Jedro

Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo med drugim določeno, da predsednici uprave v primeru razrešitve po volji družbe in brez njene krivde pripada odpravnina v višini 6-kratnega zneska njene zadnje bruto plače. Ker tožnica ni bila razrešena s funkcije predsednice uprave tožene stranke brez svoje krivde, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zaradi predčasne razrešitve pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici iz naslova odpravnine 25.037,58 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2006 dalje do plačila (I. točka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške v višini 5.192,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka).

2. Tožnica je vložila dve pritožbi in sicer po pooblaščencu odvetniku in osebno.

3. V prvi pritožbi, vloženi po pooblaščenem odvetniku, navaja, da se pritožuje v celoti ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v I. točki izreka tožbenemu zahtevku tožnice iz naslova odpravnine ugodi v celoti ter odločitev o stroških postopka v II. točki spremeni tako, da krije stroške tožena stranka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že Ustavno sodišče RS v svoji sodbi Up 609/12-21 zapisalo, da iz ustaljene ustavosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna pravica do poštenega sojenja, kar izhaja iz 22. člena Ustave RS. Stranka ima pravico do uvida v razloge za odločitev o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu. Poleg pravice do poštenega sojenja je Ustavno sodišče RS tudi vsebinsko opredelilo pravico do izjave v postopku, ki je del sodnega varstva. V okviru pravice do enakega varstva pa je obravnavana tudi pravica do kontradiktornosti. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje in se do njih v obrazložitvi tudi opredeli. Sodišče je v tej zadevi zaslišalo le priče A.A., B.B. in C.C., v nadaljevanju pa je zapisalo, da je sodišče ostale dokazne predloge kot neutemeljene zavrnilo. Gre za bistveno kršitev pravil postopka, pri čemer je sodišče sledilo le dokaznim predlogom tožene stranke. Sodišče ni zaslišalo prof. dr. D.D., mag. E.E., F.F., G.G., niti I.I. (bivšega predsednika uprave tožene stranke). Sodišče tudi ni zaslišalo prič J.J., K.K. in L.L., ki so bile zaposlene pri Agenciji M., ki je bila pristojna institucija za nadzor poslovanja tožene stranke. Prof. D.D. naj bi po mnenju sodišča ne mogel izpovedati o lastnih opažanjih, temveč zgolj o tem, kar mu je pripovedovala tožnica. Tako imenovana „varnostnika“ mag. E.E. in F.F. nista bila zaposlena pri toženi stranki, torej je bila to ključna okoliščina za ugoditev dokaznemu predlogu. Sodišče je zaslišalo dve priči po kriteriju zaposlitve, to je B.B. in C.C., pričo A.A. pa po kriteriju lastništva. Nevtralnih oseb sodišče ni hotelo zaslišati, ker naj ne bi mogli izpovedati o dejstvih, ključnih za ta spor. Tožnica je s pričama dokazovala, da skupščina ni bila nikoli opravljena, in je tako izostal ključen dokaz, kje so se v času nadzora nahajali A.A. in B.B. ter pravnik C.C. Vse tri priče so življenjsko povezane s toženo stranko. Gre tudi za zainteresirane družbenike, pri čemer je priča B.B. izpovedala, da na skupščini 17. 