Jedro

Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje ali nujno medicinsko pomoč.

Pravilno je pojasnjeno, da pri tožniku ni šlo za tako slabo zdravstveno stanje, da bi lahko njegovo dejansko stanje opredelili pod nujno zdravljenje oziroma nujno medicinsko pomoč. Pri tožniku je, kot ugotavlja izvedenka, prišlo do škode na socialnem in akademskem področju, ki pa ni bilo življenjsko ogrožujoče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 13. 1. 2020 in št. ... z dne 3. 10. 2019 in da se tožniku prizna povračilo stroškov zdravstvenih storitev po računu št. ... v višini 150,00 EUR in po računu št. ... v višini 3.450,00 EUR ter da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške po računu št. ... v višini 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 8. 2019, in po računu št. ... v višini 3.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 8. 2019 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno, pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, s stroškovno posledico.

Napačno je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo izključno na podlagi dopisov UKC A. z dne 11. 2. 2022, 13. 9. 2023 in dopisa UKC B. z dne 21. 2. 2022. V citiranih dopisih je navedeno, da tožnik ni zaveden v evidencah KOPREKO, ali in koliko posegov mastektomije v procesu spremembe spola so izvedli v spornem obdobju 2019. Če bi sodišče stremelo k ugotovitvi resničnega dejanskega stanja že po uradni dolžnosti bi tožnikovemu zahtevku ugodilo in izdalo pravilno in zakonito sodbo. Neprimerno in nesprejemljivo je ravnanje sodišča, ki je odločitev o možnosti posega mastektomije v mreži sistema javnega zdravstva v Sloveniji v celoti oprlo na neizkazane trditve iz dopisov UKC A. in UKC B. Sodišče je izpostavilo, da je priča dr. C. C. izpovedal, da je mastektomija v teh primerih drugačna kot pri bolezni dojk, da so potrebne dodatne izkušnje, izobraževanja. Kljub njegovi izpovedbi je sodišče oprlo odločitev na trditev iz dopisa UKC A., da je bil v mesecu avgustu 2019 opravljen poseg mastektomije, ki ga je opravil dr. D. D. To trditev ni potrdila nobena priča, prav tako se sodišče ni prepričalo o rezultatih zdravljenja pacienta, na katerem je dr. D. D. opravil poseg mastektomije. Sodišče bi moralo upoštevati, da je vsakemu pacientu pomemben rezultat zdravljenja po opravljenem posegu, kar je pravica vsakega pacienta. Sodišče ni upoštevalo, da četudi je bil v avgustu 2019 opravljen poseg mastektomije, vse od avgusta 2019 dalje pa do konca leta 2020 na UKC A. ni bil opravljen noben poseg mastektomije. Ni bila upoštevana izpoved dr. C. C. v delu, da sicer takšen poseg lahko opravi vsak, če pa navedeni poseg opravi kirurg, ki nima znanj in izkušenj, se pokaže na rezultatih zdravljenja ter da tega ni delal nihče drug v javni zdravstveni mreži. Zaradi navedenega je tožniku svetoval, da poizve, če kdo opravlja navedene posege, sicer bo poseg opravil on, ali pa bo tožnik poiskal pomoč v E. (Srbija) ali v Belgiji, kjer takšne posege opravljajo. Sodišče se na podlagi navedenega ni prepričalo, ali so specialisti ginekologije in porodništva v UKC B. resnično strokovno usposobljeni za izvajanje tovrstnih operativnih posegov. Zgolj nekaj trditev na dopisu ni nujno, da je resničnih. Sodišče bi se tega moralo zavedati in se prepričati o resničnosti takšnih trditev. Gre za neizkazano trditev. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče F. F., da ima pacienta, ki že več kot dve leti čaka na datum posega za mastektomijo na UKC A. ter pojasnila dr. C. C. tožniku v ambulantnem izvidu z dne 14. 4. 2019, da v sklopu javne zdravstvene mreže ne pozna nikogar, ki bi poleg njega v Sloveniji opravljal tovrstne posege za potrditev spolne identitete. Do navedenega se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče je odločitev, da je bilo tožniku zdravljenje v Sloveniji omogočeno pri izvajalcih obveznega zdravstvenega zavarovanja zmotno sprejelo na podlagi izpovedi tožnikove mame, da naj bi meseca maja osebno oddala napotnico na UKC A., medtem ko izvid psihiatrinje z dne 17. 4. 2019 potrjuje, da je tožnik povedal, da je poleti dogovorjen za poseg mastektomije. