Jedro

Vsi toženci so bili malomarni, njihovo skupno delovanje - kajenje pod kozolcem tožnika, kjer je bila velika nevarnost sprožitve požara, pa je tožeči stranki povzročilo škodo. Zato je njihova odgovornost solidarna po 1. in 4. odst. 186. čl. OZ. Namen tega določila je olajšati položaj oškodovanca, saj bi bilo nesorazmerno težko v primerih več potencialnih povzročiteljev škode za vsakega od njih izkazati vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo; zadošča, da tožeča stranka izkaže, da je ravnanje kateregakoli od več potencialnih povzročiteljev povzročilo škodo.

Bistvo poravnave je vzajemna popustitev, če pa samo ena stran popusti drugi, tako da npr. pripozna pravico druge, ne gre za poravnavo in zanjo ne veljajo pravila o poravnavi (3. odst. 1051. čl. OZ).

Kršitev iz 13. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP glede izključitve javnosti iz glavne obravnave je storjena zgolj, kadar sodišče javnost z glavne obravnave izključi v nasprotju z zakonom, ne pa, kadar je ne izključi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka, v delu, v katerem se ta nanaša na deveto toženo stranko, razen glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za postavke tovorno vozilo C., letnik 1939, iverne plošče, cement in zaradi škode, nastale zaradi suše na vrtninah, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa se pritožba tožeče stranke in pritožbe prvega, drugega, tretjega in četrtega toženca zavrnejo in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 19.8.2008 odločilo, da so prvi, drugi, tretji in četrti toženec po temelju 100 % solidarno odgovorni za škodo, nastalo tožniku zaradi posledic požara dne 25.4.2003. Tožbeni zahtevek proti petemu, šestemu, sedmemu in osmemu tožencu je zavrnilo, ker je ocenilo, da so omenjeni toženci izkazali, da je povzročena škoda nastala brez njihove krivde, prav tako pa niso podani pogoji za odgovornost iz pravičnosti v skladu z 2. odstavkom 146. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožbeni zahtevek zoper deveto toženo stranko pa je sodišče zavrnilo, ker je tožeča stranka z zavarovalnico že sklenila izvensodno poravnavo za škodo, zajeto v zavarovalnem kritju, glede preostale vtoževane škode pa zavarovalno kritje ni podano.

Zoper sodbo se pritožujejo tožnik in prvi, drugi, tretji in četrti toženec.

Tožnik v pritožbi graja dokazno oceno sodišča, da k ravnanju prvih štirih tožencev ni prispevala pomanjkljiva vzgoja, za katero so odgovorni njihovi starši. Vsi štirje mladoletni toženci so imeli večje število neopravičenih izostankov, iz ugotovitev sodišča izhaja, da so se odlikovali z nasilnim vedenjem v šoli, torej gre za problematične in neurejene mladostnike, ki ne poznajo in nimajo socialnih zavor, ki bi jih opozarjale na to, kaj se sme in česa ne. Vsi štirje mladoletni toženci so bili zadosti stari, da so se zavedali, da z odvrženjem žarečih cigaretnih ogorkov lahko povzročijo požar lesenih objektov, napolnjenih s slamo in lesenimi stvarmi. Njihovo ravnanje je bilo izjemno neodgovorno, če že ne namerno in nasilno. Govoriti v takšnem primeru o pravilni in zadostni vzgoji je neprepričljivo. Vzgoja staršev preko telefonskega nadzora ne predstavlja prave vzgoje. Pomanjkljiva ali napačna vzgoja pa je v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Napačno je stališče sodišča, da ne bi bilo pravično, če bi starši namesto otrok plačali škodo, ker so ti slabšega premoženjskega stanja. Tožnik ni bil in ni premožen kmet, izpadel mu je ves letni pridelek, toženci pa vendarle razpolagajo z nepremičninami oziroma plačujejo nizke najemnine in so večinoma zaposleni. Sodišče je zato napačno ocenilo premoženjske razmere tožnika in tožencev, načelo pravičnosti pa terja, da starši namesto otrok, ki še nimajo dohodkov in premoženja, plačajo, ker so jih pomanjkljivo vzgajali. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi ob zavrnitvi zahtevka zoper devetega toženca. Cenilca nista predstavnika zavarovalnice, ki bi bila pooblaščena za sklepanje pogodb v imenu zavarovalnice, poleg tega pa izračuni škode za posamezne postavke ne predstavljajo poravnave. Tožnik je podpisal posamezne izračune postavk zato, da bi se seznanil z obračuni, ne pa da bi sklepal poravnave z zavarovalnico. V spisu obstoji s strani tožnika nepodpisana poravnalna pisna ponudba zavarovalnice. Tožeča stranka ni z ničemer izkazala volje, da sklepa poravnavo tako, da se izrecno odpoveduje uveljavljanju kakršnihkoli zahtevkov. Pogodbena volja mora biti nedvoumno izkazana, ne pa da se nanjo sklepa iz podpisov izračunov ter osebnih mnenj cenilcev, da je poravnava sklenjena, ker je tožnik te izračune podpisal. Napačna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je izključena zavarovalnina za uničene posevke. Sodišče je spregledalo, da so v času dogodka posevki že obstajali kot del zemljišč tožnika, da je šlo torej za škodo na obstoječih kmetijskih pridelkih, torej stvareh last tožnika. Vseeno je, ali je ogenj neposredno uničil posevke oziroma rastline, ali pa je do uničenja prišlo tako, da je uničil namakalni sistem. Nejasne določbe zavarovalne pogodbe je potrebno razlagati v korist tožnika, saj je zavarovalnica ponudila vnaprej natisnjene zavarovalne pogoje. Avtomobil je služil prevozu izdelkov, prav tako je gradbeni material služil obnavljanju zgorelih kmetijskih objektov in je zato zapadel zavarovanju. Sodišče bi moralo zato tudi deveto toženo stranko bremeniti s 100 % odgovornostjo za vse uničene stvari.

