Jedro

Naknadna sodna kontrola zakonitosti odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih ter dokazov, ki so bili pridobljeni na njeni podlagi, ni ponovna samostojna ocena obstoja utemeljenih razlogov za sum, temveč preizkus, ali ta dokazni standard izhaja iz obrazložitve odredbe (ali je bila odredba utemeljena na določenih dejstvih, konkretnih in razumnih okoliščinah), utemeljene na podlagi gradiva, ki je bilo predloženo državnemu tožilcu oziroma preiskovalnemu sodniku v času odločanja o odreditvi ukrepa. Dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum mora biti torej zadoščeno v času izdaje odredbe, na podlagi katere pride do posega v posameznikove pravice (primerljivo s kriterijem antecendenčnosti utemeljenega suma) in ga ni mogoče utemeljevati ex post, na podlagi dokazov pridobljenih kasneje ali dokazov in podatkov, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti.

Uradni zaznamki o izjavah anonimnih oseb (t. im. informatorji), katerih verodostojnosti ni mogoče preizkusiti, ter operativni podatki policije, ki niso potrjeni s preverljivimi, zbranimi dokazi in podatki oziroma potrjujejo zgolj splošne, v odnosu do kaznivega dejanja nevtralne okoliščine, niti vsak zase niti v medsebojni povezanosti ne zadostijo kriterijem artikulabilnosti in specifičnosti, ki se zahteva za dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, kot pogoj za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenega R. G., glede obsojenega O. G. pa po uradni dolžnosti, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni R. G. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za kar mu je bila izrečena kazen pet let zapora. Z isto sodbo je sodišče obsojenega O. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 310. člena v zvezi z 27. členom KZ ter mu izreklo kazen eno leto zapora, obtoženega R. K. pa je obtožbe za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ oprostilo. Sodišče je obsojencema v izrečeno kazen vštelo čas prestan v pridržanju in priporu. Obsojenemu R. G. je odvzelo 7,346 kg eksploziva pentrit ter mu naložilo plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi v višini 15.800,00 €, obema obsojencema pa je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega R. G. zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zahtevi navaja, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, pridobljene na podlagi odredbe državnega tožilca z dne 22. 1. 2008 za tajno opazovanje, tajno delovanje in navidezni odkup. Navedena odredba je bila izdana v nasprotju z zakonskimi pogoji iz 149. a člena ter 155. a člena ZKP, saj iz listin, na katere se opira, ne izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da je obsojenec izvršil, pripravljal in organiziral očitano mu kaznivo dejanje. Dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi navedene odredbe, kakor tudi vse dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi teh dokazov, bi zato sodišče moralo izločiti iz spisa in se nanje sodba ne bi smela opirati. Po mnenju zagovornika je prav tako potrebno izločiti dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonitega delovanja slovenskih tajnih policistov v Bosni in Hercegovini dne 29. 7. 2008, saj v odredbi sodišča Bosne in Hercegovine z dne 4. 7. 2008 ni navedeno, da lahko navidezni odkup opravi tajni delavec Republike Slovenije. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev načela neposrednosti ter pravice do zaslišanja obremenilnih prič. Navaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo zagovora H. T. ter V. M., ki sta jih podala v Bosni in Hercegovini, kljub temu, da za branje zapisnikov ni bila podana nobena izmed zakonsko določenih izjem ter da so takšni dokazi za obsojenca obremenilni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter obsojenca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da iz krivdoreka izpusti očitek pod točko A/I 3 izreka.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da iz obrazložitve odredbe okrožnega državnega tožilca izhajajo dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je okrožni državni tožilec zaključil, da so podani utemeljeni razlogi za sum. Očitek zahteve, da so ti razlogi zmotni pa po mnenju vrhovne državne tožilke pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten. Nadalje ocenjuje, da dokazi, pridobljeni z navideznim odkupom dne 29. 7. 