da ji mora tožnik izročiti listino za vknjižbo lastninske pravice v prisojenem deležu. Ta del odločitve se nanaša na isto nepremičnino, kot je bila opisana pod točko 1) sodbe. Zato se razlogi sodišča prve stopnje o tem delu odločitve delno prekrivajo z razlogi o odločitvi pod 1). Odločitev, da pripada toženki še dodaten delež v višini 2,5% (to je 25/1000) te nepremičnine v skupnem premoženju, pa je obrazložena z vrednostjo vlaganj v času po sklenitvi darilne pogodbe iz točke 1) in z enakim deležem pravdnih strank pri teh naknadnih vlaganjih. Utemeljitev delne zavrnitve tega zahtevka ni pomembna glede na obseg revizijskega izpodbijanja.

4) Zavrnilo je tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 993.425,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1993 do plačila. To svojo odločitev je utemeljilo s tem, da gre za zatrjevani tožnikov prispevek za nakup osebnega avtomobila v času izvenzakonske skupnosti, toženka pa na izplačilo ni pristala; zato bo to predmet delitve skupnega premoženja v nepravdnem postopku, če bo sprožen.

5) Zavrnilo je tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je tožnik do 11,32% solastnik stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše Ro. ulica v K. (na parc. št. 1361, vl. št. 2192 k.o...), skupne površine 37,50 m2, in izstavitev listine za vknjižbo take tožnikove lastninske pravice. To odločitev je utemeljilo s tem, da je v tem zahtevku navedeno stanovanje toženka podedovala in je zato njeno posebno premoženje.

6) Ugotovilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank spada oljčni nasad v vrednosti 204.810,00 SIT in več premičnin - aparatov ter da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka, to je vsakega 1/2. Obenem je zavrnilo večji toženkin zahtevek. Za odločitev o tožnikovi reviziji je zanimiv le zavrnilni del glede "(večje) vrednosti nasada" (toženka je v nasprotni tožbi navedla vrednost 1,000.000,00 SIT) in višjega deleža tožnika. Odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo glede oljčnega nasada le z razlogi o njegovi vrednosti.

7) O pravdnih stroških je sodišče prve stopnje odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni in potrdilo sodbo prve stopnje v vseh izpodbijanih delih. Glede na obseg revizijskega izpodbijanja so pomembni predvsem tisti deli obrazložitve sodbe druge stopnje, v katerih je sodišče druge stopnje: * v celoti sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in popolne in predvsem sprejelo ugotovitev, da sta pravdni stranki že v letu 1988 začeli v izvenzakonski skupnosti ustvarjati skupno premoženje; * pritrdilo ugotovitvam in presoji, da pri pogodbi z dne 9.2.1989, ki nosi naslov darilna pogodba, ni šlo za tožnikovo darilo toženki, temveč za sporazum o toženkinem dotedanjem deležu na hiši v B.; * pritrdilo presoji, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka; * pritrdilo presoji, da je stanovanje v Ro. ulici toženkino posebno premoženje; * neutemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo zneska 993.425,00 SIT, ki je bil plačan za najem vozila po pogodbi o leasingu in ki še ni toženkino, obrazložilo s tem, da gre za izdatek v času izvenzakonske skupnosti, ki na premoženje pravdnih strank dosedaj ni imel nobenega vpliva, saj je iztek pogodbe nezanesljiv; * se glede zahtevka v zvezi z oljčnim nasadom opredelilo, da gre za ugotovitveno odločbo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada oljčni nasad v zapisani vrednosti in ne denarna sredstva kot taka.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil (pravočasno) revizijo le tožnik. Navaja, da uveljavlja "vse revizijske razloge" in predlaga, "da se reviziji ugodi in obe napadeni sodbi razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje". Čeprav obsega izpodbijanja ne opredeljuje, predlog pa kaže na izpodbijanje sodbe druge stopnje v celoti, vsebina revizijskih razlogov seveda pokaže, da izpodbija sodbo, le kolikor v pravdi ni uspel, torej glede zavrnilnega dela odločitve o njegovih zahtevkih, kakor tudi glede odločitve o zahtevkih iz toženkine nasprotne tožbe, kolikor je z njimi uspela. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977 (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90) - ki ga je glede na prehodno določbo 498. člena ZPP 1999 (Ur. l. RS 26/99) treba uporabiti v tej revizijski zadevi, ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP 1999 - toženka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena, kolikor tožnik z njo izpodbija odločitev o zahtevkih iz toženkine nasprotne tožbe. Kolikor z njo izpodbija odločitev o pravnomočni delni zavrnitvi njegovih zahtevkov, pa je utemeljena le glede odločitve o denarnem zahtevku (točka 4. sodbe prve stopnje), medtem ko v preostalem delu ni utemeljena.

