Jedro

Za vložitev zahtevka, ki je v korist solastne/skupne nepremičnine, je dovolj, da ga uveljavlja le eden od solastnikov/skupnih lastnikov. Poleg tega v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati, da je nepremičnina v naravi razdeljena ter da se bodo vzdrževalna dela opravila na tistem delu nepremičnine, ki je v dejanski lasti tožnice.

SPZ v 76. členu ne daje pravice za trajen poseg v sosednjo nepremičnino. Temu je namenjen institut stvarne služnosti, kadar pa soglasja lastnika služečega zemljišča, ki bi vodilo v sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti, ni, pa institut nujne poti, če so izpolnjeni pogoji iz 91. člena SPZ.

Tožnica je že z zahtevkom presegla domet 76. člena SPZ v delu, kjer zahteva položitev hidroizolacije in izvedbo drenaže za namene uporabe in izkoriščanje svoje nepremičnine. Najkasneje v trenutku, ko je sodišče prejelo izvedensko mnenje oziroma ko je izvedenec odgovoril na vse pripombe pravdnih strank ter je bilo razvidno, da obseg nujno potrebnih del za sanacijo hiše (delno) presega okvire 76. člena SPZ, bi moralo na podlagi njegovih zaključkov opraviti materialno-pravdno vodstvo in tožnici pojasniti, v katerem delu bi bil njen zahtevek po 76. členu SPZ lahko utemeljen, v katerem delu pa je glede na postavljen tožbeni zahtevek nesklepčen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencem naložilo, da tožnici dopustijo, da za namene uporabe in izkoriščanja njej solastne nepremičnine oziroma za izvedbo nujno potrebnih vzdrževalnih del začasno uporabi njihovo nepremično, in sicer v širini 5 metrov in približni dolžini 15 metrov tako, da po izvajalcih izvede izkop ob zidu stavbe do globine temeljev stavbe, izvede čiščenje zidu stavbe, podloži hidroizolacijo ter vertikalno hidroizolacijo, ki sestoji iz hladnega premaza na novo izvedeno podlago, opravi varjenje bitumenskih trakov za zaščito – čepasto folijo (skupaj največ debeline 4 cm), v nivoju dna temeljev v muldi izvede drenažo z odvodom v lokalno ponikovalnico oziroma javno meteorno kanalizacijo in izvede zasutje izkopane jame ter tako vzpostavi prejšnje ustrezno stanje nepremičnine tožencev - parc. št. 10/1, k. o. X. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Toženci v pravočasni pritožbi kot bistveno navajajo, da tožnica ni ustrezno opredelila nepremičnine, na kateri bi bilo treba nujno izvesti dela; ni navedla ne ID znaka ne k. o. ne številke parcele ne številke stavbe ali številke dela stavbe. Navedla je zgolj naslov. Ker tožnica tega ni ustrezno navedla, bi moralo sodišče njen tožbeni zahtevek zavrniti - sklep VSL I Cp 4/2016. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti tudi zato, ker je nedoločen in nerazumljiv glede tega, da tožnica po izvedbi hidroizolacije izvede zasutje izkopane jame in vzpostavi prejšnje stanje nepremičnine. Tožnica ni opredelila, s kakšnim materialom naj bi se izkopana jama zasula, do kakšne višine, itd. Tožnica bi morala nasuti gramoz in zeleno površino ponovno zatraviti, vendar ker vsa ta opravila niso opredeljena, tožbeni zahtevek ni razumljiv. Nerazumljiv je tudi v delu, ki se nanaša na to, da se morajo dela opraviti v roku 30 dni, pri čemer ni jasno, kdaj ta rok začne teči. Nadalje opozarja, da tožnica svoj zahtevek temelji na 76. členu SPZ, pri čemer svojega lastništva na nepremičnini, na kateri bi bilo treba izvesti dela, ne zatrjuje. Izvedenec je ugotovil, da meja med parcelama 58/1 in 10/1, k. o. X, poteka po steni stavbe, ki je na parceli 58/1, kar pomeni, da bi se s slehernim vtoževanim opravilom poseglo neposredno v nepremičnino tožencev. SPZ omogoča le začasno uporabo sosednje nepremičnine, da bi se dela opravila na tožnikovi nepremičnini, ne pa na tuji, sosednji. Prisojen poseg na noben način ne more predstavljati začasne uporabe, temveč trajen in nepovraten poseg. Pravne podlage tožnica za svoj zahtevek nima. Gre za pravno vprašanje, zato je brezpredmeten zaključek sodišča, da je izvedenec ocenil, da bi izvedba izkopa ter dostopa za izvajalce in mehanizacijo ter dostavo materiala predstavljala le začasno uporabo nepremičnine, ki je v lasti tožencev, nato pa bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. V zvezi s tem ne drži zaključek izvedenca, da bi toženci svojo nepremičnino lahko uporabljali kot doslej, saj bi v njihovi nepremičnini infrastruktura ostala trajno. Gre za poseg, ki naj bi znašal približno 20 cm in na tem delu vzpostavitev prejšnjega stanja ne bo mogoča. Toženci pod nivojem svoje nepremičnine niso dolžni trpeti nobenih trajnih posegov, tožnici pa 76. člen SPZ te podlage ne daje. Tožnica zahteva služnost in trajno uporabo sosednje nepremičnine. V tem delu je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo. V