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnikova mati sprva izpovedala, da se ne spomni datuma, kdaj je osebno nesla napotnico na UKC A., nato pa je na izrecno vprašanje predsednice senata odgovorila, da misli, da je bilo meseca maja. Sodišče je izpoved tožnikove mame ocenilo ozko in ni dopustilo možnosti, da je glede na časovno oddaljenost zmotna. Tožnik in mama tožnika, sta verodostojno in skladno izpovedala, da sta napotnico oddala na UKC A. oziroma jo je osebno na UKC A. oddala tožnikova mama. Tožnik in njegova mama odgovora s strani UKC A. nista dobila. Zgolj dejstvo, da je tožnik aprila psihiatrinji povedal, da je že poleti dogovorjen za poseg mastektomije, ne pomeni, da napotnice ni oddal na UKC A. Tožnikova mati je med drugim izpovedala, da je na UKC A. po oddaji napotnice klicala, da ni dobila nobenega odgovora, da je bila komunikacija z njimi nesramna. Tožnik po oddaji napotnice ni bil uvrščen na čakalni seznam pacientov. Sodišče trditvam tožnika ni sledilo, ker iz dopisa UKC A. izhaja, da tožnik pri njih ni bil zaveden. Sodišče prve stopnje je stranki obravnavalo pristransko. Očitana kršitev 8. člena ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost odločbe. Sodišče je odločitev, ali je zdravstvene storitve, ki jih je tožnik opravil 28. 7. 2019 in 2. 8. 2019, mogoče uvrstiti v okvir nujnega zdravljenja, v celoti sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja z dne 20. 2. 2023 sodne izvedenke psihiatrinje doc. dr. G. G., ki ga je ocenilo kot prepričljivo, saj so podani zaključki jasno obrazloženi in utemeljeni z medicinsko dokumentacijo ter skladni z izpovedjo lečeče psihiatrinje, kar ne drži. Mnenje izvedenke je v neposrednem strokovnem konfliktu, tako s spisovno dokumentacijo kot tudi z zaslišanimi pričami, zato sodišče nanj nikakor ne bi smelo opreti svoje odločitve. Dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo dovolj razjasnjeno, da bi lahko tožnik skladno z načelom proceduralne pravičnosti sprejel sodbo sodišča. Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik v slabem psihičnem zdravstvenem stanju, da je potreboval stalno psihološko in psihiatrično podporo. Odlaganje operacije bi zdravstveno stanje tožniku bistveno poslabšalo, saj tovrstni postopki marsikoga zlomijo, kar se konča tudi z izgubo življenja. Lečeča psihiatrinja je izpovedala, da 90 % primerov samopoškodb z rezanjem, ne privede do zdravstvene obravnave, ker ni potrebna, so pa lahko takšna samopoškodovanja življenjsko nevarna. Pacienti obravnavani zaradi spolne disforije, transseksualizma so slabše obravnavani, kar poslabša kvaliteto življenja, funkcioniranje, nekaterim lahko ogrozi življenje. Priča je pojasnila, da je pri osebah s transseksualizmom izjemno velik odstotek samomorilnosti in samopoškodovanja, ki se dokazano zmanjša s postopki s potrditvijo spola, s prejemanjem hormonov, z operacijami. Če pri tožniku ne bi bil opravljen poseg mastektomije, bi to vplivalo na poslabšanje duševne motnje, ki bi vplivala na nefunkcioniranje na ostalih področjih, ki naredijo začaran krog. Depresija je eden od simptomov samomorilnosti, samomorilnost pa je nujno stanje. Na podlagi izpovedbe priče F. F. je jasno, da če poseg pri tožniku ne bi bil izveden, bi prišlo do depresije, ki je eden od simptomov za samomorilnost, ki je nujno stanje. Zdravstvene storitve, ki jih je tožnik opravil 28. 7. 2019 in 2. 8. 2019 je mogoče uvrstiti v okvir nujnega zdravljenja, saj če ne bi bili opravljeni, bi bilo ogroženo tožnikovo življenje. Da je poseg mastektomije absolutno nujno potreben za normalno življenje, je potrdila tudi priča dr. C. C. Sodišče v zvezi z vprašanjem nujnega zdravljenja ni presojalo vseh dokazov, zato je nepravilno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Do izpovedi prič F. F. in C. C. se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo, zato je zakrivilo bistveno kršitev določb ZPP. Dokazna ocena sodišča je zmotna in nepopolna, ker ni ugotovljena materialna resnica. Socialni spori so vezani na načelo materialne resnice, saj mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju ZPP) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. Sodišče je preverjalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca št. ... z dne 13. 1. 2020 in št. ... z dne 3. 10. 2019, s katerima je bila zavrnjena zahteva tožnika za povračilo stroškov zdravstvenih storitev v višini 150,00 EUR in 3.450,00 EUR, skupaj z zakonskimi obrestmi v skupnem znesku 3.600,00 EUR. Storitvi sta bili opravljeni 28. 7. 2019 in 2. 8. 2019 v samoplačniški ambulanti v Republiki Sloveniji.