O delni nedovoljenosti revizije V pravdni zadevi po toženkini nasprotni tožbi je šlo za spor o tem, ali je določena nepremičnina (točka 3. sodbe prve stopnje) in ali so določene premičnine ter oljčni nasad (točka 6. sodbe prve stopnje) skupno premoženje pravdnih strank. Šlo je torej za premoženjskopravni spor iz tretjega odstavka 382. člena ZPP 1977. V takih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi.

Predpogoj za dovoljenost revizije v takem sporu je, da je tožnik vrednost spornega predmeta v tožbi sploh navedel. Navedba vrednosti spornega predmeta je posebna sestavina tožbe v vsakem sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (drugi odstavek 186. člena ZPP 1977). Med take spore spadajo tudi spori iz tretjega odstavka 382. člena ZPP 1977, to je spori, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša niti na denarni znesek niti na izročitev stvari ali izvršitev kakšne drugačne dajatve. Mednje je treba šteti tudi obravnavani spor.

Navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe je način, s katerim tožnik zagotovi pravico do revizije tako sebi (za primer svojega neuspeha v pravdi) kakor svojemu nasprotniku - toženi stranki (za primer svojega uspeha v pravdi). Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz drugega odstavka 40. člena ZPP 1977) - ki je v rokah tožnika - ima enako posledico lahko le še sklep sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta, izdan v roku iz tretjega odstavka 40. člena ZPP 1977. Zaradi zagotovitve enakega položaja pravdnih strank v postopku tudi glede tega vprašanja, torej glede možnosti zagotovitve pravice do revizije, je sicer mogoče upoštevati tudi določena procesna dejanja toženca, namreč bodisi njegovo določno zahtevo, naj se ugotovi drugačna vrednost spornega predmeta, kakor jo je navedel tožnik v tožbi (v času, ki ga določa tretji odstavek 40. člena ZPP1977) - ali pa njegovo zahtevo, naj se ugotovi (določno navedena!) vrednost spornega predmeta, kadar tožnik vrednosti spornega predmeta sploh ni navedel. Na podlagi take toženčeve zahteve sodišče odloči po tretjem odstavku 40. člena ZPP 1977 - in tudi mora odločiti, če gre za drugi primer (torej primer izostanka napovedi vrednosti spornega predmeta v tožbi, čemur se toženec upre).

V tej pravdni zadevi toženka v nasprotni tožbi ni navedla nobene vrednosti spornega predmeta. Tožnik kot nasprotni toženec ni kakorkoli, posebej pa ne na način, opisan v prejšnjem odstavku, zahteval ugotovitve vrednosti spornega predmeta. Zato se izkaže, da je šlo v sporu po nasprotni tožbi za pravdo, v kateri sploh ni bila navedena vrednost spornega predmeta. To velja tudi za zahtevek v zvezi z oljčnim nasadom (ki je v revizijskem postopku edini sporen od celotne odločitve iz točke 6. sodbe prve stopnje). Opozoriti velja na opredelitev narave tega dela spora v izpodbijani sodbi. Sodišče druge stopnje je namreč pravilno štelo ta del sodbe prve stopnje kot ugotovitveno odločbo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada oljčni nasad v zapisani vrednosti in ne denarna sredstva kot taka. Zato okoliščina, da je sporni oljčni nasad v sodbi prve stopnje opredeljen kot "oljčni nasad v vrednosti 204.810,00 SIT" (in ne več), ne pomeni, da je bila v tožbi morda navedena vrednost tega zahtevka (1,000.000,00 SIT) in da je revizijsko izpodbijana vrednost tega zahtevka 204.810,00 SIT.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da tožnikova revizija proti odločitvi o zahtevkih iz nasprotne tožbe ni dovoljena in da jo je na podlagi določbe 392. člena ZPP 1977 zato treba v tem delu zavreči. O delni dovoljenosti revizije in uveljavljanih procesnih kršitvah Revizija je dovoljena v celotnem preostalem delu, torej kolikor izpodbija odločitev o tožnikovih zahtevkih iz tožbe (točke 1., 2., 4. in 5. sodbe prve stopnje). Revizijski preskus izpodbijane pravnomočne sodbe je bilo v tem delu treba opraviti v skladu s 386. členom ZPP 1977. Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija sicer navaja, da uveljavlja "vse revizijske razloge", kar pomeni tako (v revizijskem postopku še upoštevne) absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 385. člena ZPP 1977) na obeh stopnjah, kakor tudi relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP 1977). Tožnik v reviziji ni formalno opredelil nobene procesne kršitve, čeprav se od odvetniške revizije to kajpak pričakuje.