2008 na območju Bosne in Hercegovine niso bili pridobljeni v nasprotju z odredbo sodišča Bosne in Hercegovine, saj je v 118. členu ZKP BIH dopuščeno, da policisti za izvajanje posebnega preiskovalnega dejanja angažirajo tudi druge osebe. Zatrjevana kršitev načela neposrednosti ter pravice do zaslišanja obremenilnih prič pa po mnenju vrhovne državne tožilke ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztrajal pri navedbah in predlogu zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Prikrita preiskovalna ukrepa tajnega delovanja (prvi odstavek 155.a člena ZKP) in tajnega opazovanja (prvi odstavek 149. a člena ZKP) imata skupen temeljni pogoj za njuno odreditev. Gre za obstoj določene stopnje verjetnosti, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed t. i. kataloških kaznivih dejanj. To stopnjo verjetnosti ZKP označuje s pojmom utemeljeni razlogi za sum. Utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu(1). Slednjega je Ustavno sodišče v odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 opredelilo kot visoko stopnjo artikulirane(2), konkretne(3) in specifične(4) verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Dokazni standard utemeljenih razlogov za sum mora biti podan v času odreditve ukrepa (predhodnost utemeljenega suma) in ga ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepa, ali z gradivom, ki ni bilo predloženo v času njegove odreditve.(5) Po določbah 2. točke sedmega odstavka 149. a člena ZKP (tajno opazovanje) in 2. točke petega odstavka 155. a člena ZKP (tajno delovanje) predstavlja presoja utemeljenih razlogov za sum del obvezne vsebine predloga in odredbe. Gre za zahtevo po konkretizirani odločbi, ki služi ex post kontroli zakonitosti. Slednja je v kontekstu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov še posebej pomembna, saj je kakršnakoli kontradiktornost v postopku njihovega odrejanja nemogoča. 6. V obravnavani zadevi se izpodbijana pravnomočna sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe vodja Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 22. 1. 2008. Gre za odredbo za tajno opazovanje, tajno delovanje ter navidezni odkup zoper obsojenega R. G. in R. K. zaradi utemeljenih razlogov za sum, da sta s sodelovanjem L. P., S. T. in drugih neznanih oseb izvršila, pripravljata in organizirata izvršitev kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem in drugem odstavku 310. člena KZ. Izvajanje ukrepov je bilo odrejeno za čas od 23. 1. 2008 do vključno 22. 3. 2008, z odredbami z dne 21. 3. 2008, 21. 5. 2008 in 17. 7. 2008, ki že temeljijo na poročilih o tajnem delovanju tajnega policijskega delavca, pa je bilo izvajanje navedenih ukrepov podaljšano do 22. 9. 2008. 7. Navedena odredba okrožnega državnega tožilca z dne 22. 1. 2008 med drugim temelji na štirih uradnih zaznamkih o izjavah anonimnih oseb z dne 6. 8. 2007, 18. 11. 2007, 24. 12. 2007 in 13. 1. 2008. Iz vsebine uradnega zaznamka z dne 6. 8. 2007 izhaja, da je občan, ki ne želi biti imenovan in je do sedaj že večkrat nudil koristne operativne podatke, ki so se v nadaljevanju potrdili kot točni, kriminalistu F. T. povedal, da je obsojeni v Bosni in Hercegovini v Cazinu kupil 30 kg plastičnega eksploziva, za katerega išče prevoznika v Slovenijo. Obsojenec naj bi nato eksploziv sam pripeljal v Avstrijo ter ga predal R. K., ki naj bi eksploziv pretihotapil v Francijo, namenjen pa naj bi bil eni izmed celic Al Kaide. Anonimna oseba je navedla tudi številko obsojenčevega mobilnega telefona. Iz uradnega zaznamka z dne 18. 11. 2007, ki ga je sestavil kriminalist J. T., izhaja, da je vir, ki ne želi biti imenovan, povedal, da obsojenec pogosto potuje v Francijo, kjer kupuje rabljena vozila. Tam je spoznal več oseb iz kriminalnega podzemlja, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem in preprodajo vojaškega orožja in eksploziva, in lahko preko njih po zelo nizkih cenah nabavi neomejene količine orožja in eksploziva. Obsojenec lahko priskrbi tudi katalog, iz katerega si stranka izbere želen kos orožja, ter organizira sestanek med ponudniki in kupci orožja ter eksploziva. V anonimni izjavi z dne 24. 12. 2007, ki jo je zapisal kriminalist M. L., je anonimni občan navedel, da mu je S. T. pred približno mesecem dni predstavil R. G., ki uvaža avtomobile. Obsojenec je vira vprašal, če bi za dober denar opravil prevoz „plastike“ in „ostalega železja“. Dal mu je svojo telefonsko številko ter mu v zameno ponudil soliden avtomobil. V uradnem zaznamku z dne 13. 1. 2008, ki ga je prav tako sestavil kriminalist M. L., pa je navedeno, da je občan, ki ne želi biti imenovan in je do sedaj že večkrat nudil koristne operativne podatke, ki so se v nadaljevanju potrdili kot točni, povedal, da ga je ponovno osebno poiskal obsojenec ter ga nagovarjal za sodelovanje pri prevozu vojaškega plastičnega eksploziva iz okolice Cazina. Obsojenec mu je povedal, da je od tam že nekajkrat pretihotapil večje količine orožja, nazadnje v jeseni 2007. Eksploziv je takrat prevzel v Sloveniji od domačina iz okolice Cazina, ki je zanj opravil prevoz, ter ga v sodelovanju z R. K. pretihotapil preko Avstrije v Francijo. Obsojenec je viru povedal, da ima v okolici Cazina ponovno pripravljeno pošiljko 30 do 50 kg plastičnega vojaškega eksploziva in 10 avtomatskih pištol za naročnika, ki živi v okolici Pariza, ter vira nagovarjal, da bi našel zanesljivega avtoprevoznika, njega pa poskušal angažirati za sovoznika. Za sodelovanje pri poslu mu je ponudil 3000 €.

