Jedro

Toženca sta s kršenjem internih pravil prve tožnice v zvezi s postopkom nakupa prednostnih delnic družbe za račun pokojninskih skladov, omogočila, da se je nakup delnic izvedel po določeni ceni za delnico, čeprav sta vedela, da je njihova realna vrednost bistveno nižja. Zaradi njunega ravnanja je tožnicama nastala premoženjska škoda.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da sta prvi in drugi toženec vsak dolžna plačati na račun sklada A. znesek 209.040,00 EUR, na račun sklada B. znesek 237.180,00 EUR in na račun sklada C. znesek 120.600,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2011 dalje do plačila (I. in II. točka izreka). Odločilo je, da prvi toženec sam krije svoje stroške postopka, tožnicama pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 3.055,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), da drugi toženec sam krije svoje stroške postopka, tožnicama pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 4.009,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) in da sta tožnici dolžni povrniti sodno takso za postopek o pritožbi drugega toženca zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari v znesku 958,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje prvi toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila cena 33,00 EUR za delnico realna vrednost delnice D. glede na razpoložljive finančne podatke o poslovanju družbe E. d. d., kot so bili v času nakupa dne 9. 9. 2008 dostopni profesionalnim udeležencem na trgu vrednostnih papirjev, zato mu ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti za škodo. Na dan sprejema odločitve o nakupu delnic so bili znani le podatki o poslovanju družbe E. d. d. iz javno objavljenih podatkov, ki so temeljili na bilanci stanja in uspeha družbe dne 31. 12. 2007. To so bili podatki, na katerih je mnenje utemeljil tudi F. Prvi toženec se ni strinjal zgolj z uporabljeno metodologijo v tem izračunu. Strokovna ocena prvega toženca o neprimernosti uporabljene metodologije F. za izračun vrednosti prednostnih delnic je bila pravilna, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca G.G. Glede na to je prvi toženec še pred nakupom delnic zaprosil Oddelek za analize za izdelavo ocene vrednosti delnic D. Ocenjena vrednost delnice je znašala med 25,60 EUR in 33,80 EUR. Prvi toženec je v času sporne odločitve o nakupu razpolagal še s tremi cenitvami (družbe H. in dvema internima cenitvama), ki so vrednotile delnice D. po drugačni metodologiji, kar ga je še dodatno utrdilo v prepričanju, da cenitev F. ne izkazuje dejanske vrednosti delnic. Upošteval je tudi obstoječe pretekle ponudbe za odkup delnic D. Meni, da je z izračunom iz druge dopolnitve izvedenskega mnenja sodnega izvedenca G.G. z dne 18. 4. 2018 dokazal, da je v času spornega nakupa lahko utemeljeno in strokovno podprto verjel, da je nakup delnic D. po ceni 33,00 EUR za delnico ekonomsko upravičen in smotrn ter da s tem delodajalcu ne bo povzročil škode. Nadalje navaja, da izvedensko mnenje sodnega izvedenca o vrednosti delnic D. v višini 16,92 EUR za delnico temelji na podatkih, ki prvemu tožencu v času nakupa delnic niso bili znani in mu tudi niso mogli biti znani. Prvi toženec ni razpolagal s Poročilom o ažuraciji ocene vrednosti I. na dan 30. 9. 2008, ki ga je izdelala F. Izvedenec je v projekcijah denarnih tokov upošteval situacijo v zaključku leta 2008, ki prvemu tožencu ni mogla biti znana. Poleg tega iz podatkov v izvedenskem mnenju ni mogoče ugotoviti, da bi izvedenec v projekcijah denarnih tokov upošteval leto 2008, pač pa izhaja, da je uporabil podatke iz leta 2009. Nadalje je sodni izvedenec pri svojem izračunu upošteval podatke o obrestovanem finančnem dolgu, manjšinskem kapitalu, denarju, itd., ki izhajajo iz konsolidiranih računovodskih izkazov skupine I. na dan 31. 12. 2008. Poleg tega je izvedenec povzemal podatke o gospodarskem okolju in napovedih iz Biltena Banke Slovenije iz oktobra 2008, ki mu v času izvedbe transakcije niso bili znani. Pomembna vsebinska razlika med podatki sodnega izvedenca in cenitvijo F. se pokaže pri parametru ocene gibanja prostih denarnih tokov. Te pomanjkljivosti dokazujejo, da prvotna cenitev izvedenca temelji na podatkih, s katerimi prvi toženec ni mogel razpolagati. Enako je v svojem Strokovnem izvidu in mnenju z dne 7. 8. 2017 izpostavila tudi strokovnjakinja za finance J.J. Tudi po njenem mnenju znaša ocenjena tržna vrednost delnice 33,80 EUR. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaznega predloga za zaslišanje J.J. in njenega soočenja s sodnim izvedencem ter je zavrnitev le pavšalno obrazložilo. S tem je sodišče prve stopnje kršilo pravico prvega toženca do izjave in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev je podana tudi v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca. Glede na to, da sta toženca podala obsežne pripombe že na prvotno izvedensko mnenje in na njegovo prvo dopolnitev, je protispisno stališče sodišča, da postavitev novega izvedenca ni bila potrebna, ker sta toženca sprejela drugo dopolnitev izvedenskega mnenja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo (razen V. točko izreka) se pritožuje tudi drugi toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodbe ne da preizkusiti v delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja zavedanje toženih strank v zvezi s ceno prednostnih delnic D. na dan 9. 9. 2008. Sodišče je pri ugotavljanju krivde ugotovilo, da sta se toženca zavedala, da je bila opravljena zunanja cenitev družbe F., po drugi strani pa je dokazni postopek pokazal, da je bila pri pripravi te cenitve uporabljena napačna metodologija in da zato ni merodajna. Iz navedenega torej izhaja, da sodišče po eni strani ocenjuje cenitev F. kot neverodostojno oziroma vsaj nemerodajno za ugotovitev obstoja škode in višine škode, po drugi strani pa je po mnenju sodišča ravnanje tožencev protipravno zato, ker te cenitve nista upoštevala. Razlogi sodbe v tem delu so med seboj v nasprotju, posledično pa sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je neverodostojno oziroma obremenjeno z notranjimi protislovji ocenilo izpoved ključne priče, predsednika uprave K.K., ki je sam podpisal dve naročili za nakup prednostnih delnic D. V predmetni zadevi je K.K. izpovedal drugače kot v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 2677/2008. V sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih glede vzročne zveze. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da zatrjevana kršitev internih aktov prve tožnice ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. V skladu z interno prakso so bile odločitve o nakupu delnic slovenskih družb v diskreciji uprave, ki je o tem odločala samostojno. Prav tako se sodišče ni opredelilo do ugovorov, da je bila prva tožnica seznanjena z vrednostjo delnic D., saj je bila prva tožnica eden izmed največjih delničarjev te družbe, kar pomeni, da je bil tudi K.K. seznanjen z njeno vrednostjo ter pri podpisu dveh naročil za nakup delnic ni mogel biti zaveden. To dodatno potrjuje sklep Vlade RS z dne 27. 7. 2006. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo in se sodbe zato v tem delu ne da preizkusiti, sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede postopka izvedbe nakupa prednostnih delnic D. Prezrlo je navedbe drugega toženca, da je pri postopku izvedbe spornega nakupa sodeloval v skladu z internimi navodili in ustaljeno prakso, da je taktični odbor predstavljal zgolj posvetovalni organ in so se odločitve o naložbah pogosto sprejemale brez njegovega soglasja ter da upravljavci premoženja niso vedno pripravili pisnega predloga za naložbo. Opozarja, da je v postopku izvedbe posla sodelovalo več oseb iz različnih služb. Nepravilni sta ugotovitvi sodišča, da je bil tedanji predsednik uprave prve tožnice K.K. zaveden pri podpisu naročila in da mu ni bila znana cena za nakup delnic. Namen podpisa člana uprave ni v tem, da ta s podpisom potrdi svoje zaupanje podrejenim, ampak v kontrolni funkciji, ki jo ta s podpisom izvaja. K.K. je poznal družbo E. d. d., njeno poslovanje in vrednost delnic, glede na to, da je imela L. d. d. v tistem času v svojem portfelju delnice družbe E. d. d. in je zato spremljala njen finančni potencial in ceno. Opozarja na sklep Vlade RS s 84. redne seje z dne 27. 7. 2006, iz katerega je razvidno, da je bil K.K. član vladne svetovalne skupine, ki je pripravila predlog načina umika države iz aktivnega lastniškega upravljanja podjetij, v katero je bila vključena tudi paradržavna naložba v družbi E. d. d., kar pomeni, da je bil seznanjen z naložbo v te delnice. Glede na to, da je K.K. glede seznanitve s cenitvijo družbe F. različno izpovedoval v tem sporu in v sporu v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. I Pdp 2677/2008, njegova izpoved ni verodostojna. Poleg tega je bil K.K. neposredno odgovoren za to, da je prišlo do nakupa delnic na podlagi naročil, ki jih je sam podpisal. Sodišče je nepravilno ugotovilo tržno vrednost delnic na dan 9. 9. 2008. Prva dopolnitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca je nestrokovna in neverodostojna, zato bi moralo sodišče upoštevati drugo dopolnitev izvedenskega mnenja. Vrednost podjetja na določen dan je mogoče ocenjevati le na podlagi tistih podatkov, ki so bili tega dne objektivno lahko znani udeležencem na trgu. Zadnji znani in dostopni podatki o rezultatih poslovanja družbe E. d. d. pa so bili z dne 31. 