Revizijski razlogi, ki jih je mogoče razumeti kot vsebinsko opredeljene očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, so neutemeljeni. Še več, pri njihovi razčlenitvi se izkaže, da so vsi po vrsti zgolj izraz tožnikovega nezadovoljstva z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilno, in torej le za prikrit poskus uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

To velja za uvodni revizijski razlog, ki edini omenja katero izmed določb ZPP 1977, namreč njegov 8. člen. Tožnik z njim očita sodiščema prve ni druge stopnje, da nista skrbno in vestno ocenili izvedenih dokazov; da sodba prve stopnje obravnava le dokaze, ki so v prid odločitvi; da vsebine določenih dokazov ne navaja korektno (kar je nekonkretiziran očitek); da sodba druge stopnje sploh ne navaja vprašanja in dileme, ki jih navaja pritožba (kar je prav tako nekonkretizirano). V resnici gre za izpodbijanje dokazne ocene in s tem za nedovoljeno izpodbijanje dejanske podlage pravnomočne sodbe.

Enako velja za očitek, da je pravo vsebino pogodbene volje pravdnih strank pri sklenitvi darilne pogodbe z dne 9.2.1989 sodišče prve stopnje ugotovilo le na podlagi izpovedi toženke. Velja tudi za očitek, da ne zadošča ugotovitev časa, ko sta pravdni stranki začeli živeti v izvenzakonski skupnosti, zgolj s tem, da je bilo to leta 1988. Na ta revizijski očitek je treba odgovoriti, da v izpodbijani sodbi zadošča tako časovno opredeljen začetek nastajanja skupnega premoženja pravdnih strank v izvenzakonski skupnosti. Zadošča zato, ker je ključna dejanska ugotovitev, da s sporno darilno pogodbo z dne 9.2.1989 tožnik po resnični pogodbeni volji obeh ni podaril toženki 1/10 hiše v B., temveč je priznal toženki tolikšen delež na tej nepremičnini iz naslova vlaganj v skupno premoženje, dotlej nastalo v njuni skupnosti. Za to skupnost se je izkazalo, da je bila izvenzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS 14/89, prečiščeno besedilo). O tej naravi njune skupnosti v pravdi ni bilo spora, upoštevati pa jo je seveda treba za ves čas od njenega začetka do njenega razpada.

Zaradi enakih razlogov so neutemeljeni zaključni revizijski očitki na račun napačne ocene toženkinega spreminjanja bistvenih stališč in izjav (torej navedb in izpovedi) v zvezi s sporno darilno pogodbo in vlaganji v skupno premoženje in čisto drugačnega obravnavanja le nekoliko (in zadovoljivo pojasnjeno) spremenjenih tožnikovih trditev. S temi razlogi in pa z natančnimi razlogi o vsebini posameznih dokazov, ki so bili izvedeni zaradi ugotovitve začetka izvenzakonske skupnosti pravdnih strank (te začenja revizija s poudarkom, da je za pravilno razsojo zadeve bistvenega pomena tudi čas začetka skupnega življenja pravdnih strank), tožnik povsem nedvoumno zgolj graja dokazno oceno in na njeni podlagi sprejete dejanske ugotovitve o začetku izvenzakonske skupnosti in o pravi vsebini sporne darilne pogodbe.

Neutemeljen je revizijski očitek, da je kršen zakon, ker pri določanju višine deležev na skupnem premoženju ni upoštevan tožnikov dohodek iz postranskega dela. Tožnik to grajo utemeljuje s tem, da je utemeljitev napadenih sodb v tem delu le pavšalna in da je iz predloženih računov razviden njegov čisti dohodek, zaradi česar izvedenec finančne stroke (ki ga je določilo sodišče in za katerega tožnik ni založil predjema) ni imel kaj ugotavljati. Oceni sodišča prve stopnje, da ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem za ugotovitev zatrjevanega tožnikovega dodatnega dohodka iz predloženih listinskih dokazov (tožnik jih je predložil v dveh delih in so v pravdnem spisu na listih št. 160-213 in na listih št. 219-258), zaradi česar je za to ugotovitev potreben izvedenec finančne stroke - ni mogoče očitati, da bi bila v nasprotju z določbami ZPP 1977 (tožnik ne pove, katerimi). Enako velja za stališče sodišča druge stopnje glede ustreznih pritožbenih razlogov. V preostali vsebini gre seveda spet za nedovoljen poskus izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe. Za prav to gre tudi pri revizijskih navedbah, da toženka ni mogla v gradnjo hiše in v skupno gospodinjstvo vlagati ničesar, ker je morala odplačevati tetino stanovanje, avtomobil Volvo, opremljanje ordinacij, specializacijo na Kitajskem in preživljanje hčerke.