3. 2006 ni bila prisotna. Iz zapisnika skupščine z dne 17. 3. 2006 je razvidno, da naj bi bila B.B. celo odprla zasedanje in bila smiselno celo odločilna poročevalka. Članica uprave B.B. naj bi predlagala tudi izglasovanje sklepa. Ugotovljeno je bilo kot nesporno, da tožena stranka ni imela „nadzornega sveta“, niti ni nadzorni svet kadarkoli in kjerkoli omenjen v družbeni pogodbi. Vsi razlogi in sklep o razrešitvi tožnice so izmišljeni, so torej le konstrukt. Doseženi poslovni rezultati, ki so bili v primerjavi z drugimi družbami v isti dejavnosti najboljši v R Sloveniji, vsekakor dokazuje, da je tožnica uspešno vodila toženo stranko v času svojega mandata. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnica osebno vlaga obširno laično pritožbo, v kateri navaja, da so vse zaslišane priče dokazano neverodostojne in pristranske. Sodišče nima potrebne ekspertize za razumevanje delovanja finančne službe za opravljanje premoženja, niti zadostno ne razume vloge in nalog predsednice uprave družbe. Neodvisni izvedenci bi kot nadzorniki sodišču pomagali nepristransko razumeti delovanje tožene stranke. Sodišče sicer zatrdi, da je vse listine v spisu prebralo, očitno površno, da bi doumelo njihovo vsebino in dokazno moč. Gre za maščevalni ukrep tožene stranke, ker se tožnica ni hotela odpovedati odpravnini, ki pripada po pogodbi o zaposlitvi. Tožnici se dogaja katastrofalna krivica, pri čemer se je B.B. popolnoma zavajajoče sklicevala na Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke. Tožnica navaja člene svoje pogodbe o zaposlitvi in sicer 1. člen, 2. člen, 3. člen, 5. člen. Tožnica po lastni oceni odlično obvlada finančno zakonodajo, saj je C.C. ujela pri veliki napaki, ko se je skliceval na napačen zakon. Napako je opazila celo prej kot katerikoli od treh prisotnih diplomiranih pravnikov s pravosodnim izpitom. C.C. je dokazal svojo pravno nekompententnost. C.C. finančne zakonodaje sploh ne obvlada, pri čemer je tudi on zavlačeval z dokumentacijo z M. Velika množica verodostojnih dokumentov v spisu je B.B. in A.A. razkrinkala kot lažnivca. Tožnica je skrbno dokončala vse svoje delo kljub naklepnim oviranjem s strani tožene stranke. B.B. je sprožiteljica konfliktov in ustvarjalka negativne klime. A.A. ni znal konkretno in verodostojno utemeljiti, zakaj in kako naj bi tožnico razrešili. Tožena stranka poskuša skupščino retroaktivno legalizirati. Gre za usklajeno delovanje zakoncev A.A. in B.B. ter pravnika C.C. 5. Tožena stranka vlaga odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstvih odloča sodišče, kot je to večkrat odločilo že tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. II Ips 33/2009 z dne 16. 12. 2009, II Ips 216/2008 z dne 5. 5. 2011 in druge. Glede sklica skupščine navaja, da je bila tožnica razrešena iz krivdnih razlogov, pri čemer ne more biti predmet presoje pravilnost sklica skupščine in pravilna izvedba ter sprejem samega sklepa o razrešitvi.