12. 2007. Druga dopolnitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca potrjuje, da je bila cena za nakup prednostnih delnic D. ustrezna in da z nakupom tožnicama ni nastala škoda. Tudi če bi škoda nastala, pa to mnenje dokazuje, da sta toženca utemeljeno verjela v pravilnost svojega prepričanja, da je predlagana cena ustrezna oziroma, da je nakup ekonomsko upravičen, zato jima posledično ni mogoče očitati zavedanja o protipravnosti ravnanja. Glede na vse navedeno je sodišče zmotno ugotovilo, da je bilo ravnanje drugega toženca protipravno. Zatrjevane kršitve Navodila o razmejevanju konflikta interesov v delu, v katerem se nanašajo na postopek obravnavanja naložbe na taktičnem odboru, ne morejo predstavljati protipravnega ravnanja. Poudarja, da je dokazni postopek potrdil, da cenitev F. zaradi neustrezne metodologije ni relevantna. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na ugotovitve organov v drugih postopkih, zlasti na postopek ugotavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi obeh tožencev, na revizijo poslovanja družbe M., na notranjo revizijo pri prvi tožnici, odredbo Agencije za trg vrednostnih papirjev ter revizijsko poročilo Računskega sodišča. S pavšalnim sklicevanjem na akte teh organov oziroma družb, sodišče prve stopnje ne more utemeljiti sklepa o protipravnem ravnanju drugega toženca, saj toženca nista bila stranki v teh postopkih. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo obstoj vzročne zveze. Nakup prednostnih delnic je omogočil oziroma odobril K.K., ki je imel vse potrebne informacije za odločitev, zato ni vzročne zveze med podpisom drugega toženca in nastalo škodo. Enako velja za vzročno zvezo med škodo in domnevnim kršenjem internih pravil glede postopka pred taktičnim odborom, ki ni v neposredni zvezi z nakupom. Izpodbija tudi zaključek sodišča, da sta toženca namenoma kršila interne predpise prvotožeče stranke. Meni tudi, da bi lahko zakonske zamudne obresti pričele teči šele, ko bi bila tožba vročena stranki, saj je šele vročitev tožbe mogoče šteti za poziv na plačilo obveznosti v smislu 299. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnici sta podali odgovor na pritožbo tožencev, v katerem prerekata pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Toženca na več mestih neutemeljeno uveljavljata, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so razlogi nejasni ali med seboj nasprotni (glede temelja odškodninske odgovornosti, zlasti elementov protipravnosti in vzročne zveze; višine odškodnine ipd.). Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge za odločitev tako glede temelja odškodninske odgovornosti kot glede višine prisojene odškodnine za premoženjsko škodo, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do bistvenih ugovorov drugega toženca, zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki in s tem v zvezi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe drugega toženca, da se sodbe ne da preizkusiti v delu, v katerem sodišče ugotavlja zavedanje tožencev glede cene prednostnih delnic D. na dan 9. 9. 2008, ker naj bi bilo podano nasprotje v tem, da sodišče po eni strani sprejema cenitev prednostnih delnic D. družbe F. d. o. o. kot irelevantno, po drugi strani pa dejstvo, da je toženca nista upoštevala, opredeljuje kot njuno protipravno ravnanje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je cenitev delnic, ki jo je za toženo stranko v letu 2008 pripravila družba F. d. o. o., štelo kot dokaz, da sta se toženca zavedala, da je vrednost prednostnih delnic D. bistveno nižja od tiste, ki sta jo predlagala v nakup predsedniku uprave prve tožnice K.K. Višino premoženjske škode, ki je tožnicama nastala v posledici protipravnih ravnanj tožencev, pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo z neodvisnim sodnim izvedencem G.G. in v zvezi s tem navedlo jasne razloge, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju o vrednosti delnic na dan 9. 9. 2008 in ne cenitvi družbe F. d. o. o., zato ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Tudi sicer ugotovitve sodnega izvedenca G.G. ne ovržejo ugotovitve iz cenitve družbe F., da je bila dejanska vrednost delnice bistveno nižja od tiste, ki je bila plačana ob nakupu teh delnic dne 9. 9. 2008. V tem smislu torej ne gre za protislovje, saj sodišče prve stopnje ni smelo ugotavljati višine zatrjevane škode zgolj na podlagi cenitve, ki jo je za prvo tožnico v letu 2008 pripravila družba F., temveč je moralo škodo ugotavljati v sodnem postopku z neodvisnim strokovnjakom.

