Jedro

Očitek, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo 1021. člen OZ, je neutemeljen. Ta določba se ni mogla uporabiti, ker so poroki in upnik sklenili poseben dogovor o zapadlosti terjatev do porokov. Vse predpostavke za zapadlost terjatve do porokov so bile podane. Pritožba namreč ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila med glavnim dolžnikom in poroki na eni strani, in upnikom (toženo stranko) dogovorjeno, da lahko upnik odpove kreditno pogodbo, če se začne nad glavnim dolžnikom postopek likvidacije in da se je ta postopek tudi res začel. Prav tako ni pritožnik navedel ničesar zoper ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo dogovorjeno, da lahko banka zahteva vračilo celotnega neplačanega dela kredita pred potekom kreditnega obdobja tudi od poroka, če porok ne izpolni obveznosti iz pogodbe ali se nad kreditojemalcem začne likvidacijski postopek in je pogodba odpovedana iz tega razloga. Prav tako ni drugi tožnik v pritožbi v ničemer izpodbijal ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so tudi poroki, torej tudi drugi tožnik, sami kršili svoje obveznosti iz poroštvene pogodbe.

Izrek

I. Pritožba drugega tožnika (A. A.) se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (glede 1.697.714,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila) potrdi.

II. Drugi tožnik (A. A.) je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 8.564,40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Na strani tožeče stranke je bilo sprva pet tožnic. 28. 8. 2015 je bil postopek ustavljen za dve tožnici. Ostale so še tri tožnice, ki so zahtevale skupaj 5.093.142,00 EUR, in sicer kot odškodnino. Tožena stranka je bila banka.

2. Tožnice so navajale, da naj bi jim škoda nastala zato, ker naj bi tožena stranka zahtevala izvršbo zoper njih. Zahtevala pa naj bi tudi plačilo nezapadlih denarnih terjatev.

3. Tožnice so poleg tega tudi navajale, da naj bi škoda nastala zato, ker tožena stranka ni takoj izdala bančne garancije za dobro izvedbo del. Bančna garancija bi morala biti predložena ob vložitvi vloge družbe K. d. o. o. v postopku javnega razpisa ("Izdelava in dobava ... do leta 2012)".

4. Prvostopenjsko sodišče je tožbene zahtevke zavrnilo. Ugotovilo je, da je med strankama nesporno, da sta kreditne pogodbe sklepala K. d. o. o. in tožena stranka. Tožnice so bile poroki za obveznosti K. d. o. o. Sklenjene so bile tri kreditne pogodbe:

1. K 834 z dne 2. 6. 2008 za znesek 536.029,00 EUR. Poroka sta bila prva tožnica in drugi tožnik, in sicer na temelju notarskega zapisa opr. št. SV 349/08,

2. K 1964/11 z dne 19. 8. 2011 v višini 118.568,00 EUR. Poroki so bili vsi trije tožniki, in sicer na temelju notarskega zapisa opr. št. SV 457/11 in

3. K 1103/11 z dne 10. 6. 2010 v višini 125.736,00 EUR. Poroki so bile vse tri tožnice, in sicer na temelju notarskega zapisa opr. št. SV 322/10. 5. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da so se zoper tožnice vodile izvršbe na temelju izvršilnih naslovov in ne verodostojnih listin. V izvršilnem postopku, ki se je vodil na temelju neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 349/08, tretja tožnica ni bila udeležena. Če bi bil kakšen del predloga za izvršbo neutemeljen, postopanje tožene stranke ne bi bilo protipravno tudi zato, ker je sodišče preizkušalo utemeljenost predpostavk za izdajo posameznega sklepa o izvršbi.