6. Tožnica osebno podaja odgovor na odgovor tožene stranke na pritožbo tožnice in navaja, da tožena stranka v odgovoru sploh ne odgovori na nobeno utemeljitev na podlagi materialnih dokazov v spisu. Tožena stranka je v celoti ignorirala tožničino pritožbo, pri čemer tožnica vsebinsko izpodbija sodbo v celoti. C.C. je istočasno delal še za dve drugi družbi, tožnica pa sploh ni imela pisarne v zadevni družbi. A.A. ni imel pisarne pri toženi stranki, niti v tej družbi ni zaposlen. Ravno priča M. bi sodišču potrdila navedbe tožnice glede razrešitve. Njene predlagane priče so verodostojne in bi v celoti lahko izpodbijala sodbo. Gre za lažni konstrukt tožene stranke, pri čemer je B.B. priznala, da na skupščini sploh ni bila, A.A. pa je izrecno izjavil, da je on sam razrešil tožnico, ne pa skupščina. Oba sta razkrinkana kot eklatantna lažnivca.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

9. Sodišče je v zadevi že odločalo pod opr. št. I Pd 662/2011 z dne 26. 3. 2014, ki je bila z odločitvijo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 730/2014 z dne 19. 11. 2014 glede odpravnine zaradi razrešitve s funkcije predsednice uprave in stroškov postopka razveljavljena in v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico in priče A.A., B.B. in C.C. Sodišče je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, pri čemer, je kot izhaja iz obrazložitve, sodišče pojasnilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič D.D., profesorja na N. fakulteti v O., katerega je tožnica o vseh zadevah obveščala in navedlo, da priča ni bila zaposlena pri toženi stranki in ne bi vedela izpovedati o svojih lastnih opažanjih, temveč zgolj, kaj ji je povedala tožnica. Sodišče tudi ni zaslišalo prič E.E., ki naj bi s tožnico zadnje dni delovnega razmerja hodil na delo kot njen varnostnik in ga je tožnica seznanjala z vsemi okoliščinami ter F.F., ki je spremljal tožnico na primopredajo poslov v funkciji varnostnika in naj bi izpovedal glede same primopredaje in o dogajanju v jedilnici v marcu 2006. Prav tako sodišče ni zaslišalo G.G., ki naj bi izpovedal o tem, da je bila tožnica zasledovana, I.I. kot predsednika uprave pred tožnico ter L.L., tedaj zaposlene v M., kateri je tožnica večkrat poročala o nepravilnostih pri toženi stranki. Enako je sodišče navedlo za J.J. in K.K., ki sta 17. 3. 2006 izvajala nadzor pri toženi stranki in naj bi izpovedala, ali sta opazila, da se je pri toženi stranki izvajala skupščina. Sodišče je jasno obrazložilo, da izpovedi navedenih prič, tudi če izvedbe skupščine nista opazili, ne bi mogle vplivati na odločitev v tem sporu.