9. Dokazna ocena verodostojnosti priče takratnega predsednika uprave prve tožnice K.K. ni notranje protislovna, kot to sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita drugi toženec. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo, zakaj je verjelo njegovi izpovedi, da je podpisal naročilo za nakup delnic, ker je zaupal tožencema in da dejanske vrednosti delnic ob podpisu ni poznal. Razlogi sodišča so prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sicer pa je iz pritožbenih navedb razvidno, da z zatrjevanjem te kršitve drugi toženec dejansko izpodbija sprejeto dokazno oceno, kar pa pomeni uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov (postavitev novega sodnega izvedenca za področje ekonomije - vrednotenje podjetij in zaslišanje J.J. ter njeno soočenje s sodnim izvedenem) ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi zatrjuje prvi toženec. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Svojo odločitev glede zavrnitve predlaganih dokazov je v 5. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno pojasnilo.

11. Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo sodnega izvedenca za področje ekonomije - vrednotenje podjetij G.G., ki je izdelal pisno mnenje in dve pisni dopolnitvi mnenja, na naroku pa je mnenje podal tudi ustno ter se opredelil do pripomb tožencev. Razloge za postavitev drugega izvedenca predvideva tretji odstavek 254. člena ZPP, ki določa, da sodišče postavi drugega izvedenca le, če so v izdelanem izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ker je sodišče prve stopnje v postopku že pridobilo izvedensko mnenje z dvema pisnima dopolnitvama, pri tem pa so mnenja jasna in popolna, brez nasprotij in strokovno utemeljena, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožencev za postavitev novega izvedenca. Razlogi za zavrnitev so jasni, pritožbeno sodišče pa se z njimi strinja. Nestrinjanje z mnenji izvedenca pa ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Iz enakega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo J.J. in je soočilo s sodnim izvedencem. Glede na to, da je sledilo izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca, da je sprejemljiv datum ocenjevanja vrednosti prednostnih delnic D. lahko le datum nakupa delnic (9. 9. 2008) in ne 31. 12. 2007, ni bila potrebna izvedba dokaza z zaslišanjem J.J. in njeno soočenje s postavljenim sodnim izvedencem.

12. Tožnici sta v tem individualnem delovnem sporu od tožencev uveljavljali povračilo premoženjske škode v višini 1.410.000,00 EUR, ki naj bi jo toženca povzročila z nedopustnim ravnanjem v zvezi z nakupom prednostnih delnic D. za sklad A., sklad B. in sklad C. Sodišče prve stopnje je o tej zadevi enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo opr. št. I Pd 82/2013 z dne 15. 6. 2016 tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1022/2016 z dne 26. 1. 2017 pritožbama tožencev ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (to je v ugodilnem delu) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotilom pritožbenega sodišča in odločilo z izpodbijano sodbo.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - Prvi toženec je bil v spornem obdobju zaposlen pri prvi tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2005 za nedoločen čas na delovnem mestu Direktor oddelka v Oddelku za upravljanje premoženja, drugi toženec pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2008 za nedoločen čas na delovnem mestu Pomočnik direktorja v Oddelku za upravljanje premoženja.

- Tožena stranka je 29. 8. 2008 s strani družbe N. d. d., Poslovalnice za trgovanje z vrednostnimi papirji, prejela ponudbo za odkup 100.000 prednostnih delnic podjetja E. d. d. (D.) po ceni 35 EUR za delnico.

- Ponudba je bila (med drugim) posredovana prvemu tožencu, ki je ponudbo posredoval drugemu tožencu, pristojnemu za portfelj slovenskih delnic v pokojninskih skladih.

- Drugi toženec je v zvezi z nakupom prednostnih delnic D. pripravil pisni predlog naložbe D. - prednostna delnica E. d. d. z dne 9. 9. 2008, v katerem je predlagal, da se za sklade C., A. in B. kupi skupno 70.500 prednostnih delnic D. po ceni 33,00 EUR za delnico. Ta pisni predlog članom taktičnega odbora na izredni seji 9. 9. 2008 ni bil izročen oziroma z njim člani odbora niso bili seznanjeni.

- Dne 9. 9. 2008 je bila ob 14.00 uri izvedena izredna seja taktičnega odbora za portfeljsko upravljanje, na kateri je bil obravnavan predlog drugega toženca za nakup prednostnih delnic D., in sicer za sklad A. 26.000 lotov, za sklad B. 29.500 lotov in za sklad C. 15.000 lotov, po ceni 33 EUR za delnico. Predlog drugega toženca je bil obravnavan brez pisnega gradiva oziroma predloga. Prisotni delavci iz Oddelka za analize so nakupu delnic izrecno nasprotovali. Na odboru ni prišlo do konsenzualnega dogovora glede naložbenega nakupa oziroma se taktični odbor z nakupom ni strinjal in ni sprejel odločitve o nakupu prednostnih delnic po predlagani ceni. Prvi toženec je sprejel odločitev o nakupu prednostnih delnic D., ne da bi bila ta odločitev navedena v zapisniku seje taktičnega odbora.