6. Ključno vprašanje v tem sporu je, ali slovenski pravni red dopušča povrnitev stroškov zdravljenja, ki ga zavarovana oseba opravi kot samoplačnik pri izvajalcih v zasebnem sektorju, ki s tožencem nimajo sklenjene niti koncesijske pogodbe. Ustava RS zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer vzpostavi ustavno dopustne omejitve te pravice. V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže.1 Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje2 ali nujno medicinsko pomoč.3

7. Sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj je obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Med strankama je nesporno, da je tožnik 28. 7. 2019 opravil operativni poseg obojestranske mastektomije v procesu potrditve spola v samoplačniški ambulanti H. d. o. o., ki nima sklenjene pogodbe za opravljanje zdravstvene dejavnosti v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je šlo pri izvedenem operativnem posegu4 za nujno zdravljenje oziroma nujno medicinsko pomoč.

9. V sporu imenovana sodna izvedenka psihiatrinja je povzela, da je tožnik od mladosti dalje zaradi različnih duševnih motenj vključen v psihiatrično in psihološko obravnavo, saj so se pri njemu od 15. leta dalje izražali raznoliki simptomi s področja čustvovanja in vedenja.5 Vključen je bil v redno pedopsihiatrično ambulantno obravnavo zaradi ponavljajoče se depresivne motnje ter različnih oblik anksioznih motenj. Diagnosticirana mu je bila spolna disforija.6 Od leta 2016 dalje je bil tožnik zaradi spolne disforije obravnavan v ambulanti za spolno zdravje Centra za mentalno zdravje UPK A. Po mnenju strokovnega konzilija za obravnavo oseb s spolno disforijo Centra za mentalno zdravje z dne 12. 1. 2018, je tožnik ustrezal kriterijem za nadaljevanje postopkov potrditve spola in pričel s hormonskim, nato pa tudi z operativnim zdravljenjem ob redni psihoterapevtski obravnavi. Pri tožniku je bil 28. 7. 2019 izveden operativni poseg v sklopu potrditve spolne identitete obojestranska mastektomija, ki je predmet obravnave v tem sporu.

10. Neutemeljen mora ostati pritožbeni očitek, da je sodišče v nasprotju z načelom materialne resnice oprlo svojo odločitev na neizkazane trditve iz dopisov UKC A. in dopisa UKC B. Tožnik je v svoji trditveni podlagi zatrjeval, da je bilo zanj zdravljenje v Sloveniji izčrpano. Sodišče se je v 10. do 12. točki obrazložitve ustrezno opredelilo do dejstev, razvidnih iz dopisov UKC A. z dne 11. 2. 2022 in 13. 9. 2023 ter UKC B. z dne 21. 2. 2022, da tožnik ni bil zaveden v evidencah Kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline Kirurške klinike UKC A. (v nadaljevanju: KOPREKO).7 Pri tem je potrebno izpostaviti, da lahko do konkurence pravnih režimov pride samo v primeru mednarodnega elementa. Ob odsotnosti mednarodnega elementa je potrebno uporabiti zgolj slovensko pravo. Pravo EU stopi v veljavo le pri čezmejnih storitvah, ne glede ali na podlagi uredbe ali direktive. Zaradi navedenega je tako nerelevantno tožnikovo zatrjevanje, da je bilo zanj zdravljenje v Republiki Sloveniji izčrpano. V tem sporu ostane ključno le vprašanje, ali je šlo pri tožniku za nujno zdravljenje ali nujno medicinsko pomoč.