8. Vrhovno sodišče je že v odločbah I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005 ter I Ips 340/2006 z dne 26. 10. 2006 presodilo, da obvestila oseb, ki ne želijo biti imenovane, ne dajejo zadostne podlage za sklepanje o utemeljenih razlogih za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Z odločbo I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008 je Vrhovno sodišče oblikovalo natančnejše kriterije za oceno dokazne vrednosti izjav anonimnih informatorjev. Obrazložilo je, da mora policija skupaj s predlogom za odreditev hišne preiskave preiskovalnemu sodniku posredovati spoznavne vire, ki zadevajo 1. okoliščine, ki so policiste prepričale, da je informator zanesljiv in njegova informacija resnična (subjektivna zanesljivost informatorja), ter 2. okoliščine, ki kažejo, kako je informator prišel do posredovanih podatkov (objektivna resničnost obvestila). Policija sodniku tako opiše stvari, kot so: okolje informatorja, osebne lastnosti, ki mu omogočajo točno opazovanje in poročanje, družbeni položaj, sloves med drugimi, osebne veze z osumljenimi, okoliščine, ki nakazujejo odsotnost namena dati lažne podatke, pravi namen posredovanja informacij. Ugotovitve, da je oseba že večkrat posredovala informacije in je policiji znana, vendar ne želi biti imenovana, saj se boji zase in za svojo družino, glede informacij pa oseba trdi, da so točne in zanesljive in da nima nobenega motiva za maščevanje, ne vsebujejo ničesar, kar bi sodniku omogočalo samostojno presojo informatorjeve zanesljivosti. Oseba, za katero ni bila prikazana nobena splošna značilnost zanesljivosti in katere ime ni razkrito sodniku, je točno tista vrsta informatorja, čigar obvestilo ne sme služiti kot edini temelj za izdajo odredbe za hišno preiskavo.