Prvi toženec vlaga pritožbo zoper 1. točko vmesne sodbe, v kateri je sodišče odločilo, da je skupaj z drugo do četrto tožencem po temelju 100 % solidarno odgovoren za škodo, nastalo tožniku zaradi posledic požara. Pritožbo vlaga iz vseh treh dopustnih pritožbenih razlogov. Po mnenju sodišča nedopustno škodno dejanje predstavlja že samo kajenje prvega do četrtega toženca. Sodišče v obrazložitvi navaja nasprotujoče si ugotovitve, saj na določenih mestih govori o tem, da do nevarnosti povzročitve požara pride z odvrženjem ogorkov, nadalje pa je vzrok požara že samo kajenje. Ugotovljeno je bilo, da je prvi toženec cigareto podal četrtemu tožencu. Tega dejstva sodišče ni upoštevalo, pač pa napačno ugotovilo, da ne more z gotovostjo ugotoviti, kdo od tožencev je odvrgel cigaretni ogorek, ki je povzročil požar. Med izpovedbami zaslišanih tožencev ter razlogi, navedenimi v sodbi, obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih, saj samo prisotnost prvega toženca na kraju, kjer naj bi se zanetil požar, ne pomeni ravnanja, ki bi bilo v kakršnikoli vzročni zvezi s škodo, ki je nastala tožniku. Neutemeljen je zaključek sodišča, ko ni verjelo izpovedbam tožencev. Sodišče je premalo upoštevalo dejstvo, da so toženci že v kazenskem postopku podali identične izjave glede kajenja. Sodišče se napačno sklicuje na obveznost toženih strank v zvezi z določbami Zakona o varstvu pred požarom, saj se te nanašajo na neizvajanje ukrepov varstva pred požarom ter posledice, ki zaradi tega nastanejo. Sodišče bi moralo ugotavljati obveznosti šole glede organizacije prevozov. Napačna pa je tudi ugotovitev sodišča glede neobstoja soodgovornosti tožnika. Tožnik je sam v vlogi z dne 21.12.2004 navedel, da je šlo za kraj, kjer je bilo javno znano, da se hodi kaditi ter da je otroke predhodno opozarjal, naj ne kadijo na njegovem. Glede na bližino šole ter glede na dejstvo, da je tožnik vedel, da se otroci tam zadržujejo, bi moral storiti kaj, da bi preprečil nastanek škode ali omilil posledice morebitnih škodljivih dejanj.

