Jedro

Podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru je bil ugotovitveni zapisnik (tretji odstavek 14. člena ZZKat). Po stališču upravnosodne prakse vrhovnega sodišča ugotovitvenega zapisnika o ureditvi mej ni bilo mogoče izpodbijati v upravnem postopku, ampak na način kot pravni posel v sodnem postopku. V upravnem postopku je bilo mogoče izpodbijati ugotovitveno odločbo, izdano po 30. členu ZZKat. Tožeča stranka bi torej morala, če meni, da je bil mejni ugotovitveni postopek v letu 1993 izveden v nasprotju z zakonom, svoje pravice uveljavljati na zgoraj opisan način.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo tožeče stranke za ugotovitev zadnjih veljavnih podatkov o poteku katastrske meje in popravo zarisa poteka meje v zemljiškokatastrskem načrtu, kar je utemeljil s tem, da tožeča stranka ni sledila njegovemu pozivu na dopolnitev vloge tako, da navede, kateri geodetski upravni postopek na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot želi sprožiti. Tožeča stranka je na poziv odgovorila z vlogo z dne 4. 8. 2008, iz katere pa še vedno ni razvidno, kateri postopek želi uporabiti. Drugostopni organ je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil, vendar iz drugih razlogov. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je sporno zadnje ugotovljeno in evidentirano dejansko stanje posestnih meja med parc. št. 1283/1 in 1284/1, ki temelji na mejnem ugotovitvenem postopku iz leta 1993. Predhodno pa je bila meja že urejena v mejnem ugotovitvenem postopku leta 1992, ki ga (pri)tožnik šteje za verodostojnega in meni, da bi morale biti posestne meje evidentirane na njegovi podlagi. Pritožbeni organ ugotavlja, da sta oba postopka potekala po Zakonu o zemljiškem katastru iz leta 1974 in Navodilu za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel iz leta 1976. Po teh predpisih se je meja ugotavljala s soglasjem lastnikov zemljišč z ugotovitvijo meje na terenu in zamejničenju mejnih točk na posestnih mejah. Ugotovitveni zapisnik, je bil, podpisan od prizadetih lastnikov oziroma uporabnikov in skupaj s skico zamejničenja, podlaga za evidentiranje posestnih mej v zemljiškem katastru – grafičnem delu katastrskega operata in v zemljiški knjigi. Ugotovitvenega zapisnika po upravnosodni praksi ni bilo mogoče izpodbijati v upravnem postopku. V tem postopku se je lahko izpodbijala samo odločba, ki jo je pristojni organ izdal o ugotovljenih spremembah podatkov, ki so bili posledica parcelacije in je bila podlaga za spremembo v pisnem delu operata zemljiškega katastra in v zemljiški knjigi. Po podatkih spisa podatki glede v postopku obravnavanih meja niso bili izpodbijani v upravnem ali sodnem postopku. Niti Zakon o zemljiškem katastru niti sedaj veljavni Zakon o evidentiranju nepremičnin pa ne predvidevata, da bi se podatki, ki so bili ugotovljeni v postopku po ZZKat in niso bili izpodbiti na način, ki ga je ta zakon omogočal, v zemljiško katastrskem operatu sedaj spremenili s posebno odločbo. Drugostopni organ je tožeči stranki svetoval, da sproži na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin postopek, v katerem bo sporna meja dokončno urejena po podatkih zemljiškega katastra (vloži naj zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje).

