Jedro

Dedni dogovor, ki ga je sklenila tožena stranka s pravno prednico tožeče stranke, nima nobenega vpliva na pravico dostopa tožečih strank do merilnih mest. Sodišče z izpodbijano sodbo toženi stranki tudi ni odvzelo pravice do posesti, temveč je zgolj omogočilo izvrševanje solastninskega upravičenja tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in odločilo, da je tožena stranka dolžna prenehati z onemogočanjem posesti tožeči stranki, in sicer veže na severovzhodnem delu stanovanjske hiše na naslovu O., ki stoji na parc. št. 3/15, k. o. X., kjer se nahajajo skupna merilna mesta za električno energijo, ter je dolžna tožeči stranki omogočiti posest navedenega prostora in merilnih mest tako, da ji izroči ključe vrat, ki vodijo do skupnega merilnega mesta ter dopusti izvedbo priklopa na javno električno omrežje za del nepremičnine parc. št. 3/15, k. o. X., ki je v posesti tožeče stranke. Sodišče je obenem izdalo začasno odredbo, ki toženi stranki takšno ravnanje nalaga v roku 3 dni. Toženi stranki je v plačilo naložilo stroške postopka tožeče stranke v višini 438,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper sklep o začasni odredbi je tožena stranka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom 10. 8. 2011 zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo in sklep o zavrnitvi ugovora se pritožuje tožena stranka. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da tožba ni sklepčna, saj tožeči stranki ne zatrjujeta, da sta kadarkoli imeli posest nad vežo. Veža je na podlagi dednega dogovora v izključni lasti in posesti tožene stranke. Zahtevek po 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je zaradi tega neutemeljen. V nadaljevanju pa zatrjuje, da iz tožbenih navedb izhaja, da imata tožeči stranki posest ter da zahtevata posestno varstvo zaradi motenja posesti. Tak zahtevek je neutemeljen in tudi rok iz 32. čl. SPZ je zamujen, zato bi moralo sodišče tožbo zavreči kot prepozno. Sodišče je toženi stranki neutemeljeno odvzelo posest na sporni veži. Tožečima strankama bi sodišče lahko kvečjemu omogočilo soposest. Ker sodba časovno ne omeji obdobja, za katerega se daje tožečima strankama posest, se nesorazmerno posega v lastninsko upravičenje in izključno posest tožene stranke na sporni veži. Če bi sodišče prve stopnje želelo urediti sporno razmerje, bi moralo časovno in prostorsko omejiti delno posest. Skupna merilna mesta za električno energijo sploh ne obstajajo, saj tožeči stranki nimata niti dostopa do električne energije, torej nimata v prostorih veže merilnih mest. Tožena stranka ne prereka dejstva, da na elektroinštalacijah obstaja solastnina pravdnih strank in da na njih pravdne stranke skupaj izvajajo soposest, vendar veža ni del elektroinštalacij, niti ni del drugih napeljav oziroma del skupnih delov, na katerih bi obstajala solastnina in na tej podlagi morebitna soposest. Meni, da sta civilni in upravni postopek med seboj povezana, zato bi moral biti pravdni postopek prekinjen do dokončanja upravnega. Merilno mesto ne ustreza pojmu stvari, kot ga definira določba 15. čl. SPZ, je nekaj imaginarnega in nad njim ni mogoče izvrševati oblasti.

V zvezi z izpodbijanim sklepom o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo tožena stranka navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je napačno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga razveljavitev začasne odredbe in naložitev stroškov postopka tožeči stranki. Tožena stranka navaja enako kot v pritožbi zoper sodbo. Ponavlja, da je tožba nesklepčna. Tožeči stranki zahtevata posestno varstvo zaradi motenja posesti, vendar je zahtevek očitno neutemeljen, saj ni ustreznih trditev, rok za motenjsko tožbo je prekoračen. Tožeči stranki po mnenju tožene stranke nista podali primerne in zadostne trditvene podlage, niti predlagali primernih dokazov, s katerimi bi dokazali obstoj razlogov, ki opravičujejo izdajo odredbe, s katero naj se prepreči nastanek nenadomestljive škode. Osnova, na podlagi katere je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, je trditev tožeče stranke, da brez elektrike ne more obnoviti stanovanja, ga opremiti oziroma vzdrževati. Tožeča stranka ne pojasni, kot tudi ne sodišče, kaj je vsebina te nenadomestljive škode, ki bi naj opravičila izdajo regulacijske začasne odredbe, niti zakaj naj bi bila ta škoda nenadomestljiva. Sodišče zgolj navede, da je „možnost in tudi nujnost uporabe električne energije v stanovanjski hiši splošno priznani civilizacijski standard, ki ga ni treba posebej obrazlagati in dokazovati,“ zaradi česar je odločitev arbitrarna. Po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru nenadomestljive škode ni. Če bi se izkazalo, da tožena stranka neupravičeno onemogoča posest tožečima strankama na sporni veži, zaradi česar se ne more izvesti priklop na javno električno omrežje, in jima nastaja škoda, potem bi lahko tožeči stranki to škodo iztožili. V primeru, da bi bila pravnomočna odločitev o tožbenem zahtevku tožečih strank zavrnilna, tožena stranka ne bi mogla doseči restitucije.

Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila in predlagala njuno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, je pa utemeljena pritožba zoper sklep.

V pravdi na podlagi negatorne ali prepovedne tožbe za varstvo lastninske pravice mora tožnik dokazati, da je lastnik stvari in da ga toženec pri izvrševanju lastninske pravice vznemirja na zatrjevani način (razen z odvzemom stvari), toženec pa mora dokazati, da je njegovo vznemirjanje lastninske pravice upravičeno oziroma utemeljeno na podlagi stvarne pravice, zakonske omejitve lastninske pravice, pravil sosedskega prava ali obligacijske pravice. Solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari (100. čl. SPZ).

Tožeča stranka je svojo (so)lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 3/15 k. o. X izkazala, kar med strankama tudi ni sporno. Prav tako tudi ni sporno, da tožena stranka uporablja pritlično vežo in zgornje nadstropje nepremičnine, tožeča pa srednjo etažo, in da se v veži nahajata dve merilni mesti za električno energijo za celotno navedeno nepremičnino, kar pa je nedvomno skupna naprava.

Glede na navedeno torej tožena stranka protipravno onemogoča tožeči stranki dostop do merilnih mest oziroma drugače povedano – na nedovoljen način posega v pravico uporabe, ki jo ima tožeča stranka na skupni napravi. Ugotovljeno je, da tožeča stranka do merilnega mesta ne more drugače, kot skozi vežo, saj se tam merilna mesta nahajajo, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v pretežni meri tožbenemu zahtevku ugodi. Ker gre tožeči stranki kot solastniku nepremičnine na skupnih delih pravica imeti le-te v posesti in jih skupaj z drugimi solastniki uporabljati, toženec pa izvrševanje te pravice omejuje z zaklepanjem hodnika in izključuje iz soposesti in souporabe skupnih delov, je pravilna odločitev prvega sodišča o utemeljenosti negatornega zahtevka (prim. sodbo VS RS II Ips 841/2007).

Dedni dogovor, ki ga je sklenila tožena stranka s pravno prednico tožeče stranke, nima nobenega vpliva na pravico dostopa tožečih strank do merilnih mest. Sodišče z izpodbijano sodbo toženi stranki tudi ni odvzelo pravice do posesti, temveč je zgolj omogočilo izvrševanje solastninskega upravičenja tožeči stranki.

Napačno je stališče pritožbe, da tožeča stranka vlaga tožbo zaradi motenja posesti. Iz tožbenih navedb in zahtevka je namreč jasno razvidno, da gre za tožbo, s katero tožeča stranka zahteva varstvo svoje lastninske pravice, ki jo tožena stranka neupravičeno vznemirja. Tožbeni zahtevek se pravilno glasi na prenehanje tega vznemirjanja (glede na naravo vznemirjanja na edini možni način); gre za negatorno tožbo, ki je sklepčna. Zahtevek je opredeljen in dopusten, zato je tudi pritožbeno razglabljanje o odsotnosti telesne komponente merilnega mesta odveč.

Neutemeljeno je nadaljnje stališče pritožbe, da sta civilni in upravni postopek tako povezana, da je treba pravdni postopek prekiniti, dokler se ne dokonča upravni postopek in se dovoli tožeči stranki priklop na javno omrežje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da upravni postopek za pridobitev soglasja za priključitev na javno električno omrežje ni povezan z lastninskopravnimi upravičenji, ki jih lastnik ali domnevni lastnik lahko uveljavlja v okviru sodnega varstva.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je bilo treba pritožbo proti sodbi zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrditi (353. čl. ZPP), Ni pa podlage za izdajo začasne odredbe, ki bi bila identična tožbenemu zahtevku, četudi je sedaj odločitev o njem pravnomočna. Sodišče sme v le izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, in le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje (test reverzibilnosti).

Izjeme, kar je takšna tim. regulacijska začasna odredba, je treba že po naravi razlagati in uporabljati restriktivno. Sodišče jo sme izdati, ko je treba na zahtevani način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Tožeča stranka je sicer trdila, da ji grozi težko nadomestljiva škoda, ker ne more obnoviti, opremiti, uporabljati in vzdrževati stanovanja, bliža pa se zima, vendar to ne zadošča in navedene izjeme ne upravičuje.

Test reverzibilnosti sicer odpade, saj je tožbenemu zahtevku tožeče stranke sedaj pravnomočno ugodeno, vendar potrebe po začasni ureditvi spornega razmerja tudi ni več, saj lahko upnik takoj zahteva prisilno izvršitev pravnomočne sodbe.

Predlog za izdajo začasne odredbe torej ni utemeljen, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 3. tč. 365. čl. ZPP pritožbi proti sklepu ugodilo tako, da ga je spremenilo v smeri ugoditve ugovoru z zavrnitvijo predloga.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnik je uspel le s pritožbo proti sklepu o ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe. Stroški postopka zavarovanja vedno delijo usodo stroškov odločitve o glavni stvari (151. čl. ZPP), stroške neuspele pritožbe proti sodbi pa krije sam (1. odst. 154. čl. ZPP). Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške nepotrebnih odgovorov na obe toženčevi pritožbi (155. čl. ZPP).