6. Kršen niti ni bil 1021. člen OZ. Izvršilni postopki se niso vodili pred zapadlostjo terjatev zoper tožnice. Poroštvo vseh treh tožnic je bilo nerazdelno (solidarno). Vse tri poroštvene pogodbe so določale, da lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti, če se nad kreditojemalcem začne likvidacijski postopek ali če porok ne izpolnjuje svojih obveznosti. Med strankama pa je bilo prav nesporno, da noben od porokov ni izpolnjeval svojih obveznosti. Nesporno je bilo tudi, da je bil nad glavnim dolžnikom začet postopek likvidacije. Banka je lahko na obeh pravnih temeljih takoj zahtevala plačilo obveznosti treh tožnic. Tožena stranka je v predlogu za izvršbo navedla zapadlost terjatev do porokov z 30. 11. 2011. To je bil hkrati dan, ko so terjatve po kreditnih pogodbah predčasno zapadle tudi zoper glavnega dolžnika.

7. Prvostopenjsko sodišče je zanikalo morebitno odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi opustitve izdaje garancije. Presodilo je, da tožnice niso bile stranke pogodbe o maksimalnem stanju obveznosti L 950/2009 z dne 5. 6. 2009. Ta je bila sklenjena med toženo stranko in družbo K. d. o. o. kot limitojemalcem. A. A. je pristopil kot porok. Edina oseba, ki bi lahko uveljavljala kakršnekoli pravice na temelju navedene pogodbe, je bila družba K. d. o. o. Nobena od tožnic ni imela zahtevkov do tožene stranka na temelju te pogodbe. Nobena zato tudi ne more zahtevati odškodnine zaradi kršitve pogodbe.

8. Prvostopenjsko sodišče je vse zahtevke tožnic zavrnilo.

9. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložil pritožbo drugi tožnik. Navedel je, da odgovornost za škodo škoda ni nerazdelna, medtem ko naj bi bile tožnice nerazdelno odgovorne za obveznosti. Nepravilno naj bi bil uporabljen 1021. člen OZ. Predčasna zapadlost obveznosti naj bi učinkovala le za dolžnike, ne pa tudi za solidarnega poroka. Odpoved pogodbe naj bi imela učinek le za glavna dolžnika.

10. Kolikor se pritožba nanaša na odškodninsko odgovornost zaradi opustitve pravočasne izdaje garancije, navaja pritožnik v pritožbi, kakšen je bil poslovni položaj. Trdi tudi, da tožena stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti.

11. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V pritožbi je navedla, da pritožbene navedbe v veliki meri pomenijo ponavljanje predhodnih navedb iz pripravljalnih vlog. Sicer pa je nasprotovala pritožbi. Nepravilno naj bi bilo pritožbeno mnenje, da solidarnost v primeru zahtevka tožene stranke iz sklenjenih pogodb ustvarja tudi solidarnost v nasprotni smeri. Navaja, da ni tožeča stranka v svoji pritožbi navedla ničesar takšnega, kar bi ji šlo v prid in bi lahko kazalo na nepravilnost mnenja prvostopenjskega sodišča v zvezi s 1021. členom OZ. Odločitvi prvostopenjskega sodišča glede bančne garancije naj bi tožeča stranka v pritožbi sploh konkretno ne nasprotovala.

12. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče opravi preizkus glede kršitve procesnega prava ali glede ugotovljenega dejanskega stanja le v okviru navedb stranke. Stranka pa je tista, ki nosi procesno breme navedbe razlogov (3. točka 335. člena ZPP; tudi 1. odstavek 339. člena ZPP). Ti pa morajo biti navedeni tako, da lahko pritožbeno sodišče sploh ugotovi, kaj naj bi bil vzrok kršitve in kakšne posledice naj bi imela kršitev na izid postopka. Če stranka razlogov ne navede, so razlogi nerazumljivi ali pa za odločitev nepomembni, opravi sodišče preizkus le še v okviru, ki ga opredeljuje 2. odstavek 350. člena ZPP.

14. Na strani tožeče stranke je bilo sprva 5 tožnic. Tožeča stranka (kot celota tožnic) je sicer zahtevala bistveno večji denarni znesek. V teku postopka je bil ustavljen postopek, kolikor se je nanašal na tožnici K. d. o. o. in I. d.o.o. Prvostopenjska sodba je bila tako izdana le glede terjatev treh tožnic.