Drugi in četrti toženec v skupni pritožbi sodišču očitata, da dejanskega stanja ni ugotovilo popolno, zaradi česar je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni s stopnjo verjetnosti dokazalo, da naj bi prav cigaretni ogorek povzročil požar, prav tako se ni ukvarjalo z vprašanjem, kje naj bi fizično prišlo do požara. Prvi štirje toženci so jasno izpovedali, na katerem delu kozolca so kadili. Ker je zagorelo na drugem koncu, njihovi cigaretni ogorki ne morejo predstavljati vzroka za nastanek požara. Vsi toženci so tudi izpovedali, da so cigarete ugasnili. Ker gre za območje, na katerem hodi ogromno ljudi, bi lahko prišlo do požara na podlagi ravnanja katerekoli osebe, ki je takrat prečkala travnik. Na tožniku je dokazno breme, da dokaže, da so prav prvi štirje mladoletni toženci odgovorni za nastanek požara in posledično za nastanek škode. Ne drži navedba tožnika, da ni vedel, da bi se pri kozolcu zbirala mladina. Ker tožnik šole o tem ni obvestil, je sam opustil dolžno ravnanje, da bi zaščitil svoje premoženje, in je soodgovoren za nastanek požara. Tožniku ni mogoče slediti tudi zato, ker je izpovedal, da je zagledal požar med 11. in 12. uro, zagorelo pa je po navedbah tožencev po 12. uri. Dejansko stanje je v tem delu ostalo nepopolno razjasnjeno. Prvi štirje toženci so se prepričali, da so pogasili cigarete, ko so zapuščali kraj, kjer so kadili. Napačno je sklicevanje na Zakon o varstvu pred požarom, saj se le-ta nanaša na neizvajanje ukrepov varstva pred požarom ter na posledice, ki zaradi tega nastanejo. Sodišče se napačno opira na izjavo ravnateljice B. P., ki je povedala, da imajo v šolskem programu teden protipožarne varnosti. Sodišče je namreč slepo ugibalo, ali so bili učenja deležni tudi prvi do četrti toženec. Drugi in četrti toženec izpodbijata tudi ugotovitev, da tožnik ni soodgovoren za škodo. Ker je le-ta vedel, da otroci oziroma učenci osnovne šole kadijo na njegovem zemljišču ter da se zadržujejo pri njegovih objektih, bi moral to preprečiti. Prav on je torej tisti, ki mu je mogoče očitati, da ni izvajal ukrepov varstva pred požarom skladno z Zakonom o varstvu pred požarom. Sodišče s popravnim sklepom tudi ni popravilo napake v obrazložitvi, iz katere izhaja, da je četrto toženi enkrat odgovoren za škodo, drugič pa ne.

