Jedro

Kršitve določb postopka je potrebno uveljavljati takoj pred sodiščem prve stopnje, ker jih sicer pozneje, niti v pravnih sredstvih ni več mogoče uveljavljati.

Presoja veljavnosti posojilne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki znesek 2.068,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.052,00 EUR od 31.5.2007 do 5.7.2009 in od zneska 2.068,50 EUR od 6.7.2009 dalje do plačila, pod 2. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 16,50 EUR od 31.5.2007 do 5.7.2009 in pod 3. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 543,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo, smiselno zoper obsodilni in stroškovni del (1. in 3. točka izreka), ker za pritožbo zoper zavrnilni del (2. točka izreka) niti nima pravnega interesa, se je v roku pritožila tožena stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ko je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 24.5.2010 vložila pripravljalno vlogo, je tožena stranka zaprosila za rok za odgovor na to pripravljalno vlogo, čemur sodišče ni ugodilo, ampak ji je dalo na voljo le 15 minut, da prebere to vlogo in nanjo potem ustno odgovori. Takšna vloga tožeče stranke tudi ne bi smela biti upoštevna, ker morajo po 4. odstavku 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) stranke pripravljalne vloge poslati sodišču dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki. S tem, ko tožencu ni bil določen rok za pisni odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kršilo načelo kontradiktornosti in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Materialnopravno zgrešeno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da čeprav fizične izročitve denarja ni bilo, je do izpolnitve obveznosti tožeče stranke dejansko prišlo, mišljeno pri tem na izročitev posojenega zneska denarja. Leta 2007 sklenjena druga posojilna pogodba med pravdnima stranka je simuliran pravni posel, v posledici česar je ničen, posledica ničnosti pa je obveznost iz prve posojilne pogodbe iz leta 2002, ki je zastarana. Pogodba iz leta 2007 ni bila sklenjena z namenom izročitve denarnega zneska, pač pa z namenom pretrganja zastaranja. Osnovni element veljavno sklenjene posojilne pogodbe pa je izročitev denarja. Ker izročitve denarja pri posojilni pogodbi leta 2007 ni bilo, ta posojilna pogodba ni bila veljavno sklenjena. Sodišče se v razlogih ni opredelilo do instituta simuliranega pravnega posla. Tudi ni izvedlo dokazov z zaslišanjem dveh prič, predlaganih s strani tožene stranke. Predlagani priči bi namreč lahko izpovedali o okoliščinah sklenitve posojilne pogodbe iz leta 2007, ne samo o grožnjah, zaradi katerih je toženec leta 2007 sklenil to pogodbo, pač pa tudi o tem, s kakšnim namenom sta stranki to pogodbo sklenili in da tožeča stranka tistega dne ni izročila nikakršnega denarnega zneska toženi stranki.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi dne 24.5.2010, katerega resničnost sta s podpisom potrdila tudi toženec in njegov pooblaščanec, je tožeča stranka na naroku vložila pripravljalno vlogo, katere izvod je bil izročen toženi stranki, ta pa je od sodišča zahtevala rok za odgovor in obenem sodišče opozorila na kršitev določila 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če ji to roka ne odobri. Sodišče prve stopnje je toženi stranki dalo rok 15 minut za proučitev pripravljalne vloge in v ta namen je glavno obravnavo tudi prekinilo. V nadaljevanju glavne obravnave je tožena stranka na pripravljalno vlogo tožeče stranke odgovorila in na vodenje ter potek postopka v zvezi s pripravljalno vlogo ni več podalo pripomb.

Predhodno ugotovljeno pomeni, da je sodišče toženi stranki dalo rok, da prouči pripravljalno vlogo tožeče stranke, vloženo na glavni obravnavi. Po odobritvi ji tega roka tožena stranka ni več opozarjala, da bi ji bila s takim določenim rokom kršena katerakoli pravica določb postopka. Torej glede na določbo 1. odstavka 286.b člena ZPP, po katerem je potrebno kršitve določbe postopka uveljavljati takoj pred sodiščem prve stopnje, ker jih sicer pozneje, niti v pravnih sredstvih, ni več možno, tožena stranka te kršitve v pritožbi ne more uveljavljati. V neobvezen odgovor pritožbi v tem delu še, da 4. odstavek 286. člena ZPP ne ureja pošiljanja pripravljalnih vlog sodišču. Če pa ima pritožba mogoče v mislih 4. odstavek 286.a člena ZPP, ta ureja pošiljanje vlog sodišču brez poziva sodišča. V takem primeru mora stranka res poslati vlogo toliko zgodaj, da se ta lahko še pravočasno vroči nasprotni stranki. Vendar prepozna vložitev vloge tako, da se predhodno ne more posredovati nasprotni stranki, nima za posledico neupoštevanja te vloge. Rok osmih dni po 3. odstavku 286.a člena ZPP pa je določen za primer, ko sodišče stranko pozove na vložitev pripravljalne vloge in torej to določilo v tu obravnavanem primeru ni uporabno.

Da posojilna pogodba med pravdnima strankama z dne 30.3.2007 (priloga A2) ni fiktivna ali navidezna (pritožba fiktivnost oziroma navideznost pogodbe označi s simulirano pogodbo), je sodišče prve stopnje utemeljilo z razlogi, s katerimi sprejme to pogodbo za pravno veljavno in kot pravo in resnično voljo strank za sklenitev takšne pogodbe. Torej ne vzdrži pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o zatrjevani fiktivnosti pogodbe iz priloge A2. Pri tem je toženi stranki še pojasniti, da navidezna pogodba po 1. odstavku 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sicer res nima učinka, vendar pa po 2. odstavku 50. člena OZ, če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga. Če bi torej šteli posojilno pogodbo (priloga A2) za navidezno, se v njej še vedno skriva toženčevo priznanje dolga po pogodbi iz leta 2002, kar ima za posledico prekinitev zastaranja te njegove obveznosti do tožnika.

Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je posojilna pogodba med pravdnima strankama z dne 30.3.2007 (priloga A2), kljub neposredno neizročenemu denarju, pravno veljavna in predstavlja pravo ter resnično voljo pravdnih strank, za materialnopravno pravilno, o čemer so v izpodbijani sodbi za takšen zaključek podani prepričljivi, na dokazih temelječi in logični razlogi (glej predzadnji odstavek na 3. strani, predzadnji odstavek na 4. strani, zadnji odstavek na 5. strani in 1. odstavek na 6. strani), na katere se pritožbeno sodišče, v odgovoru pritožbi in izogib ponavljanju, sklicuje.

Priči D. in K. sta bili predlagani izrecno za potrditev dejstva, da je tožena stranka posojilno pogodbo leta 2007 podpisala pod grožnjo (glej 1. odstavek pod 2. točko na 2. strani vloge tožene stranke z dne 18.11.2009 in 2. stran zapisnika o glavni obravnavi dne 24.5.2010). Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, je vprašanje, ali je tožena stranka to pogodbo resnično podpisala zaradi grožnje, za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantno, v posledici česar je sodišče prve stopnje zaslišanje teh dveh prič utemeljeno zavrnilo. V kolikor pa pritožba meni, da bi ti dve priči izpovedali še o drugih okoliščinah v zvezi s sklenitvijo posojilne pogodbe leta 2007, je pojasniti, da je določen dokaz namenjen le za potrjevanje tistih dejstev, katere stranka pred tem navaja.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, ni bilo potrebno posegati niti v odločitev o stroških postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožena stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njeni stroški za odgovor na pritožbo za ta pritožbeni postopek niso bili potrebni.