9. Povsem iste pogoje je potrebno upoštevati tudi v primeru, ko verodostojnost anonimne izjave presoja državni tožilec, v okviru odrejanja ukrepov iz njegove pristojnosti. Ker je dokazni standard, ki se zahteva za odreditev hišne preiskave s strani preiskovalnega sodnika ter prikritih preiskovalnih ukrepov iz 149. a člena ter 155. a člena ZKP, ki jih odreja državni tožilec, identičen (utemeljeni razlogi za sum), mora biti njegova presoja podvržena istim kriterijem. Ta presoja pa mora jasno izhajati tudi iz obrazložitve tožilčeve odredbe, saj prav slednja predstavlja temelj in dejanski okvir morebitnega kasnejšega izpodbijanja in (ex post) presoje zakonitosti odrejenih ukrepov.(6)

10. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da v obravnavani zadevi anonimne izjave ne dajejo zadostne podlage za utemeljene razloge za sum, da je obsojenec izvršil, pripravlja in organizira izvršitev kaznivih dejanj po prvem in drugem odstavku 310. člena KZ. V citiranih uradnih zaznamkih ni najti niti ene subjektivne okoliščine, ki bi državnemu tožilcu omogočala samostojno presojo verodostojnosti anonimnih oseb. V dveh uradnih zaznamkih z dne 24. 12. 2007 in 13. 1. 2008 je sicer navedeno, kako naj bi anonimna oseba prišla do posredovanih informacij (objektivna resničnost obvestila), vendar državnemu tožilcu v času odločanja o izdaji odredbe ni bilo znano, na kak način so te osebe stopile v kontakt s policijo, iz kakšnega okolja izvirajo, kakšen je njihov namen posredovanja informacij, zakaj ne želijo biti imenovane ipd. (subjektivna zanesljivost informatorja). Tudi okoliščina, da je policija pobudi za uvedbo ukrepov priložila več anonimnih izjav, v obravnavanem primeru ne vpliva na višjo stopnjo njihove zanesljivosti, saj iz uradnih zaznamkov ni mogoče razbrati, ali je izjave podala ena oseba ali več oseb niti kakšno naj bi bilo razmerje med temi osebami. Potrebnega dokaznega standarda ne more vzpostaviti niti dejstvo, da je v anonimnih obvestilih podan izredno natančen opis kriminalne dejavnosti. Še tako podrobno navajanje okoliščin kaznivega dejanja namreč ne more povsem nadomestiti opisa tistih subjektivnih okoliščin, ki omogočajo oceno informatorjeve verodostojnosti. Šele, ko državni tožilec razpolaga tudi s takšnimi podatki lahko utemeljene razloge za sum opre na lastno presojo informatorjeve izjave (ter to presojo navede v obrazložitvi odredbe) in ni soočen s položajem, ko lahko zgolj zaupa ugotovitvam policije ali ne.(7) Le tedaj lahko državni tožilec izključi možnost, da bo poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki so bile pridobljene na nedovoljen način.

11. Prav tako je potrebno pritrditi zagovorniku, da subjektivne zanesljivosti anonimnih izjav ni mogoče presojati na temelju naknadno izvedenih dokazov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ko je na glavni obravnavi zaslišalo kriminaliste, ki so sestavili uradne zaznamke, ter na podlagi njihovih izpovedb zaključilo, da gre za zanesljive in resnične informacije (8. in 9. stran izpodbijane sodbe). Že omenjeno načelo antecedenčnosti procesnih standardov narekuje, da mora biti dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum zadoščeno v času izdaje odredbe, na podlagi katere pride do posega v posameznikove pravice, in ga ni mogoče utemeljevati z dokazi, ki so bili pridobljeni kasneje. Protipraven poseg namreč ne konvalidira, tudi če se po njem razkrijejo dokazi, ki bi ga opravičevali, kolikor bi bili pravočasni.(8) Prav tako pa obstoja dokaznega standarda ni mogoče presojati na podlagi okoliščin, ki so sicer obstajale že v času odreditve ukrepa, vendar državnemu tožilcu niso bile znane. Naknadna sodna kontrola zakonitosti odredbe ter dokazov, ki so bili pridobljeni na njeni podlagi, namreč ni ponovna samostojna ocena obstoja utemeljenih razlogov za sum, temveč preizkus, ali ta dokazni standard izhaja iz obrazložitve tožilčeve odredbe (ali je bila odredba utemeljena na konkretnih, specifičnih in razumnih okoliščinah).(9) Obstoj utemeljenih razlogov za sum je zato potrebno presojati izključno na podlagi gradiva, ki je bilo predloženo državnemu tožilcu v času odločanja o odreditvi ukrepa, in ga ni mogoče utemeljevati z informacijami, ki jih policija državnemu tožilcu ni razkrila, četudi je z njimi razpolagala.