11. Sodišče utemeljeno ni sledilo tožnikovi trditvi, da je pri UKC A. in UKC B. predložil napotnico ter neuspešno čakal na odgovor oziroma vpis v čakalni seznam za poseg v sklopu potrditve spolne identitete. Slednje izpodbije izpovedba tožnika,8 da sta z mamo imela zaradi obstranskih komplikacij in dejstva, da v UKC ni bilo ustreznega kirurga vsega zadosti, zato sta bila vesela, da sta lahko sprejela odločitev, da bodo stroške posega krili sami. Iz posredovanih dopisov UKC A. in UKC B. namreč izhaja ob tem, da tožnik ni uvrščen v čakalni seznam9 tudi, da so bili v spornem obdobju v Sloveniji strokovno usposobljeni kirurgi za izvajanje tovrstnih operativnih posegov. Da tožnik ni predložil napotnice za uvrstitev na čakalni seznam potrjuje tudi izpovedba lečeče psihiatrinje, ki ji je tožnikova mama pojasnila, da imajo že maja 2019 načrtovan poseg pri dr. C. C. Tožnik je vedel, da mora imeti za poseg veljavno napotnico, pa vendar je iz skladne izpovedbe tožnika, njegove mame in priče dr. C. C. razvidno, da se je tožnik sam odločil, da bo v ambulanti, ki izvaja izključno samoplačniško dejavnost nastopil kot zasebni pacient. 12. V domači državi za pacienta veljajo le nacionalni (slovenski) predpisi, ki določajo, da pacient nima možnosti obravnave pri povsem zasebnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti.10 Pravica do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda sta pomembna le za socialno zavarovanega pacienta. Pravica zavarovane osebe do proste izbire zdravnika ni neomejena. Omejitev pa je mnogo manj, ko zasebni pacient uveljavlja pravico do proste izbire zdravnika.11 Socialno zavarovani pacient ne more po lastni presoji uveljavljati zdravljenja, ki si ga želi. Slednje je predmet strokovne presoje zdravnika.12

13. Na podlagi obrazloženega je pravilen dokazni zaključek sodišča, da se je tožnik na lastno iniciativo odločil, da bo nastopal kot zasebni pacient v Republiki Sloveniji, kar je sodišče argumentirano pojasnilo v 13. točki obrazložitve.13 Ker je tožnik, zaradi izkušenj zaupal edino dr. C. C., se je pri njemu za poseg dogovoril v točno določenem časovnem okvirju14 pred pričetkom študija v tujini.

14. Neutemeljen mora ostati pritožbeni očitek, da sodišče ni odločalo skladno z načelom materialne resnice, saj vezanost sodišča na načelo materialne resnice ne pomeni, da lahko stranka zahteva od sodišča, da mora namesto nje do skrajnosti iskati materialno resnico. Načelo materialne resnice je tudi v socialnih sporih usmerjeno v pravno varstvo strankam in s tem k vzpostavitvi pravnega reda. Sodišče upoštevajoč 61. in 62. člen ZDSS-1 po uradni dolžnosti izvaja dokaze le, če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, samo ne more ugotoviti odločilnih dejstev. Do takšne procesne situacije ni prišlo.

15. Sodišče je s pomočjo, v spor pritegnjene, sodne izvedenke psihiatrinje z gotovostjo ugotovilo vsa odločilna dejstva in sprejelo pravilno odločitev. V bistvenih delih je izvedensko mnenje skladno z izpovedbo lečeče psihiatrinje. Dokazna ocena, razvidna iz 15. točke obrazložitve, je prepričljiva in logična. Izpodbijana sodba v zadostni meri pojasni zakaj šteje, da so trditve tožnika nedokazane in tudi pojasni zakaj ne sprejema navedb tožnika. Vsi uporabljeni dokazi so bili izvedeni po pravilih zakona, dokaze je sodišče prve stopnje presodilo po načelu proste presoje dokazov v smislu 8. člena ZPP.

16. Tudi po pritožbenem stališču sodišča so bile z dodatnim zaslišanjem sodne izvedenke odpravljene vse nejasnosti, v njenem zaključku pa ni drugih nelogičnosti ali pomanjkljivosti, ki bi vzbujale dvom v pravilnost podanega mnenja, zato ni bilo potrebe niti po ponovni dopolnitvi izvedenskega mnenja. Dokazna ocena sodišča izvedenskega mnenja omogoča preizkus, saj je pojasnilo, da so zaključki sodne izvedenke utemeljeni na medicinski dokumentaciji ter skladni z izpovedbo lečeče psihiatrinje. Da pri tožniku ni šlo za poseg, ki bi ga uvrstili v okvir nujnega zdravljenja oziroma nujne medicinske pomoči potrjujejo ugotovitve o tožnikovem zdravstvenem stanju, ki v spornem obdobju glede na dostopne medicinske podatke ni izkazovalo samomorilne ogroženosti. Pri tožniku so bile sicer izražene osebnostne poteze v smislu impulzivnosti, ki pa so del osebnostne strukture. Da je bil tožnik pred operacijo relativno psihično stabilen, potrjuje tudi izvedba operativnega posega pri tožniku, ki v nasprotnem skladno z medicinsko doktrino ne bi smel biti izveden. Kompenzirano psihično stanje je namreč pogoj, ki ga mora pacient izpolnjevati pred tem operativnim posegom. Prav tako pri tožniku ni šlo za samopoškodovanje, ki bi bilo življenjsko ogrožujoče, kar je potrdil tudi tožnik, ki je zanikal, da bi bilo samopoškodbeno vedenje za življenje nevarno ter tožnikovi izvidi o njegovi obravnavi v letu 2016 pri lečeči psihiatrinji prof. F. F. Sodišče je kot logično prepričljiv sprejelo izvedenkin zaključek, da je šlo za načrtovan poseg in ne za poseg zaradi nujnosti ali slabšanja zdravstvenega stanja, saj je bila tožnikova želja, da se poseg opravi čez poletje, zaradi obveznosti v službi ali na fakulteti življenjsko sprejemljiva.