S tem je odgovorjeno na vse revizijske očitke, ki se jih da razumeti kot očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ki jih je bilo treba najprej obravnavati, ker so lahko pomembni za odločitev o celotnem tistem delu izpodbijane sodbe, glede katerega je revizija dovoljena. Preostali del revizijskih razlogov se nanaša na uporabo materialnega prava in je lahko utemeljen tudi le glede posameznega dela meritorno preskušene odločitve o zahtevkih iz tožnikove tožbe.

O delni utemeljenosti revizije Utemeljena je revizijska graja pravnomočne zavrnitve tožnikovega zahtevka za plačilo 993.425,00 SIT (točka 4. sodbe prve stopnje). Tožnik je ta svoj zahtevek utemeljil z dejanskimi navedbami: da je toženka v mesecu juliju 1993 sklenila pogodbo o najemu osebnega vozila znamke Volvo; da je bilo sporni znesek treba plačati vnaprej; da je denar za to plačilo dal tožnik iz lastnih sredstev; da sta se takoj po sklenitvi te pogodbe stranki razšli; da avto ves čas uporablja toženka in bo po poteku najemne pogodbe postala njegova lastnica.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega zahtevka utemeljilo s tem, da je bilo vozilo kupljeno v času izvenzakonske skupnosti; da toženka, ki vozilo sicer uporablja, na izplačilo ni pristala; da bo o delitvi skupnega premoženja odločalo sodišče, če stranki ne bosta dosegli sporazuma in bo zato sprožen nepravdni postopek.

Sodišče druge stopnje je neutemeljenost tega tožnikovega zahtevka obrazložilo s tem, da gre za sredstva, plačana na račun najema vozila, ki še ni toženkino, čeprav tožnik pričakuje, da bo po izteku pogodbe o leasingu vozilo njeno; da gre za izdatek, ki je nastal v času izvenzakonske skupnosti in zato ne more iti za tožnikova posebna sredstva, četudi bi jih res on zaslužil; da ta izdatek na premoženje pravdnih strank dosedaj ni imel nobenega vpliva, saj je iztek pogodbe nezanesljiv.

