Jedro

Kot izhaja iz prvega odstavka točke B priloge 1 FIP, kot pregnanci veljajo tudi tiste osebe nemške narodnosti (ne glede na državljanstvo), ki so na ozemlju pregona umrle pred 1. 1. 1960. Oseba, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno, je umrla na območju SFRJ (ozemlju pregona) pred navedenim datumom, zato sodi med pregnance v skladu s tem določilom. Glede na to pa med upravičence po FIP sodi tudi njegova hčerka kot pravna naslednica po drugem odstavku točke A, priloge 1 FIP, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka točke A, priloge 1 FIP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za vrnitev premoženja natančneje navedenega v odločbi, to je nepremičnin v k.o. …, ki so bile podržavljene A.A. Tožniki so se zoper to odločbo pritožili, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je z v uvodu navedeno odločbo njihovo pritožbo zavrnilo.

2. Upravna organa v svojih obrazložitvah navajata, da po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, kar ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Dne 27. 11. 1961 je bila sklenjena Finančna in izravnalna pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Po prilogi 1 k FIP so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG).

3. Iz ugotovitev upravnih organov izhaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena za upravičenca A.A., rojenega … in umrlega 13. 12. 1951. Temu so bile nepremičnine podržavljene z odločbama Mestne zaplembene komisije v Mariboru, št. 162 z dne 27. 8. 1945 in št. 1669 a-d z dne 11. 9. 1945 ter z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Mariboru št. 115 z dne 29. 8. 1945. Pravni temelj podržavljenja je Odlok AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile.

4. A.A. je bil poročen z B.B., zakonsko zvezo sta sklenila 16. 9. 1907. Februarja 1946 je bil v Mariboru interniran in od takrat pogrešan. S sklepom Deželnega sodišča ZSR Wien je bil kot datum smrti določen 31. 12. 1951. Avstrijskega državljanstva ni imel in nikoli ni prebival v Avstriji, zato na nobeni pravni podlagi ni bil upravičen do odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. A.A. in B.B. sta imela pravno naslednico C.C., rojeno … v Mariboru, ki je umrla 27. 7. 1994 v Avstriji v kraju Eisbach. Imenovana se je dne 4. 5. 1940 na Dunaju poročila z nemškim državljanom D.D.. V zakonu se jima je rodil sin E.E., rojen …, ki je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo. C.C. se je dne 14. 8. 1951 ponovno poročila z F.F., rojenim …. Na osnovi tega je upravni organ okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen ugotavljal za pravne naslednike upravičenca in ugotovil, da je imela pravico dobiti odškodnino po drugem odstavku 10. člena ZDen njegova hči C.C., saj je imela avstrijsko državljanstvo, v Avstriji pa je živela od leta 1940 pa vse do svoje smrti. V drugem odstavku točke A priloge 1 FIP je namreč določeno, da so, kolikor je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morali družinski člani – zakonec, otroci in vnuki pokojnega, izpolnjevati pogoje, predpisane za pridobitev odškodnine pod istimi pogoji. Zato v obravnavani zadevi za odločitev ni bistveno, da hči prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja C.C. ni denacionalizacijska upravičenka po ZDen, temveč je pomembno, ali bi, če je obravnavni primer mogoče subsumirati pod FIP, kot njegova dedinja lahko uveljavljala odškodnino za njeno podržavljeno premoženje. Ker je ta izpolnjevala pogoje za uveljavljanje odškodnine po FIP, pri tem ni relevantno ali je odškodnino tudi prejela oziroma ali je zanjo sploh zaprosila, zato je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo s trditvijo, da je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita. Lastnik odvzetega premoženja je namreč umrl v Sloveniji, avstrijskega državljanstva nikoli ni imel in v Avstriji tudi nikoli ni živel. Uveljavitve FIP ni dočakal, ker je pred tem umrl in zato na nobeni podlagi ni bil upravičen do odškodnine. Pogojev za plačilo odškodnine po FIP pa ni izpolnjevala niti njegova hči, saj ne ustreza definiciji pregnanca oziroma preseljenca. V Republiki Avstriji je namreč živela že od leta 1940 in se je tja preselila sama in torej svojega bivališča v nekdanji Jugoslaviji ni izgubila zaradi pregona ali izgona. Sicer pa FIP tudi sama po sebi ni bila podlaga za izplačilo odškodnin posameznikom. FIP kot dvostranska mednarodna pogodba namreč zavezuje samo državi pogodbenici in ima učinek samo med pogodbenima strankama in ni pozitivno pravo, ki bi omogočalo izplačilo posameznikom. Glede na to je v obravnavani zadevi napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca. Četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja po ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve. Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovni vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bili zavezani plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Potsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

9. Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

10. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

11. Odlok AVNOJ, podlaga podržavljenja prejšnjemu lastniku, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

12. Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

13. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena zgoraj (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

14. S FIP sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali po se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. V primeru, da je oseba, ki je utrpela škodo kot preseljenec ali pregnanec umrla v Avstriji ali po odselitvi v Zvezni republiki Nemčiji, pridobijo v 2. členu predvidene pravice po pravilih Zakona o odškodninah pregnancev in njegovih izvršilnih določilih zakonec kot tudi otroci in vnuki pokojnega. To velja tudi v primeru, da pripadniki kot osebe ne izpolnjujejo v prvem odstavku zahtevanih pogojev. Kolikor je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona morajo navedeni družinski člani sami izpolnjevati v prvem odstavku navedene pogoje.

15. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče zaradi pregona kot tudi izgona izgubile. Kot pregnanci veljajo glede na območju pregona nastalo škodo tudi tisti avstrijski in nemški državljani in državljani nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so na ozemlju pregona umrli pred 1. 1. 1960. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ.

16. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

17. Trditev tožeče stranke je, da lastnik odvzetega premoženja A.A. ne sodi med upravičence po FIP, ker je umrl v Sloveniji, avstrijskega državljanstva nikoli ni imel in v Avstriji tudi nikoli ni živel. Temu ni mogoče pritrditi, saj kot izhaja iz prvega odstavka točke B priloge 1 FIP kot pregnanci veljajo tudi tiste osebe nemške narodnosti (ne glede na državljanstvo), ki so na ozemlju pregona umrle pred 1. 1. 1960. V predmetni zadevi ni sporno, da je A.A. umrl na območju SFRJ (ozemlju pregona) pred navedenim datumom, zato sodi med pregnance v skladu s tem določilom. Glede na to pa med upravičence po FIP sodi tudi C.C. kot njegova pravna naslednica po drugem odstavku točke A, priloge 1 FIP in ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka točke A, priloge 1 FIP, kot izhaja iz ugotovitev upravnih organov, ki jih sodišče v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Po obrazloženem sodišče zavrača tožbeni ugovor, da pogoji po FIP niso izpolnjeni.

18. Po presoji sodišča je torej izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato iz zgoraj navedenih razlogov tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami izpodbijane odločitve ne more ovreči. Glede na to je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.