- Drugi toženec je že pred izredno sejo taktičnega odbora za portfeljsko upravljanje istega dne (9. 9. 2008) v dopoldanskem času pripravil in podpisal tri naročila oziroma obrazce za nakup prednostnih delnic D., po ceni 33,00 EUR za delnico, ki jih je nato posredoval prvemu tožencu. Ta je naročila podpisal istega dne okrog 12.00 ure, nato pa je dve naročili posredoval v podpis in odobritev predsedniku uprave prve tožnice K.K., kot pristojnemu za sopodpis naročila. K.K. je naročila podpisal še istega dne pred 14.00 uro, to je pred začetkom seje taktičnega odbora, pri čemer ga toženca pred podpisom nista opozorila, da zadeva še ni bila obravnavana na taktičnem odboru.

- Pri prvi tožnici je obstajalo več ocen vrednosti prednostnih delnic D., in sicer cenitev s strani družbe H. iz leta 2004 (ki ni bila pooblaščeni ocenjevalec podjetij), na podlagi katere je Oddelek za analize izdelal dve nadaljnji cenitvi vrednosti teh delnic v januarju 2007 (po kateri je bila vrednost delnice ocenjena na 25,87 EUR) in v decembru 2007 (po kateri je bila vrednost delnice ocenjena na 42,80 EUR) ter cenitev s strani družbe F. d. o. o. iz avgusta 2008 (ki je bila pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij na podlagi odločbe Slovenskega inštituta za revizijo), po kateri je bila na dan 31. 12. 2007 ocenjena vrednost prednostne delnice 14,00 EUR. S to cenitvijo so bili toženca in prisotni člani Oddelka za analize seznanjeni že pred izredno sejo taktičnega odbora. Po običajni poslovni praksi pri prvi tožnici je imela večjo težo cenitev, ki jo je opravil zunanji pooblaščeni ocenjevalec.

- Nepravilnosti pri izvedbi nakupa delnic so ugotovili Oddelek za notranjo revizijo prve tožnice, Agencija za trg vrednostnih papirjev in Računsko sodišče. Prva tožnica je morala po nakupih prednostnih delnic D. oblikovati popravek vrednosti teh delnic oziroma prevrednotiti naložbe v D. na nižjo vrednost delnice, kot so bile kupljene.

- Zaradi spornega nakupa prednostnih delnic D. je bila obema tožencema podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, katere zakonitost sta toženca izpodbijala v sodnem postopku. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. I Pd 2677/2008 z dne 10. 6. 2010 zavrnilo tožbeni zahtevek prvega toženca za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, Višje delovno in socialno sodišče pa je odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo s sodbo opr. št. Pdp 1193/2010 z dne 4. 11. 2010. Prvi toženec je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, ki jo je VSRS s sodbo opr. št. VIII Ips 69/2011 z dne 4. 12. 2012 zavrnilo. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. I Pd 2635/2008 z dne 4. 11. 2011 zavrnilo tudi tožbeni zahtevek drugega toženca za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, Višje delovno in socialno sodišče pa je tako odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo s sodbo opr. št. Pdp 72/2012 z dne 15. 2. 2012. Tudi drugi toženec je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, ki jo je VSRS s sodbo opr. št. VIII Ips 151/2012 z dne 14. 1. 2013 zavrnilo.

14. Pravno podlago tega spora, iz katere je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, predstavlja prvi odstavek 182. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002, in nadalj), ki ureja odškodninsko odgovornost delavcev. Po tej določbi je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki v prvem odstavku 131. člena določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

15. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da sta toženca s kršenjem internih pravil prve tožnice v zvezi s postopkom nakupa prednostnih delnic družbe D. za račun pokojninskih skladov, omogočila, da se je nakup delnic izvedel po ceni 33,00 EUR za delnico, čeprav sta vedela, da je njihova realna vrednost bistveno nižja. Zaradi njunega ravnanja je tožnicama nastala premoženjska škoda.

16. Sodišče prve stopnje je ravnanje obeh tožencev v zvezi z nakupom prednostnih delnic D. pravilno presojalo v skladu z določbami internih aktov, ki so veljali pri prvi tožnici in so natančno urejali postopek nakupa delnic. Tako je sodišče upoštevalo Navodilo o razmejevanju konflikta interesov pri upravljanju premoženja pokojninskih skladov in L. d. d., ki ureja postopek sprejemanja odločitev o nakupu in prodaji naložb, ki jih kupujejo upravljavci premoženja v imenu in za račun L. d. d. ali za račun pokojninskih skladov, ter način omejitve konfliktov interesov, ki bi lahko nastali pri sklepanju tovrstnih poslov, Navodilo o izvedbi nakupov in prodaj finančnih naložb, ki med drugim ureja postopke pri nakupih in prodaji tržnih in netržnih finančnih naložb v upravljanju Oddelka za upravljanje premoženja ter Pravilnik o pooblastilih in podpisovanju, ki določa sistem pooblastil za podpisovanje.