12. V položaju, ko izjave anonimnih oseb ne zadostujejo za verjetnost na ravni utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba izvršila, pripravlja oziroma organizira določeno kaznivo dejanje, mora policija, skladno s prvim in drugim odstavkom 148. člena ZKP, nadaljevati z zbiranjem dodatnih obvestil. Potrebnega dokaznega standarda pa ni mogoče doseči zgolj s preverjanjem splošnih, verjetnostnih okoliščin, temveč morajo biti dodatni dokazi v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja.(10)

13. V obravnavani zadevi je Policijska uprava Celje pobudi za uvedbo ukrepov priložila tudi več listin, na vsebino katerih je državni tožilec oprl izpodbijano odredbo, med drugim dopis Interpola Ljubljane Interpolu Francija z dne 28. 7. 2000. Navedeni dopis se nanaša na dogodek z dne 22. 7. 2000, ko je bilo pri kontroli na mejnem prehodu Obrežje ugotovljeno, da je francoski državljan L. P. tihotapil večjo količino orožja. V dopisu je navedeno, da so bili kot člani kriminalne združbe identificirani C. S., R. K., R. G. in F. T. ter da je bila že v letu 1997 in 1998 ugotovljena kriminalna zveza med navedenimi osebami in C. S. Takrat je imel Interpol Ljubljana informacijo, da naj bi obsojenec skupaj s R. K. nekajkrat potoval v Bosno zaradi nabave okoli 200 kg eksploziva.

14. Zagovornik utemeljeno opozarja, da v citirani listini ni navedeno, na podlagi katerih podatkov je bil obsojenec identificiran kot član kriminalne družbe, ki se ukvarja s tihotapljenjem orožja. Iz dopisa namreč ne izhaja nobena konkretna okoliščina, ki bi obsojenca povezovala z L. P. Podani so zgolj zaključki policije, brez navedbe okoliščin ter dokazov, ki so policijo k tem zaključkom vodili. Iz istih razlogov potrebnega dokaznega standarda ni mogoče graditi niti na uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 12. 2. 2001, ki se nanaša na osebo J. S. Tudi v tem uradnem zaznamku je zgolj navedeno, da naj bi bil obsojenec z J. S. močno povezan, da naj bi urejal ponarejeno dokumentacijo za ukradena vozila, da naj bi R. K. kot plačilo za tihotapljenje ukradenih vozil pri obsojencu prevzemal orožje ter da je bilo obsojencu leta 1993 zaseženo vozilo, ki je bilo ukradeno v tujini, niso pa navedeni oziroma priloženi nikakršni dokazi ali drugi relevantni podatki, ki bi te trditve potrjevali. Iz gradiva, ki ga je policija predložila državnemu tožilcu, prav tako ne izhaja, da bi bil zoper obsojenca tedaj uveden kazenski postopek, iz česar je mogoče sklepati, da potrebni dokazi niso bili pridobljeni. Ob tem pa je potrebno upoštevati tudi, da gre za informacije, ki so bile pridobljene več kot sedem let pred izdajo izpodbijane odredbe.(11) Na podlagi z ničemer potrjenih navedb, ki se nanašajo na tako oddaljene dogodke, pa dokazni standard utemeljenih razlogov za sum ne more temeljiti.