Tretjetoženec v pritožbi sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku glede izključitve javnosti. Sodišče z izključitvijo javnosti zaradi vpogleda v kazensko ovadbo in poročilo PP T. ni zagotovilo tajnosti kazenskega mladoletniškega postopka, saj v obrazložitvi sodbe navaja določene dele iz obrazložitve sklepa o izreku sankcije mladoletnim ter ovadbe in poročila. Navedbe sodišča v vmesni sodbi, da kasneje ni izključilo javnosti pri izpovedi toženih strank, ker naj bi bili toženci že polnoletni, pa se ne da določno preveriti. Izrek sodbe je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz njega izhaja, da so prvo do četrto toženci 100 % odgovorni za škodo, nadalje pa, da se tožbeni zahtevek proti četrto do deveto tožencu zavrne. Tretji toženec je prvo cigareto varno ugasnil, drugo cigareto pa je predal četrtemu tožencu, kar je ta potrdil. Tako v kritičnem času sploh ni imel cigarete oziroma je za ugasnitev prve ustrezno poskrbel, zato za škodo ne more biti odgovoren. Zgolj prisotnost tretjega toženca na kraju, kjer naj bi se zanetil požar, pa ne pomeni ravnanja, ki naj bi bilo v kakršnikoli vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Sodišče je kot neverodostojne označilo zgolj tiste izjave tožencev, ki razbremenjujejo tretjega toženca, vsem izjavam, ki pa so jih te iste tožene stranke podale in obremenjujejo sotožene, pa je sledilo. Takšno razlikovanje je nepravilno in neutemeljeno. Napačno je tudi sklicevanje sodišča na 9. člen Zakona o varstvu pred požarom. Podredno tretji toženec izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da ne obstajajo elementi soodgovornosti tožnika. Ta je najprej izpovedal, da je bilo dejstvo kajenja pri njegovi šupi splošno znano, nato pa je ob uveljavljanju soodgovornosti trditev omilil, češ da je vedel samo, da se tam sprehajajo oziroma hodijo po njegovem zemljišču. Zavajajoča je navedba sodišča, da so te izjave tožnika podprte z izpovedmi tožencev. Ker je tožnik vedel, da otroci na njegovem zemljišču kadijo in se tam zadržujejo, je za nastanek škode soodgovoren, saj ni tega preprečil s kakšno fizično pregrado. Prav tožnik je tisti, ki je zavezan k ravnanju v skladu z Zakonom o varstvu pred požarom in ustreznimi podzakonskimi predpisi, kar pa je v celoti opustil. Tožeča stranka je na pritožbe prvega, drugega, tretjega in četrtega toženca odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožbe tožencev niso utemeljene, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbah prvih štirih tožencev: Pravno podlago tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede odgovornosti prvih štirih tožencev predstavlja določilo 1. odstavka 131. člena OZ, po katerem je tisti, ki povzroči drugemu škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, v povezavi z 10. členom citiranega zakona, ki določa, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanj, s katerimi bi utegnil drugim povzročiti škodo. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v ugotovitve prvostopnega sodišča, da so bili vsi štirje takrat še mladoletni toženci sposobni razsojati in razumeti pomen svojih dejanj in njihove razsežnosti, zato je njihova odgovornost kljub mladoletnosti podana in sicer za prvega in drugega toženca na podlagi 2. odstavka 137. člena OZ, za tretjega in četrtega toženca, ki sta že dopolnila 14 let, pa po 3. odstavku 137. člena OZ. Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, opisana na 9. do 13. strani sodbe, glede ugotovljenih dejstev v zvezi z nastankom požara in njegovimi povzročitelji in se v izogib ponavljanju nanjo pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Ne drži pritožbeni očitek prvega toženca, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi enkrat kot nedopustno ravnanje štelo samo kajenje prvih štirih tožencev, kasneje pa je kot nedopustno označilo, da niso ustrezni poskrbeli za ogorke. Sodišče je namreč ugotovilo, da so se prvi štirje toženci skupaj odpravili pod kozolec tožnika, kjer so kadili. Kadili so vsi, dve cigareti so si delili. Šlo je torej za skupno delovanje vseh štirih tožencev, pri čemer njihovih ravnanj ni mogoče obravnavati parcialno, tako da je odgovoren lahko le tisti, ki je cigareto ugasnil, kot zmotno menita prvi in tretji toženec. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, so bili vsi toženci malomarni, njihovo skupno delovanje - kajenje pod kozolcem tožnika, kjer je bila velika nevarnost sprožitve požara, pa je tožeči stranki povzročilo škodo. Zato je njihova odgovornost solidarna po 1. in 4. odstavku 186. člena OZ. Namen tega določila je namreč olajšati položaj oškodovanca, saj bi bilo nesorazmerno težko v primerih več potencialnih povzročiteljev škode za vsakega od njih izkazati vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, temveč zadošča, da tožeča stranka izkaže, da je ravnanje kateregakoli od več potencialnih povzročiteljev povzročilo škodo. Temu dokaznemu bremenu pa je tožeča stranka zadostila ter so nasprotne pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Prav tako ne držijo pavšalni očitki dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki jih v pritožbi izpostavljata drugi in četrti toženec, ko skušata prikazati, da takrat mladoletni toženci za škodo niso odgovorni, ker so kadili na drugem koncu kozolca, poleg tega pa je bilo tam shajališče mladine in bi požar lahko zanetil kdorkoli. Po izvedenem dokaznem postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da bi se poleg tožencev - pritožnikov v kritičnem času tam nahajali še drugi, torej je tožeča stranka z zadostno verjetnostjo izkazala potencialne povzročitelje škode, sodišče pa tudi ni ugotovilo neskladja med mestom kajenja in mestom, kjer je požar nastal, kar je povzelo na 11. strani sodbe. Prav tako ni nikakršnega neskladja v izpovedi tožnika in tožencev glede časa požara, saj je tožnik le okvirno opisal čas, ko je opazil požar, obstoj vetrovnega vremena pa med strankama ni bil sporen in ga zato posebej ni bilo potrebno izkazovati. Drugi in četrti toženec grajata tudi ugotovitev sodišča, da so bili toženci poučeni o požarni varnosti. Da je bila ta del učnega procesa, je potrdila ravnateljica OŠ K., kar pa v danem primeru niti ni relevantno. Prvi štirje toženci so bili namreč ob povzročitvi škodnega dogodka stari že 13 oziroma 14 let, v tej starosti pa so že sposobni razumeti nekatere splošno znane zakonitosti, med njimi tudi, da malomarno ravnanje s tlečimi ogorki in pepelom v suhem prostoru, polnem sena, lahko sproži požar velike razsežnosti, nasprotnega pa niti ne zatrjujejo. Vsi štirje toženci v pritožbah nadalje grajajo dokazno oceno sodišča, v kateri jim le-to ni sledilo, da so ugasnili ogorke. Vendar pa je takšna dokazna ocena edino logična in prepričljiva glede na nastali požar in ugotovitve o tem, da razen tožencev v kritičnem času tam ni bilo nikogar drugega. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, ki grajajo sklicevanje sodišča na Zakon o varstvu pred požarom (ZVPOZ), ki v 12. točki 1. odstavka 5. člena opredeljuje človekovo trajno ali začasno ravnanje ali opustitev, ki lahko vpliva na požarno varnost, kot poseg v naselje ali naravno okolje. Dejansko je namreč z malomarnim ravnanjem prvega do četrtega toženca nastal poseg v naselje in življenjski prostor tožnikove kmetije, vendar pa je to le opis nedopustnega ravnanja tožencev, katerega vsebina je v tem, da so z malomarnostjo pri kajenju v okolju, kjer je velika požarna nevarnost, povzročili tožniku škodo.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki prvotožene stranke, da bi sodišče moralo ugotavljati odgovornost osnovne šole glede neorganiziranega varstva vozačev. Osnovna šola namreč v omenjenem postopku ni pravdna stranka, njena morebitna odgovornost pa prvega toženca ne more razbremeniti, saj bi tudi v primeru njene odgovornosti z njo odgovarjal solidarno (2. odstavek 144. člena OZ).