nadaljevanju izpodbijajo oceno sodišča prve stopnje, da so vtoževana dela nujna, pri čemer navajajo, da je hidroizolacijo mogoče izvesti tudi drugače. Tožnica je po lastni izpovedi čakala štiri leta, preden je v vložila tožbo, kar pomeni, da dela niso nujna. Nujnost zatrjuje le zato, da izkazuje pogoje po 76. členu SPZ. Vsaka hidroizolacija je koristna, ni pa vsaka nujna. Stanje tožničine hiše se že 200 let ni spremenilo, zato je zaključek sodišča o nujnosti izvedbe del napačen. Izvedenec tudi ni pojasnil, zakaj bi bila izvedba del v notranjosti hiše skoraj nemogoča oziroma strokovno manj primerna, sodišče pa mu je nekritično sledilo in je zavrnilo predlog tožencev za postavitev novega izvedenca, ki so ga predlagali predvsem zato, ker kljub dopolnitvam ni odgovoril na njene pripombe. Sodišče je vpogledalo tudi članek o odpravi kapilarne vlage, pa se do njega z besedo ni opredelilo. V nadaljevanju opozarjajo na 67. člen SPZ, ki ureja upravljanje s stvarjo, ki je v solasti oziroma v skupni lasti. Tožnica je lastnica nepremičnine, glede katere skuša doseči sanacijo, le do 1/6, pri čemer se zavzema za posel, ki presega posel rednega upravljanja, za kar potrebuje soglasje vseh solastnikov. Čeprav bi se sodišče postavilo na stališče, da gre za posel rednega upravljanja, bi tožnica potrebovala soglasje solastnikov, katerih deleži presegajo polovico lastniškega deleža, pa tega soglasja nima. Priča M. je ob zaslišanju izpovedal, da preklicuje soglasje, ki ga je podal za vzdrževalna dela. Pri tem opozarjajo, da je stališče sodišča zmotno, in se sklicujejo na odločbo VSL II Cp 2365, iz katere izhaja, da solastniki odločajo skupno tudi o poslih upravljanja. Tožnica bi morala najprej sprožiti nepravdni postopek, v katerem bi dobila potrebno soglasje, šele nato pa pravdo. Sodišče namreč ne bi smelo nuditi sodnega varstva solastniku v škodo ostalih solastnikov. Graja zaključek in primerjavo sodišča prve stopnje z zadevo VSL I Cp 2020/2011, saj tam predmet ni bila solastna nepremičnina, temveč izključno lastništvo. Zadeva tudi sicer ni primerljiva, saj je bilo tam za poseg izdano gradbeno dovoljenje in je imel lastnik nepremičnine, v katero se je posegalo, že v upravnem postopku možnost, da poda pripombe. Poleg tega je tam stranka predlagala le postavitev gradbenega odra, torej začasen poseg, v tej zadevi pa gre za poseg trajne narave. Odločitev sodišča v zadevi I Cp 2020/2011, da se ni treba ukvarjati z lastništvom prostora, na katerem bo gradnja potekala, je bilo kasneje relativizirano z zadevo I Cp 2331/2013, sploh pa ne gre za ustaljeno sodno prakso. Ni razloga, da bi se enemu od solastnikov sosednjih nepremičnin naložilo, da mora trpeti poseg v svojo nepremičnino, če drugi, npr., sploh nima pravice graditi. V nadaljevanju podajajo še trditve glede morebitnega tožbenega zahtevka iz naslova prepovedi medsebojnega vznemirjanja, ki ga tožnica sicer ni postavila (73. in 75. člen SPZ ter 133. člen OZ). Pri tem opozarjajo na zadevo II Cp 1852/2017, ki je po dejanskem stanju v bistvenem primerljivo s to zadevo, in poudarjajo, da tudi v obravnavani zadevi ne gre za neposredne niti za posredne imisije. Tožnici škoda nastaja zaradi 200 let stare hiše, ki nima ustrezne hidroizolacije. Glede stroškov navaja, da so v vsakem primeru odmerjeni nerazumno in jih ni mogoče preveriti. Obrazložitev, da je specifikacija razvidna v spisu, je nedopustna. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica svoj zahtevek opira na prvi odstavek 76. člen SPZ, ki lastniku nepremičnine, na kateri je nujno treba izvesti dela, ki so potrebna za uporabo in izkoriščanje nepremičnine, omogoča, da začasno uporabi sosednjo nepremičnino zaradi izvedbe del, če teh del ni mogoče izvesti drugače ali jih je mogoče izvesti samo z nesorazmernimi stroški.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbeni očitek, da je tožničina nepremičnina v tožbenem zahtevku nedoločno opredeljena ter da je tožbeni zahtevek zato nedoločen in nerazumljiv. Določba 76. člena SPZ namreč spada med tiste določbe sosedskega prava, ki dopuščajo lastniku ene nepremičnine, da pod določenimi pogoji uporablja sosednjo nepremično, njen lastnik pa mora tak poseg trpeti. Ker gre za poseg v lastninsko pravico lastnika sosednje nepremičnine, je v tovrstnem sporu bistveno, da je določno opredeljena nepremičnina, v katero se posega, to pa je nepremičnina tožencev. Ta je, kot izhaja iz tožbenega tenorja, opredeljena z navedbo parc. št. in katastrske občine, to pa, čemur pritrjujejo tudi pritožniki, zadošča za individualizacijo nepremičnine. Da je tožničina nepremičnina nepremičnini tožencev sosednja, za pritožnike ni bilo in ni sporno.1