10. Tožnica je bila predčasno razrešena s funkcije predsednice uprave tožene stranke in sodišče je v predmetni zadevi odločalo glede izplačila odpravnine zaradi predčasne razrešitve. Pred izdano izredno odpovedjo je bila tožnica na seji skupščine tožene stranke z dne 17. 3. 2006 predčasno razrešena. Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj. - ZGD) glede odpoklica poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo, kar je bila tožena stranka, v tretjem odstavku 449. člena določa, da lahko skupščina družbenikov kadarkoli odpokliče poslovodjo, ne glede na to, ali je imenovan za določen ali nedoločen čas, v družbeni pogodbi pa se lahko določi, da skupščina pokliče poslovodjo samo iz razlogov, določenih z družbeno pogodbo. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 6. 2005, v kateri 17. člen pogodbe določa, da predsednici uprave pripada odpravnina: - v primeru razrešitve po volji družbe in brez njene krivde, v višini 6-kratnega zneska njene zadnje bruto plače; - v primeru prenehanja delovanja družbe iz kateregakoli razloga, v višini 6-kratnega zneska njene zadnje bruto plače. Kot je pravilno ugotovilo sodišče je tožena stranka dne 17. 3. 2006 izdala sklep o razrešitvi predsednika uprave (poslovodstva) tožene stranke in navedla, da je na podlagi določil pogodbe o ustanovitvi tožene stranke skupščina družbe dne 17. 3. 2006 sprejela sklep, da skupščina iz krivdnih razlogov in s takojšnjim učinkom razreši tožnico s funkcije predsednice uprave družbe, pri čemer sklep vstopi v veljavo z dnem sprejema (priloga B9). Glede na obširne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče navaja, da iz zapisnika skupščine z dne 17. 3. 2006 izhaja, da je tožena stranka pod točko tri-dnevnega reda obravnavala razrešitev člana uprave, pri čemer iz zapisnika med ostalim izhaja, da je predsednica uprave opuščala izvajanje prevzetih nalog, zlasti razširitve produktov družbe, kar je bila njena primarna funkcija ter, da je v družbi med zaposlenimi ustvarila klimo v kateri, po izjavah zaposlenih, ni mogoče več delati. Navedeno predstavlja kršitev skrbnosti, s katero bi morala predsednica uprave ravnati, dodatno pa je bilo izpostavljeno, da se je rezultat poslovnega leta v primerjavi s prejšnjim poslovnim letom poslabšal za 29 %. Prav tako iz zapisnika izhaja, da se predsednica uprave kljub vsem predhodnim opozorilom o saniranju nastale situacije ni odzvala na nastalo situacijo, pri čemer ni spoštovala navodil pristojnih organov družbe in družbenikov, obveščala le-teh o okoliščinah, ki lahko vplivajo na izpolnjevanje njenih obveznosti, ter se ni vzdržala ravnanj, ki škodijo interesom družbe, vključno z varovanjem dostojanstva zaposlenih oseb. Navedeno pa je storila namenoma ali vsaj iz velike malomarnosti, zaradi česar je predsednik skupščine predlagal sklep: „a) Skupščina iz krivdnih razlogov in s takojšnjim učinkom razreši tožnico s funkcije predsednice uprave družbe“. Iz zapisnika tudi izhaja, da so o predlogu bili oddani vsi glasovi, pri čemer je bil sklep sprejet soglasno. Članica uprave je povedala, da je stanje v družbi nevzdržno in je nemogoče opravljati kakršnokoli delo, zaradi česar posledično družba stagnira že nekaj mesecev in da tožnici ni mogoče ponuditi ustreznega delovnega mesta, tako da predlaga, da se ji odpove pogodba o zaposlitvi. Prav tako je bil sprejet sklep: „b) Skupščina pooblasti predsednika skupščine za izvedbo vseh postopkov, ki so potrebni za prekinitev delovnega razmerja s tožnico, torej za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vključno z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi“. Za sprejem predlaganega sklepa so bili oddani udeleženi glasovi, pri čemer je predsednik skupščine ugotovil, da je bil sklep soglasno sprejet. 11. Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/1993 in nadalj. - ZGD) glede družbe z omejeno odgovornostjo določa, da se njen poslovodja razreši kadarkoli, torej iz katerihkoli razlogov, razen v primeru, ko družbena pogodba izrecno določa razloge za razrešitev. Tožena stranka je izrecno navedla, da je tožnica razrešena s funkcije predsednice uprave iz krivdnih razlogov, torej je bil razlog v sklepu naveden, kot to izhaja iz vsebine zapisnika skupščine. Ob navedenem je relevantno to, da tožnica zoper navedeno odločitev o svoji razrešitvi iz krivdnih razlogov ni uveljavljala sodnega varstva, prav tako sodnega varstva ni uveljavljala zoper podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2016, iz katere izhaja, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, v kateri je tožena stranka navedla pet razlogov za izredno odpoved. Navedeno pomeni, da so odločitve tožene stranke tako o razrešitvi iz krivdnega razloga kot o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi postale dokončne in pravnomočne in je sodišče nanje vezano. Sodišče je v točki 27 svoje obrazložitve navedlo, da je ugotovilo, da tožnica ni bila razrešena s funkcije predsednice uprave tožene stranke brez svoje krivde, zato je tožbeni zahtevek glede odpravnine zaradi predčasne razrešitve kot neutemeljen pravilno zavrnilo.