Pritožniki pa sodbi sodišča prve stopnje neutemeljeno očitajo tudi druge procesne kršitve. Kršitev iz 13. točke 2. odstavka 339. člena ZPP glede izključitve javnosti iz glavne obravnave ni podana. Ta kršitev je namreč storjena zgolj, kadar sodišče javnost z glavne obravnave izključi v nasprotju z zakonom, ne pa, kadar je ne izključi. Sodišče pa je svojo odločitev o neizključitvi javnosti glede zaslišanja mladoletnikov tudi ustrezno obrazložilo na 8. strani izpodbijane sodbe. Prav tako je sodišče odpravilo napako v izreku sodbe, ko je za četrtega toženca zahtevku najprej po temelju ugodilo, nato pa ga je zavrnilo in sicer s popravnim sklepom z dne 19.8.2008 ter v tem delu sodba ni obremenjena s procesno kršitvijo. Te tudi ni v obrazložitvi, saj je ta povsem jasna glede odločitve o odškodninski odgovornosti posameznih tožencev, morebitno očitno pisno napako pa lahko sodišče kadarkoli popravi s popravnim sklepom (328. člen ZPP).

Vsi štirje toženci v pritožbi grajajo odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti za nastalo škodo. Po določilu 1. odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila ta večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da bi soprispeval k nastali škodi. Razlogi sodišča (14. stran sodbe) v tem delu so jasni in prepričljivi in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, skupaj z dokazno oceno, da tožnik za pogosto kajenje mladostnikov pri njegovih objektih ni vedel. Nasprotne pritožbene trditve niso z ničemer izkazane, saj pritožniki ne navajajo primerov, ko bi njih ali druge mladostnike tožnik pri kajenju predhodno opazil. O pritožbi tožnika: Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, povzeto na 18. in 19. strani sodbe, da so se peti, šesti, sedmi in osmi toženec kot starši povzročiteljev škode ekskulpirali svoje odgovornosti, saj so izkazali, da je škoda nastala brez njihove krivde (4. odstavek 142. člena OZ). Pavšalni nasprotni pritožbeni očitki, da je deliktno ravnanje otrok bilo posledica pomanjkljive in napačne vzgoje staršev in premajhnega nadzora, nimajo opore v izvedenih dokazih. 13 in 14 let stari mladostniki so namreč že toliko samostojni, da njihov neposredni nadzor ni več mogoč, niti ni v njihovo korist. Zato staršem ni mogoče šteti kot slabost pri vzgoji, če so otroke nadzirali tudi preko telefona. Gre za izražanje običajne skrbi staršev za svoje otroke po koncu pouka, ko niso več pod nadzorom šole, starši ali skrbniki pa imajo še delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so se starši prvih štirih tožencev redno zanimali za njihov uspeh v šoli in tudi iskali dodatno učno pomoč (Č.), slabši učni uspeh pa še ne more pomeniti pomanjkljive vzgoje, ki bi prispevala k nastali škodi. Prav tako naknadno ravnanje otrok in staršev, ki se tožniku po dogodku niso opravičili, ne more predstavljati okoliščine, ki bi kazala na odgovornost staršev za nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko odločitve ni oprlo na določilo 2. odstavka 146. člena OZ o odgovornosti staršev iz razlogov pravičnosti. Tožeča stranka bi za uporabo te zakonske določbe morala izkazati, da mladoletniki škode ne morejo povrniti, lahko pa bi to storili brez škode za lastno eksistenco njihovi starši. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v trditveni podlagi ni podala takšnih dejanskih navedb, ki bi kazale na to, da je ekonomski položaj katerega od staršev tako močan, da bi v primerjavi s tožnikom bilo pravično, da bi ne glede na krivdo povrnil nastalo škodo. Tudi v pritožbi se tožnik zgolj pavšalno sklicuje na to, da ni premožen kmet, medtem ko imajo starši tožnikov nepremičnine oziroma plačujejo nizke najemnine. Ob ugotovitvah prvostopnega sodišča, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče, da ima zgolj peti tožnik v lasti nepremičnino, v kateri živi, ostali pa živijo v najetih stanovanjih z nizkimi osebnimi dohodki, preživljajo pa še druge otroke, pa glede na ugotovljeno ekonomsko stanje tožnika ni mogoče šteti, da bi povračilo škode s strani staršev narekovalo načelo pravičnosti.