17. Pravilno je zaključilo, da sta toženca v postopku sporne prodaje prednostnih delnic D. ravnala protipravno s tem, ko sta v dopoldanskem času dne 9. 9. 2008 pripravila oziroma podpisala naročila in omogočila izvedbo nakupa prednostnih delnic D., še preden je bil predlog o nakupu prednostnih delnic D. obravnavan na seji taktičnega odbora, ki se je pričela tega dne ob 14.00 uri. S takim ravnanjem sta toženca kršila prvi odstavek 4. člena Navodila o razmejevanju konflikta interesov, po katerem odločitev o nakupu ali prodaji naložbe za račun pokojninskega sklada ali upravljavca sprejme taktični odbor, ter tretjega odstavka 6. člena istega Navodila, na podlagi katerega je v primeru, da ne pride do konsenzualnega dogovora glede naložbenega predloga, končna odločitev v pristojnosti direktorja Oddelka za upravljanje premoženja (prvega toženca), kar se tudi zapiše v zapisnik seje taktičnega odbora. Na seji taktičnega odbora dne 9. 9. 2008 ni prišlo do konsezualnega dogovora glede naložbenega predloga oziroma ni bila sprejeta odločitev o nakupu prednostnih delnic. Odločitev o nakupu pa tudi ni bila vpisana v zapisnik izredne seje, čeprav bi v skladu z določbo tretjega odstavka navedenega Navodila morala biti, v kolikor odločitev o naložbi sprejme direktor Oddelka za upravljanje premoženja sam. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ravnanje tožencev predstavlja tudi kršitev določb Pravilnika o pooblastilih in podpisovanju, saj sta toženca s podpisom obrazcev za naročila delnic jamčila za vsebino, pravilnost izvedbe postopkov in točnost podatkov v teh. Kršitev Pravilnika o pooblastilih in podpisovanju pa predstavlja tudi njuno ravnanje, ko sta dva obrazca naročil posredovala v podpis in odobritev K.K. in od njega še pred sejo taktičnega odbora pridobila podpis na teh dveh naročilih za nakup prednostnih delnic D., s tem, da sta ga spravila v zmoto, da so vsi predpisani postopki v zvezi z nakupom delnic že opravljeni. Pri tem pa ga nista opozorila, da zadeva še ni bila obravnavana na taktičnem odboru in da je Oddelek za analize nakupu nasprotoval ter in da je družba F. d. o. o., vrednost delnice ocenila bistveno nižje, to je 14,00 EUR za delnico.

18. Neutemeljene so pritožbene navedbe drugega toženca, da sodišče prve stopnje pri presoji protipravnosti ravnanj tožencev ne bi smelo upoštevati ugotovitev organov iz drugih postopkov (zlasti ugotovitev iz delovnih sporov zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi obeh tožencev, ugotovitev interne revizije oziroma drugih postopkov, ki so bili izvedeni v zvezi s tem). Predložene listine iz teh postopkov so enako kot drugi dokazi v postopku podvržene dokazni oceni sodišča (8. člen), pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker gre v tem sporu za presojo ravnanj tožencev, ki so bila tudi predmet presoje delovnih sporov, v katerih sta toženca (neuspešno) izpodbijala zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predmet revizijskih postopkov notranjih organov prve tožnice ter ostalih organov (družbe M., Agencije za trg vrednostnih papirjev, Računskega sodišča), je sodišče prve stopnje njihove ugotovitve o kršitvah v postopku nakupa prednostnih delnic D. utemeljeno upoštevalo pri presoji protipravnosti njunih ravnanj, kar je obrazložilo v 19., 20. in 21. točki sodbe. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje soglaša. 19. Toženca v pritožbi neutemeljeno navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da sta K.K. zavedla v podpis naročila za nakup delnic po ceni 33,00 EUR za delnico in vztrajata, da je bil K.K. seznanjen tudi s cenitvijo družbe F. d. o. o., vendar je naročilo za nakup kljub temu podpisal, kar naj bi izključevalo njuno odškodninsko odgovornost za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je v 15. in 16. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedi K.K. v zvezi z okoliščinami podpisa naročil in zakaj je po oceni ostalih izvedenih dokazov zaključilo, da K.K. pred podpisom dejansko ni bil seznanjen s podrobnostmi spornega nakupa delnic, saj je zaupal predlogom strokovnih služb in da sta toženca s svojim podpisom na naročilih jamčila, da je bil posel do tega trenutka izveden pravilno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna, prepričljiva in se z njo pritožbeno sodišče strinja. Pri oceni verodostojnosti izpovedi K.K. je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi njegovo izpoved v drugem individualnem delovnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 2677/2008, v katerem je sicer v zvezi s seznanitvijo s cenitvijo družbe F. d. o. o. izpovedal nekoliko drugače kot v tem sporu. Ob dejstvu, da je njegova izpoved o pravno relevantnih okoliščinah v bistvenem enaka v obeh sporih (da cenitve ni bral, ker so za to obstajale strokovne službe; da mu prvi toženec ni povedal, kako je ocenjena vrednost delnice po tej cenitvi ali da ta cenitev ne bi podpirala nakupa delnic D.; da je bil zaveden, ker naročilo pride do uprave šele takrat, ko so vse interne procedure pri prvi tožnici zaključene, itd.) pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Glede na to, da sta toženca kršila notranja pravila prve tožnice, ki so določala postopek za sprejem predloga za nakup delnic in s tem omogočila nakup prednostnih delnic družbe D. po bistveno višji ceni, kot je bila določena v cenitvi družbe F. d. o. o., se svoje odgovornosti ne moreta razbremeniti s prevalitvijo odgovornosti na K.K., ki je kot zadnji podpisal naročilo za sporni nakup. Prav tako za presojo protipravnosti njunega ravnanja niso relevantne pritožbene navedbe, da je bil taktični odbor le posvetovalni organ.

20. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da sta se toženca zavedala protipravnosti njunega ravnanja. V zvezi s tem so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta toženca pred nakupom vedela, da je bila opravljena zunanja cenitev vrednosti prednostnih delnic D. s strani družbe F. d. o. o. (pri kateri je bil vodja projekta pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij), da je bila ocenjena vrednost prednostne delnice D. po tej cenitvi zgolj 14,00 EUR ter da je bila pri prvi tožnici običajna poslovna praksa, da se je v primeru, če sta obstajali ocena vrednosti delnice zunanjega pooblaščenega ocenjevalca ter interna ocena vrednosti, vedno upoštevala oziroma je imela večjo težo cenitev, ki jo je opravil zunanji pooblaščeni ocenjevalec. Ob upoštevanju teh ugotovitev je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala toženca v postopku sprejemanja odločitve o nakupu upoštevati cenitev vrednosti prednostne delnice D. s strani družbe F. d. o. o. in da sta se tega tudi oba zavedala. Nasprotno pa sta toženca s kršitvijo internih pravil prve tožnice glede nakupa delnic za račune pokojninskih skladov omogočila nakup prednostih delnic po bistveno višji ceni (33,00 EUR za delnico).

21. Toženca v pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati drugo dopolnitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca G.G. z dne 18. 4. 2018, ki po njunem mnenju potrjuje, da sta v času nakupa lahko utemeljeno in strokovno podprto verjela, da je nakup teh delnic po ceni 33,00 EUR za delnico ekonomsko upravičen. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve navedlo obširne razloge, zakaj tožencema ni verjelo in zakaj je zlasti ob upoštevanju dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 30. 6. 2017 in dne 18. 4. 2018 sodnega izvedenca G.G. (ki je med drugim prepričljivo pojasnil, zakaj datum 31. 12. 2007 ni primeren za ocenjevanje vrednosti delnic - kar je pojasnjeno v nadaljevanju) zaključilo, da sta se toženca kot strokovnjaka na področju trgovanja z delnicami zavedala, da je bila dejanska vrednost prednostne delnice D. zaradi gospodarske situacije družbe E. precej nižja od njene nakupne vrednosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v tem delu celovita, prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje ta dokazni zaključek sprejelo tudi ob upoštevanju zapisa J.J. v izvedenskem mnenju z dne 20. 2. 2017, da so učinki splošne in finančne krize v okolju družbe E. intenzivneje nastopili že v prvi polovici leta 2008, kar je skladno z ugotovitvami sodnega izvedenca G.G. o gospodarski situaciji družbe E. v letu 2008, ki sta se je toženca kot strokovnjaka na tem področju nedvomno zavedala.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožencev in premoženjsko škodo, ki je nastala tožnicama. Toženca sta namreč s kršenjem internih pravil prve tožnice v zvezi z nakupom prednostnih delnic omogočila izvedbo nakupa prednostnih delnic D. po ceni 33,00 EUR za delnico, pri tem pa sta se zavedala, da je bila dejanska vrednost prednostne delnice D. precej nižja od njene nakupne vrednosti. Zaradi njunega ravnanja je tožnicama nastala premoženjska škoda, ki se je kazala kot zmanjšanje premoženja skladov C., A. in B. Glede na ugotovitve, da sta toženca nedvomno vedela, kako je urejen postopek nakupa delnic in da sta se zavedala, da s svojimi ravnanji kršita notranja pravila ter da je v času pred nakupom teh delnic obstajala nižja cenitev delnic, ni mogoče sprejeti drugačnega dokaznega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da sta toženca škodo povzročila namenoma. Nasprotne pritožbene navedbe tožencev niso utemeljene.

23. Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve pravilno ugotovilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornost tožencev, torej protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza med ugotovljenimi kršitvami in nastalo škodo ter nastanek škode.

24. Toženca v pritožbi neutemeljeno nasprotujeta višini ugotovljene premoženjske škode, ki je nastala tožnicama. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno sledilo izračunu sodnega izvedenca G.G., ki je izvedensko mnenje podal jasno, prepričljivo in strokovno. Med drugim je pojasnil, katero metodo je uporabil pri ocenjevanju tržne vrednosti prednostnih delnic D. na dan 9. 9. 2008, zakaj nastanejo vrednostne razlike med različnimi cenitvami, predvsem s cenitvijo družbe F. d. o. o., zakaj podatkov iz cenitve družbe F. d. o. o. ni mogoče uporabiti pri ugotavljanju vrednosti prednostnih delnic v času njihovega nakupa dne 9. 9. 2008 po metodologiji, ki jo je uporabil v izvedenskem mnenju in zakaj datum ocenjevanja 31. 12. 2007 (ki je upoštevan v poročilu družbe F. d. o. o.) ni primeren. Kot bistveno je izpostavil, da datum 31. 12. 2007 ni primeren zato, ker pomeni precejšnjo razliko glede na situacijo v družbi in skupini I. na datum nakupa delnic, to je 9. 9. 2008. Pojasnil je, s kakšnimi težavami se je v letu 2008 do vključno 9. 9. 2008 soočala družba E. in kako je to vplivalo na določitev cene delnic. Z izčrpnimi pojasnili je sodni izvedenec odgovoril na bistvene pripombe tožencev. Glede na obsežna pojasnila sodnega izvedenca in obrazložene odgovore na pripombe strank v dveh dopolnitvah izvedenskega mnenja in dodatno na zaslišanju, toženca z obširnimi pritožbenimi navedbami ne uspeta vzbuditi dvoma v strokovnost in pravilnost podanega izvedenskega mnenja. Po mnenju sodnega izvedenca je ocenjena tržna vrednost prednostne delnice D. dan 9. 9. 2008 znašala 16,92 EUR za delnico, tako da je na ta dan obstajala razlika med nabavno vrednostjo prednostne delnice D. (33,00 EUR/delnico) in ocenjeno tržno vrednostjo (16,92 EUR/delnico) v višini 16,08 EUR za delnico. To pomeni, da je znašala na dan 9. 9. 2008 vrednostna razlika za paket 26.000 delnic D. sklada A. 418.080,00 EUR, za paket 29.500 delnic D. sklada B. 474.360,00 EUR ter za paket 15.000 delnic D. sklada C. 241.200,00 EUR. Premoženjska škoda v obravnavanem primeru znaša 1.133.640,00 EUR in predstavlja razliko med celotno kupnino prednostnih delnic D. v znesku 2.326.500,00 EUR (33,00 EUR / delnico x 70.500 lotov) ter med ocenjeno tržno vrednostjo kupnine glede na vrednost posamezne delnice v skladu z izvedenskim mnenjem v znesku 1.192.860,00 EUR (16,92 EUR / delnico x 70.500 lotov). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da sta nastalo premoženjsko škodo toženca dolžna povrniti v enakih delih, kot to določa tretji odstavek 182. člena ZDR, glede na to, da v postopku ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen del škode je povzročil vsak.

25. Drugi toženec neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo, ki jih je sodišče priznalo od 5. 7. 2011 dalje, to je od dneva vložitve tožbe dalje. V skladu z večinsko sodno prakso je sicer oškodovanec upravičen do zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode od dneva zapadlosti, to je od dneva nastanka škode, kot je to določeno v 165. členu OZ (glej odločitve VSL II Cp 1834/2004, VSL I Cp 803/2009, VSL II Cp 2324/2016, itd.). Glede na to, da sta tožnici v tem sporu povračilo zakonskih zamudnih obresti uveljavljali od dneva vložitve tožbe, jih je sodišče prve stopnje pravilno priznalo šele od tega dne dalje. Pritožbene navedbe, da bi sodišče lahko zakonske zamudne obresti priznalo kvečjemu od datuma vročitve tožbe dalje, so zato neutemeljene.

26. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženca v pritožbenem postopku nista uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krijeta stroške pritožbe. Tožnici pa sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).