12. Pritožbeno sodišče tako na obširne pritožbene navedbe navaja, da je sodišče jasno obrazložilo, zakaj ni zaslišalo posameznih prič in zakaj njihovo zaslišanje ne bi moglo vplivati na odločitev sodišča. ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi bilo določena dejstva dokazovati s točno določenimi dokazi in bi sodišče moralo izvesti vse predlagane dokaze, ki sicer niso relevantni za odločitev. Je pa sodišče dolžno navesti katerih dokazov ni izvedlo in zakaj ne, tako da pritožbeno sodišče lahko presodi, ali je bila njihova izvedba potrebna ali ne. Pravica do izvajanja dokazov namreč ni neomejena. Z navedenim ravnanjem sodišče ni kršilo načela Ustave RS pri čemer se pritožba sklicuje na zadevo Up 609/12-21, da iz ustaljene ustavosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka ter da je obrazložitev sodne odločbe samostojna in avtonomna pravica do poštenega sojenja, kar izhaja iz 22. člena Ustave RS. Stranka ima pravico do uvida v razloge za odločitev o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu. Sodišče je jasno navedlo, zakaj ni zaslišalo posameznih prič, saj njihovo zaslišanje ni bilo relevantno za rešitev zadeve. Prav tako ne gre za kršitev pravice do izjave, saj je tožnica v postopku obširno navajala svoja stališča, prav tako ne gre za kršitev načela kontradiktornosti. Res je, da ima stranka v postopku pravico, da se izjavi, po drugi strani pa je dolžnost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje in se do njih v obrazložitvi tudi opredeli, vendar morajo biti navedbe relevantne, glede dokaznih predlogov pa mora sodišče obrazložiti, zakaj jih ni izvedlo, kar pa je sodišče storilo. Z navedenimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Izrecno je navedeno, zakaj sodišče ni zaslišalo predlaganega E.E. in F.F., ki sta opravljala funkcijo tožničinega varnostnika, prav tako je sodišče navedlo, zakaj ni zaslišalo D.D., saj le-ta ne bi mogel izpovedati ničesar o svojih lastnih opažanjih, temveč zgolj o tem, kar mu je povedala tožnica. Tudi G.G. ne bi vedel izpovedati relevantnih stvari, pri čemer dejstvo, ali je bila tožnica zasledovana ni bistveno za rešitev spora. Prav tako priča I.I., prejšnji predsednik uprave ne bi mogel izpovedati glede poslovanja tožnice, tudi L.L., J.J. in K.K. pa ne bi mogle izpovedati nič relevantnega za pravilno rešitev tožbenega zahtevka tožnice.

13. ZGD v 360. členu določa, da lahko zainteresirana stranka ničnostne razloge pri skupščinskih sklepih uveljavlja najkasneje v roku 3 let od vpisa v sodni register, pri čemer lahko zainteresirana stranka to uveljavlja najkasneje v roku 3 let od vpisa v sodni register, pri čemer je bil v register vpisan sklep uprave že v letu 2006, tožnica pa je tožbo vložila v letu 2011, posebne tožbe za uveljavitev ničnosti sklepa z dne 17. 3. 2006 pa tožnica tudi ni vložila pred pristojnim sodiščem. Prav tako se izpodbojna tožba po določilih 365. člena ZGD zoper skupščinski sklep lahko vloži v roku enega meseca od dne, ko je oseba zvedela za sklep, ali bi zanj morala zvedeti.

14. Pritožba tudi izpostavlja, da tožnica ni imela pravice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS, pri čemer ima pravico do poštenega sojenja in zagotovitve zaupanja v sodstvo. Tožnica je imela pravico do izjave v postopku, bila je zaslišana v postopku, prav tako pa je sodišče jasno navedlo, zakaj ni zaslišalo posameznih prič, pri čemer pa je tudi navedlo, da tožnica ni vložila ničnostne tožbe zoper odločitev skupščine, ni izpodbijala sklepa skupščine o svoji razrešitvi iz krivdnega razloga, prav tako ni vložila tožbe zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako sodišče kot že navedeno ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka in kršitve načela kontradiktornosti, pri čemer ni mogoče slediti obširnim pritožbenim ugovorom tožnice, da je sodišče sledilo le dokaznim predlogom tožene stranke, pri čemer tudi navedbe o tem, da so zaslišane priče A.A. in B.B. ter C.C. življenjsko povezane s toženo stranko.

15. Tožnica v svoji laični pritožbi navaja tudi vrsto pritožbenih novot, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati na podlagi določil 286. člena ZPP, saj mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Po določilih 4. odstavka 286. člena ZPP stranke na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Navedenega pa tožnica ni uveljavljala.

16. Kot že navedeno tožnica ni vložila ničnostne tožbe zoper vpis v register, ni izpodbijala sklepa skupščine o svoji razrešitvi iz krivdnega razloga in tudi ne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato tožnici vtoževana odškodnina po določilih 17. člena pogodbe o zaposlitvi ne pripada.

17. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka, pri čemer je tožena stranka v postopku skoraj v celoti uspela, 99,55 % tožbenega zahtevka. Glede na vtoževano vrednost je tako tožnica dolžna plačati toženi stranki 5.192,93 EUR.

18. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.