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Navaja, da je zahtevala vzpostavitev katastrskega stanja kakršno je bilo pred zapisnikom o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji z dne 19. 10. 1993. Postopek parcelacije se ni začel na zahtevo lastnika parc. št. 1284/4 A.A., temveč je bil naročnik Sklad stavbnih zemljišč Občine Domžale, ki ni imel njegovega pooblastila. Zato postopek meritve na terenu sploh ne bi smel biti opravljen. Dejstvo, da je lastnik zemljišča podpisal zapisnik o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku, ne izključuje nedovoljenosti geodetskega postopka. V zapisniku o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku ni soglasja lastnika parc. št. 1284/4 o poteku meje med to parcelo in parc. št. 1283/2 in 1283/1. Ta zapisnik je bil podlaga za odločbo z dne 15. 11. 1993. Sporni zapisnik ne vsebuje vseh bistvenih ugotovitev o dejstvih, ki so bila po tem izvedena v zemljiškem katastru. Zato tožeča stranka želi, da se vris katastrske meje v zemljiškem katastru, narejen na podlagi nezakonitega zapisnika o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku z dne 19. 10. 1993, odpravi po uradni dolžnosti. Vris je bil narejen po mejnem ugotovitvenem postopku brez zahteve lastnika parc. št. 1284/4. Zemljiško katastrski operat, ki je podlaga za vpis spremembe meje, ni bil izdelan na zahtevo lastnika zemljišča in brez njegovega soglasja v zapisniku. Zato je zaris ničen, na ničnost postopka pa je moral po takratnih določbah ZUP upravni organ paziti po uradni dolžnosti. Tožeča stranka zahteva ugotovitev zadnjih veljavnih podatkov o poteku katastrske meje in poprave zarisa poteka meje v zemljiškem katastru. Je laična stranka, vendar iz vsebine njene vloge jasno izhaja, kaj zahteva in kateri zaris v zemljiškem katastru želi. Geodetski organ bi moral po uradni dolžnosti odpraviti posledice zapisnika o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku z dne 19. 10. 1993 takoj, ko je dobil zahtevo stranke, ne pa o njej odločati več kot 4 leta in pol, nato pa jo zavreči. Drugostopni organ pri svoji odločitvi ni upošteval predpisov, ki so veljali v času, ko se je vodil sporen postopek. Z retroaktivno uporabo določb ZEN je odločil o pritožbi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi sklep Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Domžale št. 90312-108/2004 z dne 3. 4. 2009 in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi, in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev o zavrženju zahtevka tožeče stranke, da se vris katastrske meje med parc. št. 1284/1 oziroma poddelilkami in parc. št. 1283/1 ter parc. št. 1283/2, izveden po mejnem ugotovitvenem postopku iz leta 1993, spremeni, in se listine iz tega postopka ne upoštevajo, pravilna. Pravilne razloge za zavrženje je v svoji odločbi navedel drugostopni organ, zato se sodišče opredeljuje do teh argumentov ne glede na to, da je izpodbijani akt, v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), prvostopni sklep.

Zemljiški kataster je sestavljen iz zadnjih vpisanih podatkov o zemljiščih in iz zbirke listin, na podlagi katerih so bili opravljeni posamezni vpisi. Drugostopni organ je v svoji odločbi pravilno pojasnil, da se je mejni ugotovitveni postopek po Zakonu o zemljiškem katastru (ZZKat, Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86) in Navodilu za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel (Uradni list SRS, št. 2/76), po določbah katerih sta bila izvedena sporni mejni ugotovitveni postopek v letu 1993 in postopek v letu 1992, končal s podpisi ugotovitvenega zapisnika, v posledici ugotovljenih sprememb pa je bila izdana ugotovitvena odločba (glej sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. 497/94 z dne 1. 2. 1996). Podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru je bil ugotovitveni zapisnik (tretji odstavek 14. člena ZZKat). Po stališču upravnosodne prakse vrhovnega sodišča ugotovitvenega zapisnika o ureditvi mej ni bilo mogoče izpodbijati v upravnem postopku, ampak na način kot pravni posel v sodnem postopku. V upravnem postopku je bilo mogoče izpodbijati ugotovitveno odločbo, izdano po 30. členu ZZKat. Tožeča stranka bi torej morala, če meni, da je bil mejni ugotovitveni postopek v letu 1993 izveden v nasprotju z zakonom, svoje pravice uveljavljati na zgoraj opisan način. Za njeno zahtevo po spremembi vrisa meje, ugotovljene v mejnem ugotovitvenem postopku in izvedene z evidentiranjem meje na podlagi ugotovitvenega zapisnika iz leta 1993, Zakon o zemljiškem katastru, niti veljavni Zakon o evidentiranju nepremičnin ne daje podlage. Ne gre namreč za napake, nastale v postopku evidentiranja (tožeča stranka ne trdi, da se zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra ne ujemajo s podatki iz listin iz mejnega ugotovitvenega postopka iz leta 1993, kar bi geodetska uprava lahko popravila po uradni dolžnosti), ampak za napačno izveden mejni ugotovitveni postopek. Ob takem stanju bi po mnenju sodišča tožeča stranka za spremembo vrisa v zemljiškem katastru (do morebitnih drugih posledic morebiti nepravilno izvedenega postopka v letu 1993 se sodišče v tej sodbi ne opredeljuje) morala sprožiti predpisan postopek in doseči novo podlago za vris drugačne meje. Zgolj neupoštevanje zapisnika iz leta 1993, glede na prej pojasnjeno, veljavni predpisi ne predvidevajo in takšnemu zahtevku ne dajejo varstva.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je odločitev pravilna in da je bil postopek pravilen.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.