15. Denarni zneski so deljivi. Drugi tožnik je bil porok in je bila njegova pogodbeno dogovorjena odgovornost solidarna. Za to, da bi bila njegova terjatev nerazdelna, pa bi moral tako postaviti zahtevek. Tega kljub danemu materialno procesnemu vodstvu ni storil. Glede na 3. odstavek 393. člena OZ je tako na drugega tožnika po razdelitvi terjatve ostala še terjatev na plačilo glavnice v višini 1.697.714,00 EUR in terjatev na plačilo zakonskih zamudnih obresti od te glavnice. To je prvostopenjsko sodišče vse obrazložilo v svoji sodbi v r. št. 2. 16. Pritožbo je vložil le drugi tožnik. Pritožba drugega tožnika se tako nanaša le na glavnični zahtevek v prej navedeni višini in na stranski zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Le o teh dveh zahtevkih je torej pritožbeno sodišče sploh odločilo.

17. Zahtevka drugega tožnika nista bila utemeljena. Ker že glavnični zahtevek po svojem temelju ni bil utemeljen, je posledično neutemeljen tudi zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti.

18. Edini preostali in kolikor toliko razumljivi pritožbeni očitek drugega tožnika v pritožbi glede poroštvene pogodbe pa je bil, da naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo 1021. člen OZ. Če bi ta očitek držal, potem bi tožena stranka prezgodaj zahtevala plačilo od porokov, to pa bi potem res lahko pripeljalo do odgovornosti tožene stranke do drugega tožnika.

19. Očitek je neutemeljen. 1021. člen OZ se ni mogel uporabiti, saj so poroki in upnik sklenili poseben dogovor o zapadlosti terjatev do porokov. Vse predpostavke za zapadlost terjatve do porokov so bile podane. Pritožba namreč ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila med glavnim dolžnikom in poroki na eni strani, in upnikom (toženo stranko) dogovorjeno, da lahko upnik odpove kreditno pogodbo, če se začne nad glavnim dolžnikom postopek likvidacije in da se je ta postopek tudi res začel. Prav tako ni pritožnik navedel ničesar zoper ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo dogovorjeno, da lahko banka zahteva vračilo celotnega neplačanega dela kredita pred potekom kreditnega obdobja tudi od poroka, če porok ne izpolni obveznosti iz pogodbe ali se nad kreditojemalcem začne likvidacijski postopek in je pogodba odpovedana iz tega razloga. Tako je bilo dogovorjeno npr. v kreditni pogodbi SV 457/2011 (priloga A101, mapa tri izvržbe, listina In23-1 del, št. 11.6 in 21 notarskega zapisa); v ostalih dveh kreditnih pogodbah so bile določbe enake. Prav tako ni drugi tožnik v pritožbi v ničemer izpodbijal ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so tudi poroki, torej tudi drugi tožnik, sami kršili svoje obveznosti iz poroštvene pogodbe.

20. Naslednji in zadnji očitek tožeče stranke se nanaša na opustitev izdaje garancije. Pritožnik v pritožbi zgolj povsem splošno trdi, da tožena stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti. Drugi tožnik ne navaja nobenih razlogov, ki bi utemeljevali takšno trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo le preizkus po uradni dolžnosti. Ta je pripeljal do sklepa, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo prav iz razlogov, ki jih samo navedlo. K njim pritožbeno sodišče ne more več dodati ničesar tehtnega in se nanje sklicuje.

21. Z ostalimi pritožbenimi navedbami se ta sodba ne ukvarja, ker za pravilno odločitev v tej zadevi niso pomembne, deloma pa so celo nerazumljive.

22. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Pač pa mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Vrednost spornega predmeta je znašala 1.697.714,00 EUR in od te vrednosti spornega predmeta se odmerja tudi nagrada za delo odvetnika. Ta znaša 7.000,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), tožena stranka pa je upravičena tudi do povrnitve 20,00 EU (tar. št. 6002 ZOdvT) in do DDV. Skupaj je upravičena do povrnitve 8.564,40 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.