7. Tudi pritožbeni očitek, da je zahtevek nedoločen in nerazumljiv glede vzpostavitve v prejšnje stanje, ni utemeljen. SPZ v drugem odstavku 76. člena jasno terja, da lastnik nepremičnine, v korist katere je dovoljen poseg, po zaključenem posegu vzpostavi prejšnje stanje. Pritožbena zahteva, da bi moral tožbeni zahtevek in posledično izrek sodbe vsebovati navedbe o materialu, s katerim je treba zasuti zaradi posega izkopano jamo (točneje: nasutje zemlje, nasutje gramoza, planiranje in utrditev gramoza), in dolžnost ponovne zatravitve, je pretirana. Zakonska določba je jasna: po končanem posegu je treba vzpostaviti stanje nepremičnine, kot je bilo pred posegom. To je tožnici z izrekom izpodbijane sodbe naložilo tudi sodišče prve stopnje, ki je celo poudarilo, da mora biti vzpostavitev v prejšnje stanje „ustrezna“.2

8. Nedoločnost tožbenega zahtevka po mnenju pritožnikov izhaja tudi iz dejstva, da v izreku izpodbijane sodbe ni razvidno, od kdaj teče 30 dnevni rok za izvedbo del. SPZ v četrtem odstavku 76. člena določa, da je treba pred začetkom ob primernem času in na primeren način obvestiti lastnika tuje nepremičnine. To pomeni, da mora tožnica po pravnomočnosti izpodbijane sodbe v primernem času in na primeren način obvestiti tožence, kdaj bo s posegom začela, in ko bo začela, mora dela zaključiti v roku 30 dni. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi nobene nedoločnosti.

9. Pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe glede zahtevka iz naslova prepovedi medsebojnega vznemirjanja, saj pritožniki sami opozarjajo, da tožnica takega zahtevka sploh ni postavila, torej gre za nebistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožnica pri tem ne taji, da je razlog za stanje njene nepremičnine v starosti hiše in njeni gradnji, ravno zato pa terja poseg.

10. Pritožniki se neutemeljeno zavzemajo za to, da bi sodišče tožnici odreklo sodno varstvo, ker je le ena od solastnic nepremičnine, v korist katere terja poseg, medtem ko soglasja ostalih solastnikov za poseg nima. Tožnici podlago za uveljavljanje obravnavanega zahtevka daje že SPZ, ki v 100. členu določa, da imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Sodna praksa se je tudi že izrekla, da je za vložitev zahtevka, ki je v korist solastne/skupne nepremičnine, dovolj, da ga uveljavlja le eden od solastnikov/skupnih lastnikov, oziroma, povedano drugače, da solastniki oziroma skupni lastniki na aktivni strani niso vselej nujni enotni sosporniki.3 Poleg tega v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je pritožniki ne izpodbijajo, in sicer, da je nepremičnina v naravi razdeljena ter da se bodo vzdrževalna dela opravila na tistem delu nepremičnine, ki je v dejanski lasti tožnice. Novejša sodna praksa poudarja pomen dejanske etažne lastnine,4 zato pritožbeno sodišče ne more pritrditi uvodoma predstavljenemu stališču pritožnikov, saj tožnica s tožbo v okviru 100. člena SPZ varuje svojo pravico na delu stvari. Na podlagi navedenega so pravno nepomembne pritožbene trditve o neobstoju dokazne ocene izpovedi priče M., zadeva VSL II Cp 2356/2017 pa z obravnavano ni primerljiva, ker je šlo tam za spor med solastniki oziroma skupnimi lastniki, ne pa enega od njih proti tretji(m) osebi(am).

11. Pač pa pritožniki pravilno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje (po oceni pritožbenega sodišča sicer zgolj delno, kot bo podrobneje razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve) zmotno uporabilo materialno pravo.

12. Drži, kot pravijo pritožniki, da je varstvo po 76. členu SPZ namenjeno začasni uporabi tuje solastnine.5 Ob tem ni mogoče mimo ugotovitve sodišča prve stopnje, na katero opozarjajo pritožniki, da meja med tožničino parcelo in parcelo tožencev poteka po severni steni tožničine stavbe, tj. te, na katero se nanaša poseg.6 Če je kot začasna vzdrževalna dela mogoče opredeliti izkop do globine temeljev, čiščenje zidu in zasutje jame, to ne drži za preostala dela. Izvedenec je namreč navedel, da bo položitev podlage za hidroizolacijo, hidroizolacija (ki je sedanja hiša, ker je tako stara, sploh nima, op. pritožbenega sodišča), zaščita in toplotna izolacija znašala 20 cm. To pomeni, da bo tožničina nepremičnina po izvedenih delih v tej širini trajno posegala (sicer pod površjem, pa vendarle) v nepremičnino tožencev. Glede širine mulde za drenažo je izvedenec navedel, da bo ta skupaj z drenažnimi cevmi na nivoju temeljev znašala cca. 40 cm, in ob zaslišanju dodal, da je sicer to trajen poseg v nepremičnino tožencev, a da jih to ne bo motilo, saj bodo lahko nepremičnino uporabljali kot doslej. To stališče, ki mu je sledilo (čeravno gre izključno za pravno presojo) tudi sodišče prve stopnje, je materialnopravno zmotno.