17. Neuspešen mora ostati tudi pritožbeni očitek, da je mnenje sodne izvedenke v neposrednem strokovnem konfliktu tako s spisovno dokumentacijo kot v nasprotju z zaslišanimi pričami, kar tožnik niti ne konkretizira, zaradi česar tega pritožbenega očitka ni mogoče niti preizkusiti. Pravilno je pojasnjeno, da pri tožniku ni šlo za tako slabo zdravstveno stanje, da bi lahko njegovo dejansko stanje opredelili pod nujno zdravljenje oziroma nujno medicinsko pomoč. Pri tožniku je, kot ugotavlja izvedenka, prišlo do škode na socialnem in akademskem področju, ki pa ni bilo življenjsko ogrožujoče. 18. Zaradi pravilnega dokaznega zaključka, da je tožnik nastopal kot zasebni pacient v samoplačniški ambulanti, ni pomembno podrobnejše opredeljevanje sodišča do izpovedi lečeče specialistke psihiatrinje in lečečega kirurga, saj se mora sodišče opredeliti do nosilnih pravnih naziranj strank, ki niso očitno neutemeljena in nepomembna.

19. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Omejen krog izvajalcev zdravstvenih storitev, pri katerih je mogoče na stroške obveznega zdravstvenega zavarovanja pridobiti zdravstvene storitve 65. člena ZZVZZ. 2 Drugi odstavek 25. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju ZZVZZ). 3 Prvi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami - v nadaljevanju Pravila). 4 Obojestranska mastektomija v sklopu potrditve spolne identitete. 5 Ob klinično psihološkem pregledu leta 2014 so ugotavljali prisotnost težav tako v socialnem kot čustvenem prilagajanju, identitetno problematiko, zbeganostjo, občutke praznine, odtujenosti, razpoloženje je bilo depresivno znižano, le s težavo je ohranjal psihično ravnovesje, agresivni impulzi so bili močni, ki jih je poskušal kontrolirati, kar je stopnjevalo notranjo napetost, obstajala je nevarnost avtodestruktivnega vedenja, ki se je pogosto izražalo v obliki samopoškodbenega vedenja. 6 Tj. nelagodje, ki ga povzroči razlika med spolno identiteto, ki jo čuti oseba in spolom, ki ji je bil določen ob rojstvu ter spolnimi značilnostmi. 7 Da je bilo tožniku v spornem obdobju omogočeno zdravljenje v Sloveniji pri izvajalcih OZZ. Sodišče je še povzelo koliko je bilo diagnoz, kontrolnih pregledov in operativnih posegov v spornem obdobju, pa vendar slednje v sporni zadevi ni pravno relevantno. 8 List. št. 26. 9 Na podlagi napotnice zaradi mastektomije, ki mu jo je izdala lečeča psihiatrinja F. F. 10 Četrti odstavek 1. člena Direktive 2011/24/EU. 11 Zasebni pacient pa lahko po lastni presoji izbere tudi zdravnika specialista na sekundarni ali terciarni ravni, javni ali zasebni zdravstveni organizaciji, če ga je pripravljen plačati. To lahko stori mimo izbranega osebnega zdravnika oziroma brez napotnice. Ni omejitve krajevne, časovne, omejitve za posamezne skupine zavarovancev in glede vrste zdravnika, ki ga je mogoče izbrati. 12 Na ta način se obvaruje solidarna skupnost obveznega zdravstvenega zavarovanja neopravičenih izdatkov. 13 Ob dejstvu, da je bilo tožniku omogočeno ustrezno zdravljenje v Republiki Sloveniji pri izvajalcih obveznega zdravstvenega zavarovanja. 14 Ki mu je tudi ustrezal zaradi okrevanja po operaciji.