Revizijsko sodišče ne more pritrditi pravni presoji sodišča druge stopnje, prav tako pa ne tisti sodišča prve stopnje. Toženka ni zanikala točnosti tožnikovih trditev: da je bil sporni znesek 993.425,00 SIT plačan ob sklenitvi pogodbe o najemu (tipa tako imenovane pogodbe o leasingu) osebnega avta znamke Volvo; da je ona sklenila to pogodbo; da v času po prenehanju izvenzakonske skupnosti ona uporablja najeti avto; da se v času pravde najemna doba še ni iztekla in zato še ni nastopila (za tovrstno pogodbo tipična) pogodbena možnost toženke kot najemnice, da (z ustreznim plačilom) odkupi avto. Šteti je torej treba, da so bila ta dejstva med pravdnima strankama nesporna. Pravna presoja sodišč prve in druge stopnje ima lahko torej podlago le v teh dejstvih. Pri taki dejanski podlagi je očitno zmotno pravno sklepanje sodišča prve stopnje, da je bil navedeni osebni avto kupljen v času izvenzakonske skupnosti. Zato ne more biti in ni pravilno njegovo stališče, da tožnik lahko zahteva le obravnavanje tega avtomobila kot dela skupnega premoženja, ki bo razdeljeno v nepravdnem postopku, če se s toženko ne bosta sporazumela o delitvi. Pravilno je torej nasprotno pravno sklepanje sodišča druge stopnje, da ta izdatek na premoženje pravdnih strank dosedaj ni imel nobenega vpliva (saj je bil iztek pogodbe v času sojenja nezanesljiv). Pač pa je pravno nesprejemljivo njegovo nadaljnje pravno stališče, da je v takem pravnem položaju tožnikov zahtevek (v celoti) neutemeljen zato, ker ne more iti za tožnikova posebna sredstva, četudi bi jih res on zaslužil. V pravnem položaju, ko je bodisi iz skupnih denarnih sredstev (pridobljenih z delom in iz dela) ali pa iz posebnega premoženja enega izmed zakoncev (ali izvenzakonskih partnerjev) poravnana pogodbena obveznost po pogodbi o najemu (tipa tako imenovane pogodbe o leasingu) osebnega vozila, ki jo je z lastnikom vozila sklenil drugi zakonec (ali izvenzakonski partner) - pri tem pa pred trenutkom, ko je zaradi prenehanja življenjske skupnosti prenehalo nastajati skupno premoženje, še ni bila realizirana možnost odkupa vozila - ima tisti izmed obeh, ki ni najemnik vozila, obligacijski zahtevek nasproti drugemu, ki je najemnik vozila in od katerega odločitve oziroma ravnanja v pogodbenem razmerju je odvisno, ali se bo pogodbeno razmerje zaključilo kot najemno razmerje ali pa z odkupom vozila. Pravna podlaga tega obligacijskega zahtevka je v četrtem odstavku 210. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), ker je s prenehanjem življenjske skupnosti zakoncev oziroma s prenehanjem izvenzakonske skupnosti odpadla pravna podlaga: sovlaganje iz skupnih denarnih sredstev (ali vlaganje iz posebnega premoženja) v pričakovano skupno premoženje - to bi se namreč v primeru, če bi se nadaljevala skupnost vse do izteka najemne dobe, povečalo za najeti osebni avto z odkupom, o katerem bi (so)odločal tudi zakonec (oziroma izvenzakonski partner), ki ni sklenil pogodbe o najemu vozila. Bivši zakonec (ali izvenzakonski partner), ki ni najemnik vozila, ima zato v obravnavanem pravnem položaju obligacijski zahtevek (in samo obligacijski zahtevek), neglede na to, ali drugi zakonec (ali izvenzakonski partner) po izteku pogodbe o najemu vozila izkoristi pogodbeno možnost odkupa vozila.

Pravkar obrazložena pravna presoja narekuje sklep, da pri prej povzetih nespornih dejstvih v zvezi z najemom osebnega avta Volvo po pogodbi, ki jo je z lastnikom sklenila toženka v juliju 1993, nato pa je že v avgustu 1993 prišlo do prenehanja njene izvenzakonske skupnosti s tožnikom, tožnik ima obligacijski zahtevek nasproti toženki. Odgovor na vprašanje, ali je njegov dajatveni zahtevek za plačilo 993.425,00 SIT (kolikor je bilo, doslej nesporno, plačano ob sklenitvi najemne pogodbe) utemeljen v celoti ali pa le deloma, je seveda odvisen od tega, ali je šlo za plačilo iz tedaj skupnih denarnih sredstev pravdnih strank ali pa za plačilo iz tožnikovega posebnega premoženja. Zaradi zmotne pravne presoje so ostala nerazčiščena dejanska vprašanja, na katera je treba odgovoriti, da bi bilo pravilno odločeno o tem tožnikovem zahtevku. To je po drugem odstavku 395. člena ZPP 1977 narekovalo ugoditev reviziji z razveljavitvijo sodb druge in prve stopnje v sedaj obravnavanem obsegu (točka 4. sodbe prve stopnje) in vrnitvijo zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O delni neutemeljenosti revizije Neutemeljena je revizijska graja uporabe materialnega prava v celotnem preostalem delu odločitve o tožnikovih zahtevkih (točke 1., 2. in 5. sodbe prve stopnje). Enak rezultat je dal tudi širši, po uradni dolžnosti opravljeni (386. člen ZPP 1977) preskus tega izpodbijanega dela sodbe.

Neutemeljena je revizijska graja zavrnitve tožnikovega zahtevka iz naslova vrnitve darila po darilni pogodbi z dne 9.2.1989 (v prvem odstavku tožbenega zahtevka pod točko 1. sodbe prve stopnje zmotno formuliranega kot zahtevek za razveljavitev pogodbe). Dejanske ugotovitve, ki so podlaga te odločitve in ki so po pravnomočnosti odločitve obvezne tako za pravdni stranki kakor za revizijsko sodišče (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977), so namreč takšne, da po dejanski pogodbeni volji pravdnih strank kot pogodbenikov te pogodbe ni šlo za darilo, temveč za sporazum o določitvi deležev na skupnem premoženju, s katerim je tožnik priznal toženki lastninski delež 1/10 na nepremičnini, ki je navedena v pogodbi, in to glede na njena sovlaganja v to nepremičnino v času do sklenitve te pogodbe.