13. SPZ namreč v 76. členu ne daje pravice za trajen poseg v sosednjo nepremičnino. Temu je, kot prav tako pravilno opozarjajo toženci, namenjen institut stvarne služnosti,7 kadar pa soglasja lastnika služečega zemljišča, ki bi vodilo v sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti, ni, pa institut nujne poti, če so izpolnjeni pogoji iz 91. člena SPZ.8 Pri tem se toženci pravilno sklicujejo na stališče pravne teorije, da postavitev cevi, kabla ali druge inštalacije oziroma uporabo dela nepremičnine za postavitev objekta vzpostavlja trajno in statično obremenitev služeče nepremičnine.9 Sodišče prve stopnje je ob predhodnem preizkusu tožbe spregledalo (stranka pravne podlage ni dolžna navesti, če pa jo, sodišče nanjo ni vezano – tretji odstavek 180. člena ZPP), da je tožnica že z zahtevkom presegla domet 76. člena SPZ v delu, kjer zahteva položitev hidroizolacije in izvedbo drenaže za namene uporabe in izkoriščanje svoje nepremičnine.10

14. Najkasneje v trenutku, ko je sodišče prejelo izvedensko mnenje oziroma ko je izvedenec odgovoril na vse pripombe pravdnih strank11 ter je bilo razvidno, da obseg nujno potrebnih del za sanacijo hiše (delno) presega okvire 76. člena SPZ, bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi njegovih zaključkov opraviti materialno-pravdno vodstvo in tožnici pojasniti, v katerem delu bi bil njen zahtevek po 76. členu SPZ lahko utemeljen, v katerem delu pa je glede na postavljen tožbeni zahtevek nesklepčen.12 Navedeno bi moralo pojasniti tudi tožencem in v primeru, če med pravdnima strankama ne bi prišlo do dogovora o ustanovitvi služnosti,13 glede zahtevka, ki presega odločanje po 76. členu SPZ, s sklepom ustaviti pravdni postopek in po pravnomočnosti sklepa postopek nadaljevati po pravilih nepravdnega postopka pred pristojnim sodiščem (prvi odstavek 21. člena ZPP). Tega ni storilo, vendar dejanja, ki jih je opravilo pravdno sodišče, ter izdane odločbe niso brez veljave samo zato, ker so bila opravljena oziroma izdane v pravdnem postopku (drugi odstavek 21. člena ZPP). Toda zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je dejansko stanje glede dela zahtevka, ki presega domet 76. člena SPZ, ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se namreč ni ukvarjalo z ugotavljanjem pogojev za nujno pot po 91. v zvezi z 88. in 89. členom SPZ, zlasti: ali tožnica izpolnjuje pogoje za priklop na javno komunalno oziroma drugo omrežje; ali tožničina nepremičnina nima odvoda v lokalno ponikovalnico oziroma javno meteorno kanalizacijo oziroma ali, če ga ima, ali bi bila povezava z njo povezana z nesorazmernimi stroški; določitev ter višina nadomestila.14 Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi tožencev ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (drugi stavek prvega odstavka 355. člena ZPP) ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Višje sodišče ocenjuje, da glede na naravo kršitve, ki jo zagrešilo sodišče prve stopnje, te ne more samo odpraviti. Ob tem je ključno, da bo morala tožnica prilagoditi zahtevek v delu, ki presega zahtevek po 76. členu SPZ, tako da bo ustrezal zahtevku za določitev nujne poti po 91. členu SPZ,15 poleg tega je sklop dejstev, ki jih bo moralo še ugotavljati sodišče prve stopnje, preobsežen, da bi lahko višje sodišče opravilo zgolj kontrolno funkcijo, ki je njegovo temeljno poslanstvo.

