Jedro

Ker v nobeni pogodbi za določen čas, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko, ni naveden razlog za sklenitev takšne pogodbe o zaposlitvi in ker so bile vse pogodbe o zaposlitvi tožnici izročene šele po poteku časa, za katerega so bile sklenjene, ravnanje tožene stranke ni bilo zakonito. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek, da se zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, utemeljen, saj je bila tožnica že pred sklenitvijo te zadnje pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je tožeča stranka dne 1.1.2005 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

2. Tožeči stranki dne 31.3.2005 delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do 31.8.2005. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 1.4.2005 do 31.8.2005 vpisati delovno dobo, jo za navedeni čas prijaviti v zavarovanje ter ji obračunati in izplačati plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas od 1.4.2005 do 31.8.2005, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.251,88 EUR (300.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 443,86 EUR (106.365,60 SIT), v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil, da se ugotovi, da je tožeča stranka dne 31.12.2004 sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (1. točka izreka); da tožeči stranki dne 31.3.2005 delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do 31.8.2005 (2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 1.4.2005 do 31.8.2005 vpisati delovno dobo, jo za navedeni čas prijaviti v zavarovanje ter ji obračunati in izplačati plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas od 1.4.2005 do 31.8.2005, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (3. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (4. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pri toženi stranki začela delati 17.7.2000 in je prvo pogodbo o zaposlitvi prevzela 29.12.2003 tako, da je ves ta čas delala brez pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je 18.1.2001 prevzela potrdilo o opravljenem strokovne izpitu. Pogodba o zaposlitvi, ki jo je prejela 29.12.2003, je bila za čas od 1.1.2003 do 31.3.2003. Po tem datumu ni prejela nobene pogodbe o zaposlitvi, zato meni, da se je zaposlitev avtomatsko spremenila v zaposlitev za nedoločen čas, česar sodišče ni upoštevalo. Nikoli ji ni bilo pojasnjeno, da nadomešča delavke, ki so na bolniškem ali porodniškem dopustu, saj sta bili dve delavki zaposleni še kasneje prav tako za določen čas. V letu 2003 so bili sprejeti za nedoločen čas v prodajalno še trije delavci, kar pomeni, da so bili zaposleni zaradi povečanega obsega dela. Nikoli ni bilo na bolniški ali porodniški pet delavcev oziroma delavk naenkrat. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, da pa je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravilno opozarja pritožba, da mora delodajalec z delavcem pred nastopom dela skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, sicer se šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, kot je to določeno v 2. odstavku 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Tudi v primeru, če delavec ostane na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zakon ima enako sankcijo tudi za primere, ko je pogodba za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo (54. člen ZDR).

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka v nobeni od pogodb o zaposlitvi za določen čas ni navedla, zakaj sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas, da je vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas, razen zadnje tožnici izročila šele potem, ko je že potekel čas pogodbenega dela. Kljub tem ugotovitvam pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka s tožnico zakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker je nadomeščala delo delavk, ki so bile na porodniškem in bolniškem dopustu, kot to izhaja iz izpovedi prič. Tožnica je bila tudi s strani tožene stranke obveščena, da z njo ne nameravajo skleniti nove pogodbe o zaposlitvi po 31.3.2005. Zaključilo je, da so bile vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas v času od 1.1.2003 do 31.3.2005 pravilno sklenjene.

Gornji zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da v pogodbah o zaposlitvi ni bil naveden razlog, zakaj se sklepajo za določen čas, da so bile vse pogodbe o zaposlitvi tožnici, razen zadnje, vročene že po poteku časa, za katerega so bile sklenjene, kar vse predstavlja nezakonito ravnanje tožene stranke, ki ima za posledico, da je delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer glede na določbo 2. odstavka 10. člena ZDR in 54. člena ZDR. Zato je dejansko tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas že od vsega začetka, vsekakor pa je utemeljen njen tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je v delovnem razmerju za nedoločen čas po zadnji pogodbi o zaposlitvi, saj ji je že pred tem delovno razmerje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Poleg navedenega pa tudi iz predložene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila tudi zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas podpisana 31.1.2005, čeprav se je nanašala na obdobje od 1.1.2005 dalje.

Glede na vse navedeno je tako tožena stranka ravnala nezakonito, ko pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni sklepala pred nastopom dela in tudi iz razloga, ker v nobeni pogodbi o zaposlitvi ni navedla, iz katerega razloga sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu ugodilo in ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas. Glede na tožbeni zahtevek po sodni razvezi skladno s 118. členom ZDR, je ugotovilo, da je tožnici trajalo delovno razmerje do 31.8.2005, odločiti pa je moralo tudi o odškodnini, do katere je delavec upravičen v takih primerih na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR. Tožnica je zahtevala odškodnino v višini 300.000,00 SIT (sedaj: 1.251,88 EUR), kar je po zaključku pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina glede na to, da je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito in da je imela pravico vrniti se na delo. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 17.7.2000, to je več kot pet let tako, da bi v primeru, da bi bilo njeno delo nepotrebno zaradi poslovnih razlogov, upravičena do odpravnine v višini 1,25 bruto plače po 2. odstavku 109. člena ZDR in do odpovednega roka 45 dni (2. odstavek 92. člena ZDR), tako da bi samo iz teh dveh naslovov bila tožena stranka dolžna tožnici izplačati višji znesek, kot ga zahteva tožnica za odpravnino po 118. členu ZDR. Zaradi navedenega je tožbenemu zahtevku tudi v tem delu v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje za zastopanje po odvetnici, ki jih je odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji), pri čemer je upoštevalo vrednost spora po tar. št. 15 in priznalo le potrebne stroške postopka, kot to določa 155. člena ZPP, to je zastopanje na prvi obravnavi 300 odvetniških točk, urnina 100 točk, zastopanje na drugih dveh obravnavah po 150 točk, urnina 50 točk, 2-krat po 20 točk sporočilo podatkov sodišču, 2 % iz naslova administrativnih stroškov in 20 % DDV, tako da znašajo skupaj potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje 106.365,60 SIT oziroma 443,86 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožnica ni priglasila.