Tožnikovo revizijsko sklicevanje na besedilo sporne pogodbe, češ da je to jasno, nima materialnopravne teže, saj je mogoče dokazovati pravo pogodbeno voljo pogodbenikov, ki je drugačna, kakor je zapisana (drugi odstavek 99. člena, drugi odstavek 71. člena in drugi odstavek 66. člena ZOR).

Neutemeljeno, namreč brez podlage v ugotovljenih dejstvih, je tožnikovo stališče, da je del skupnega premoženja, ustvarjenega v njegovi izvenzakonski skupnosti s toženko, tudi stanovanje v Ro.

ulici v K.. Pravilna je pravna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je to stanovanje posebno premoženje toženke, ker ga je podedovala po teti, in da ni skupno premoženje pravdnih strank. Do tetine smrti so lastninska upravičenja glede tega stanovanja, ki je bilo (nesporno med strankama) odkupljeno po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS 18/91 in 23/96), pripadala njej kot kupcu (118. člen), neglede na to, ali sta tožnik in toženka, kakor zatrjuje tožnik, z denarnimi sredstvi iz dela sodelovala pri odplačevanju obrokov kupnine, zapadlih do razpada izvenzakonske skupnosti.

Materialno pravo je bilo s pravnomočno zavrnitvijo tega tožnikovega zahtevka zatorej pravilno uporabljeno.

Neutemeljeno so končno tudi revizijski razlogi, ki se nanašajo na odločitev o velikosti lastninskih deležev, ki pripadata pravdnima strankama na tistih delih skupnega premoženja, o katerih je bilo odločeno na podlagi tožnikovih zahtevkov in ki so zato lahko predmet meritornega revizijskega preskusa. Domnevo enakih deležev na skupnem premoženju je po 59. členu ZZZDR sicer mogoče izpodbijati, vendar je pri ugotovljeni dejanski podlagi izpodbijane sodbe treba pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da tožniku te domneve ni uspelo izpodbiti. Ugotovitve o odločilnih dejstvih - o razmerju dohodkov iz dela, ki sta jih imeli pravdni stranki v času izvenzakonske skupnosti (za vsa leta od 1988 do 1993 je ugotovljeno, da je imela toženka večje dohodke kot tožnik iz rednega dela, dodatnih dohodkov pa tožnik ni uspel dokazati); o udeležbi strank v gospodinjstvu (zanj je skrbela toženka) in pri gradnji (tu je bil bolj angažiran tožnik); o tem, da je toženkina hčerka živela v skupnosti s pravdnima strankama - revizijskemu sodišču ne narekujejo drugačne presoje. Predvsem pa ne omogočajo izdvojenega obravnavanja toženkine posebne preživninske obveznosti do hčerke (ki je bila po tožnikovem stališču, ponovljenem tudi v reviziji, izključno njena) in to s takim pravnim rezultatom, kakršnega terja revizija - da bi namreč to narekovalo priznanje večjega tožnikovega prispevka v skupno premoženje in s tem njegovega večjega lastninskega deleža na njem. Prav tako ni mogoče pritrditi revizijskim navedbam, da naj bi bil tožnikov delež večji, ker toženka ni mogla v gradnjo hiše in v skupno gospodinjstvo vlagati ničesar, saj je morala odplačevati tetino stanovanje, avtomobil Volvo, opremljanje ordinacij in specializacijo na Kitajskem. Pri teh zadnjih razlogih gre sploh za materialnopravno grajo, ki nima podlage v ugotovljenih dejstvih.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da je v nazadnje obravnavanem delu (odločitve v točkah 1., 2. in 5. sodbe prve stopnje) revizija neutemeljena in da jo je na podlagi 393. člena ZPP 1977 zato treba zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka ima podlago v tretjem odstavku 166. člena ZPP 1977. Delni uspeh revizije pa glede na njen pretežni neuspeh (njeno delno zavrnitev in delno zavrženje), ob upoštevanju dosedanjega uspeha v obeh združenih pravdah po tožbi in nasprotni tožbi, ni narekoval spremembe ali razveljavitve odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji (pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji) in na drugi stopnji (ob neuspešnih pritožbah ni bilo nobeni stranki priznano niti delno upravičenje do povračila pritožbenih stroškov).