15. Okoliščine, ki bi kazale na to, da obsojenec izvršuje, pripravlja oziroma organizira tihotapljenje eksploziva ne izhajajo niti iz dopisov Interpola Pariz z dne 14. 2. 2005 in 24. 8. 2007. Medtem ko se dopis z dne 24. 8. 2007 nanaša izključno na R. K., je v dopisu z dne 14. 2. 2005 navedeno, da Interpol Pariz s kakršnimikoli podatki o obdolžencu ne razpolaga. Tudi v dopisu Uprave kriminalistične policije z dne 24. 8. 2007, ki ga je policija priložila pobudi za uvedbo ukrepov, obsojenčevo ime ni omenjeno, pač pa je naveden zgolj potek koordinacijskega sestanka z dne 22. 8. 2007, ki je bil izveden s predstavniki zveznega preiskovalnega urada BMI Avstrija o usklajenem izvajanju ukrepov glede informacije o nameravanem tihotapstvu eksploziva iz BIH.

16. Pobudi je bila priložena tudi analiza telefonskega prometa z dne 9. 11. 2007 ter uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 18. 1. 2008. Iz prve listine izhaja, da se je obsojenec v času med 1. 7. in 17. 9. 2007 po vsej verjetnosti večkrat nahajal v Franciji, Nemčiji, Avstriji, Italiji ter na Hrvaškem, v tem času pa je telefoniral neznanim osebam v Francijo in Bosno. Po podatkih, ki so navedeni v citiranem uradnem zaznamku z dne 18. 1. 2008, naj bi bil obsojenec lastnik starejše stanovanjske hiše, gradil naj bi novo stanovanjsko hišo ter posedoval štiri zazidljive gradbene parcele, osebni avtomobil znamke Clio ter tovorno vozilo. Iz navedenega uradnega zaznamka nadalje izhaja, da je obsojenec brez zaposlitve in nima registriranega zasebnega podjetja ter se ukvarja s preprodajo rabljenih in poškodovanih vozil, ki jih uvaža tudi iz Francije in Italije.

17. Vrhovno sodišče pritrjuje zagovorniku, da gre za splošne okoliščine, ki ne zadostujejo za utemeljene razloge za sum, da je obsojenec izvršil, pripravlja ali organizira kakršnokoli kaznivo dejanje. Te okoliščine bi lahko služile le kot potrditev utemeljenih razlogov za sum v povezavi z drugimi dokazi, iz katerih bi izhajala konkretna aktivnost obsojenca v smeri kaznivega dejanja in glede katerih bi bila izkazana potrebna stopnja zanesljivosti. Ob odsotnosti takšnih dokazov pa ugotovljene okoliščine nakazujejo zgolj možnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki pa je podana na povsem splošni ravni. Obsojenčevo premoženjsko stanje ter odhodi v tujino namreč v ničemer ne utemeljujejo zelo določno izraženega suma, da obsojenec organizira tihotapljenje 30 kilogramov plastičnega eksploziva iz Bosne ter da namerava eksploziv v Avstriji predati R. K. Glede komunikacij pa tudi ni zatrjevanih nobenih spremljevalnih okoliščin (čas, pogostost), na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na njihovo vsebino.(12)

18. Po presoji Vrhovnega sodišča dejstva in okoliščine, na katere je državni tožilec oprl odredbo za izvajanje ukrepov tajnega opazovanja in tajnega delovanja z dne 22. 1. 2008 ter na podlagi katerih je policija predlagala odreditev navedenih ukrepov, ne zadostujejo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je obsojenec izvršil, pripravlja ali organizira kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 310. člena KZ. V predloženem gradivu ni najti niti ene okoliščine, ki bi kazala na izvrševanje konkretnega kaznivega dejanja in katere obstoj bi bil racionalno argumentiran ter izkazan s zadostno stopnjo verjetnosti. Uradni zaznamki o izjavah anonimnih oseb, katerih verodostojnosti ni mogoče preizkusiti, ter operativni podatki policije, ki niso potrjeni z nikakršnimi dokazi oziroma potrjujejo zgolj splošne, v odnosu do kaznivega dejanja nevtralne okoliščine, niti vsak zase niti v medsebojni povezanosti ne zadostijo kriterijem artikulabilnosti in specifičnosti, ki se zahteva za ta dokazni standard.