Prav pa ima pritožba, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo XXXI. poglavja OZ o sklenitvi izvensodne poravnave. Po določilu 1050. člena OZ osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravljajo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Bistvo poravnave je torej vzajemna popustitev, če pa samo ena stran popusti drugi, tako da npr. pripozna pravico druge, ne gre za poravnavo in zanjo ne veljajo pravila o poravnavi (3. odstavek 1051. člena OZ). Ker sodišče prve stopnje izvedenih dokazov v tej smeri ni presojalo, čeprav iz izpovedi S. L. izhaja, da zneskov, ki sta jih cenilca sama izračunala, niso spreminjali, je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, ki se nanaša na postavke, priznane po zavarovalni pogodbi, ugodilo in v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišče prve stopnje naj ponovno oceni izvedene dokaze, predvsem tudi izpovedbo samega tožnika, hkrati pa ovrednoti dejstvo, da je zavarovalnica profesionalna organizacija, ki bi morala poskrbeti za to, da bi bilo v primeru, da gre za izvensodno poravnavo med strankama o likvidaciji celotne škode iz škodnega dogodka po zavarovalni polici, to iz podpisanih dokumentov nedvomno razvidno. Če temu ni bilo tako, pa tudi ni mogoče očitati tožniku, da je podpisane sporazume štel zgolj kot nesporno priznano škodo brez izrecne odpovedi uveljavljanju presežka v morebitnem sodnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila Splošnih pogojev za požarno zavarovanje PGPOZ/99-6, ko je ocenilo, da je izključeno zavarovalno kritje za uničene posevke, cement, vozilo C. in iverne plošče. Odškodnino za škodo nastalo zaradi suše na vrtninah izključuje tako 5. odstavek 1. člena splošnih pogojev, ki določa, da zavarovanje krije samo škodo, ki je nastala na zavarovanih stvareh zaradi zavarovane nevarnosti, ne pa tudi posredne škode, nastale zaradi nastanka zavarovalnega primera, kot tudi izrecno določilo 3. točke 4. odstavka 18. člena splošnih pogojev, po kateri predmet zavarovanja niso posevki, dokler niso požeti, plodovi, dokler niso obrani, rodni in nerodni nasadi, razen sadnega drevja ob zgradbah. Pritožbene navedbe o tem, da ni relevantno, ali je ogenj neposredno uničil posevke oziroma je do njihovega uničenja prišlo zaradi uničenja namakalnega sistema, tako niso utemeljene, določbe zavarovalnih pogojev v tem delu pa tudi niso nejasne. Ravno tako pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v zavarovani zbir v konkretnem primeru ne sodijo vozilo C. po 4.točki 4. odstavka 18. člena splošnih pogojev PG-POZ/99, saj tožnik ni izkazal, da bi šlo za gospodarsko vozilo, pa tudi ne cement in iverne plošče, glede katerih zgolj splošna navedba, da bi se ta material uporabil na kmetiji, še ne more pomeniti, da sodijo v zavarovani zbir za opravljanje kmetijske dejavnosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano odločbo v 2. točki izreka glede devete tožene stranke delno razveljavilo za vtoževano škodo na stvareh, ki sodijo v zavarovalno kritje, sicer pa je pritožbo tožeče stranke in pritožbe prvih štirih tožencev zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4. odstavka 165. člena ZPP.