16. Napotki za ponovno sojenje so razvidni iz gornje obrazložitve, višje sodišče le še pripominja, naj sodišče prve stopnje razmisli, ali bi bilo v zatečeni fazi postopka sploh smotrno, da bi sodišče prve stopnje pravdni postopek, kolikor se nanaša na ustanovitev nujne poti (pod pogojem, da bo zahtevek prilagojen), ustavilo in ga v tem delu obravnavalo po pravilih nepravdnega postopka, glede na to, da gre le za dopolnitev že izvedenega dokaznega postopka, glede na povezanost vseh del, ki jih je treba za sanacijo tožničine hiše opraviti, kot je razumeti izvedenca, skupaj in nujno vsa, in glede na dejstvo, da pravdni postopek strankama nudi več procesnih kavtel. 17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Proti temu sklepu je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Tudi iz zadeve VSL, št. I Cp 4/2016 s 4. 5. 2016, na katero se sklicujejo pritožniki (ki je po vsebini sicer povsem drugačna kot tu obravnavana zadeva, op. pritožbenega sodišča), izhaja stališče višjega sodišča, da je bistveno, ali je na podlagi siceršnje vsebine pogodb (tj. ne glede na naslove in oznake, op. pritožbenega sodišča) mogoče zaključiti, katera garaža je bila predmet prodajne pogodbe. Glej 8. točko obrazložitve. 2 Glej zadnjo vrstico drugega odstavka izreka izpodbijane sodbe. 3 VS RS je glede skupnih lastnikov stališče o tem, da na aktivni strani ni nujnega enotnega sosporništva v tovrstnih primerih, zavzelo v sklepu VS RS, št. II Ips 71/2011 z dne 6. 6. 2011, točka 9. obrazložitve, in pri tem stališču vztrajalo v sodbi VS RS, št. II Ips 13/2012 z dne 14. 6. 2012. 4 Primerjaj sklep VSL, št. II Cp 2724/2017 z dne 29. 11. 2017, ter sklepa VS RS, št. II Ips 390/2009 z dne 14. 3. 2013 in 151/2014 z dne 17. 12. 2015. 5 Iz dosedanje sodne prakse je razvidno, da so sodišča uporabila to zakonsko določbo za, npr., postavitev gradbenega odra (VSL, št. I Cp 2020/2011 z dne 30. 11. 2011) in za stopanje na sosedovo streho (VSL, št. I Cp 2331/2013 z dne 6. 5. 2014). 6 Pritožniki izrecno izpostavljajo to dejstvo, tožnica pa mu v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje, zato je višje sodišče vezano na dejansko ugotovitev, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe, kje meja poteka. 7 Primerjaj zadevo VSL, št. II Cp 171/2010 z dne 25. 1. 2010, kjer je višje sodišče zavzelo stališče, da je stalni dostop do tuje nepremičnine mogoč le z ustanovitvijo služnosti. 8 V 91. členu SPZ je določeno, da se določila o nujnih poteh smiselno uporabljajo tudi na priključitev za javna komunalna in druga omrežja, če lastnik nepremičnine, ki to zahteva, izpolnjuje pogoje za priklop. Glede ustanovitve nujne poti za potrebe povezave z javno kanalizacijo primerjaj odločbe VSL, št. 1430/2017 z dne 6. 12. 2017, št. 1739/2018 z dne 30. 1. 2019, št. 1996/2016 z dne 23. 11. 2016 in št. 2620/2013 z dne 7. 5. 2014. 9 Tako Juhart, M., SPZ s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 882. 10 Dikcija, ki izraža trajno obremenitev ene nepremičnine v korist druge, je značilna za služnost oziroma za nujno pot. 11 Višje sodišče zavrača pritožbeno grajo izvedenskega mnenja kot tudi pritožbeno zahtevo po postavitvi novega izvedenca. Izvedenec je opravil svojo nalogo opravil skladno s sklepom sodišča prve stopnje in nato še (tudi ustno) odgovoril na pripombe ter jih zavrnil. Zato mu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo in odločbo oprlo na njegovo mnenje, nezadovoljstvo stranke z vsebino ugotovitev v izvedenskem mnenju ni razlog za izločitev izvedenca. Če pa izvedenec svoje ugotovitve in ocene strokovno argumentira in tudi odgovori na pripombe, ki jih podajo stranke na mnenje, ni nobenega razloga, da sodišče svoje odločitve ne bi oprlo na izvedensko mnenje. 12 Glede tega glej 13. in 14. točko te obrazložitve. 13 V nujnost potrebe sanacije tožničine hiše pritožbeno sodišče glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje nima nikakršnih pomislekov, vendar SPZ prisilne ustanovitve služnosti ne pozna). 14 Po 76. členu SPZ sodišče nadomestilo prisodi le na zahtevo stranka, v katere nepremičnino se posega, v primeru določitve nujne poti pa vselej in tudi če zahteve stranke ni. 15 Če seveda pravdni stranki v tem delu ne bosta dosegli dogovora o pogodbeni ustanovitvi služnosti, kar bi bilo po oceni pritožbenega sodišča v duhu dobrih medsosedskih odnosov še najboljša rešitev.