19. Prikrita preiskovalna ukrepa tajnega opazovanja in tajnega delovanja sta bila tako odrejena v nasprotju z zakonskimi pogoji iz prvega odstavka 149. a člena ter prvega odstavka 155. a člena ZKP. Ker odredba v takem primeru sploh ne bi smela biti izdana, sodišče pa je na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi take odredbe, ter na dokaze, ki izvirajo iz nedovoljenih dokazov, oprlo sodno odločbo (drugi odstavek 18. člen ZKP), je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

20. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano sodbo glede obsojenega R. G. razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Ker so razlogi za takšno odločitev podani tudi v korist obsojenega O. G. (dokazi, zoper obsojenega O. G., na katere se opira izpodbijana sodba, prav tako izvirajo iz dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonite odredbe z dne 22. 1. 2008), je Vrhovno sodišče ob upoštevanju pravila beneficium cohaesionis (drugi odstavek 424. člen ZKP) pravnomočno sodbo razveljavilo tudi glede navedenega obsojenca in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev. To bo moralo, ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali razveljavitev pravnomočne sodbe, v novem sojenju ponovno presoditi, ali je še podana zadostna stopnja utemeljenosti obtožbenih zatrjevanj.

21. Ker je bila ugotovljena kršitev, ki je narekovala razveljavitev pravnomočne sodbe, storjena v začetni fazi predkazenskega postopka, Vrhovno sodišče ostalih navedb zahteve, tj. v zvezi z nezakonitim delovanjem slovenskih policistov na ozemlju Bosne in Hercegovine ter kršitvijo načela neposrednosti in pravice do zaslišanja obremenilnih prič, ni presojalo.

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997. Op. št. (2): Temeljiti mora na argumentih, ki so racionalno izrazljivi. V: Zupančič, B. M. et al., Ustavno kazensko procesno pravo, Pasadena, Ljubljana, 2001, str. 489. Op. št. (3): Nanašati se mora na določeno osebo, ki je v interese družbe posegla na določen način. Ibid., str. 485. Op. št. (4): Ne sme temeljiti na splošnih, verjetnostnih okoliščinah. Ibid., str. 495. Op. št. (5): Tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005, I Ips 340/2006 z dne 26. 10. 2006 in I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009. Op. št. (6): Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 440/2008 z dne 17. 8. 2009. Op. št. (7): Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009. Op. št. (8): Glej sodbo Vrhovnega sodišča ZDA, Henry v. United States iz leta 1959. Op. št. (9): Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009. Op. št. (10): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008. Op. št. (11): V zvezi s tem je pomembna odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 340/2006 z dne 26. 10. 2006, v kateri je bilo presojeno, da tudi obsojenčeva predkaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje v povezavi z izjavo anonimnega informatorja ne zadošča za sklepanje, da je pri obsojencu podan utemeljen razlog za sum, da je izvršil oziroma izvršuje kazniva dejanja.

Op. št. (12): Glej odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 440/2008 z dne 17. 8. 2009, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da izjave mreže anonimnih informatorjev (katerih zanesljivost ni bila izkazana) ter dejstvo, da je obsojenec večkrat prestopal državno mejo z Republiko Hrvaško in kontaktiral z osebami, ki so bile obsojene oziroma obravnavane zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 196. člena KZ, ne zadostujejo za utemeljene razloge za sum, da je obsojenec izvršil oziroma izvršuje kaznivo dejanje povezano s prepovedanimi drogami.