Jedro

Predlog za obnovo postopkov, vložen več kot 5 let po vročitvi odločbe strankam, je prepozen glede na 4. odstavek 263. člena ZUP. Na objektivni zakonski rok so vezane vse pravno zainteresirane osebe, torej tudi osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ni bila dana možnost udeležbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 2.4.2004, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote Radovljica z dne 19.2.2003. Z navedenim sklepom je bil zavržen predlog tožnice za obnovo postopkov, končanih z izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 24.6.1987, gradbenega dovoljenja z dne 17.8.1987 in uporabnega dovoljenja z dne 19.5.1994, vse za gradnjo male hidroelektrarne V. na zemljišču s parc. št. 37 k.o... Tožena stranka je ugotovila, da v času izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja tožnica, sedaj sicer denacionalizacijska upravičenka, še ni imela statusa stranke v postopku, saj niti Zakon o denacionalizaciji še ni bil sprejet. Dejstvo, da je bilo uporabno dovoljenje izdano 19.5.1994 pa ne vpliva na odločitev, ker je predlog za obnovo postopka v vsakem primeru prepozen glede na določbo 4. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da gre v tem upravnem sporu za obnovo postopkov, končanih z izdajo lokacijskega, gradbenega in uporabnega dovoljenja. Predlog za obnovo postopka se lahko v skladu z 263. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) vloži v enem mesecu od dneva, ko je stranki bila vročena odločba (za obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, iz katerega je tožnica predlagala obnovo). Po preteku petih let od vročitve odločbe stranki pa se obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti (4. odstavek 263. člena ZUP). Lokacijsko in gradbeno dovoljenje, glede katerih je predlagana obnova, sta bila strankam vročena v letu 1987, uporabno dovoljenje, glede katerega je tožnica sicer navajala, da vlaga pritožbo, upravni organ pa je le-to pravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka, pa je bilo vročeno strankam v letu 1994. Predlog za obnovo postopka je bil vložen 31.12.2002, torej več kot pet let po vročitvi odločbe strankam in zato prepozno. Na navedeni zakonski rok so vezane vse pravno zainteresirane osebe, tudi osebe, ki naj bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ta možnost ni bila dana. Takšno stališče je že večkrat zavzela upravno sodna praksa. Tožnica pa tudi ni izkazala, da bi bili podani razlogi za uvedbo obnove postopka po preteku pet let skladno z izjemami, določenimi v 5. odstavku 263. člena ZUP. Sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu, da odloči po opravljeni javni obravnavi, saj odločitev ni bila odvisna od ugotavljanja dejanskega stanja, ampak je sodišče presojalo le pravilnost uporabe prava.

Tožnica v pritožbi navaja, da uveljavlja ničnost lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Pravni interes pritožnice je podan kot lastnice zemljišč, na katerem je MHE V. Soteska V., kjer je MHE V., je naravna vrednota državnega pomena, zavarovana in določena z Zakonom o Triglavskem narodnem parku in z Zakonom o ohranjanju narave. Sodnemu senatu bi moralo biti poznano, da je za posege v prostor in za izdajo dovoljenj v območju Triglavskega narodnega parka pristojna Republike Slovenija oziroma zanjo Vlada RS in Ministrstvo za okolje in prostor. Izdana lokacijsko in gradbeno dovoljenje rušita temeljna načela Zakona o ohranjanju narave, ki izvršilnim organom nalaga sprejemanje aktov o zavarovanju naravnih vrednot po tem zakonu. Tako so na podlagi krive listine postavljeni temelji za rušenje ustavne in zakonske opredelitve glede pristojnosti pri vodenju postopkov in izdaji soglasij. V zvezi z gradnjami na parc. št. 31 in 17/3 k.o... je bil uveden inšpekcijski postopek zaradi nedovoljenih posegov znanih investitorjev, ki še teče. Sodišče bi moralo upoštevati izvedensko mnenje in se do njega opredeliti, saj so v njem navedene ugotovitve in dokazi, ključni za izdajo pravilne sodbe. Ugotovitev, da so navedene odločbe nične in izdane s strani nepristojnega organa v nezakonitem postopku, izhaja iz mnenja izvedenca. Pritožba zoper uporabno dovoljenje je bila vložena pravočasno, saj se je pooblaščenec predlagateljice seznanil z izpodbijanim uporabnim dovoljenjem šele po vpogledu v spisno dokumentacijo dne 31.12.2002. Pritožba je bila torej vložena pravočasno in po upravičeni osebi. Iz izvedenskega mnenja rizičnosti MHE V. izhaja, da je dobrina ogrožena, dokazna listina, ki naj bi jo predstavljala izjava o odpravi pomanjkljivosti, pa je neresnična oziroma kriva listina. Tožnica predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo odpravi oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, da ta opravi obravnavo glede ničnosti lokacijskih in gradbenih dovoljenj ter odloči o tožbi zoper odločbo o uporabnem dovoljenju.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), ki velja od 1.1.2007, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnice ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Po presoji revizijskega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da gre v obravnavnem primeru zgolj za preizkus oziroma pravno presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za obnovo postopkov, končanih z izdajo lokacijskega, gradbenega in uporabnega dovoljenja. V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bila lokacijsko in gradbeno dovoljenje izdana in vročena strankam v letu 1987, uporabno dovoljenje pa v letu 1994. Vloga za obnovo postopka je bila vložena 31.12.2002 iz razloga, ker naj bi tožnica kot denacionalizacijska upravičenka morala imeti položaj stranke v postopku, torej obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 4. odstavka 263. člena ZUP in ugotovilo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen več kot pet let po vročitvi odločbe strankam in zato prepozno. Pravilno je tudi sklepanje prvostopnega sodišča, da tožnica v času izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja še ni imela in tudi ni mogla imeti statusa stranke na podlagi Zakona o denacionalizaciji, ki je pričel veljati šele v decembru 1991. Dejstvo, da je bilo uporabno dovoljenje izdano v letu 1994, pa tudi ne more vplivati na odločitev, saj je bil predlog za obnovo postopka v vsakem primeru prepozen glede na določbo 4. odstavka 263. člena ZUP. Na navedeni objektivni zakonski rok petih let so namreč vezane vse pravno zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki vodi postopek, tudi osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ni bila dana možnost udeležbe. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

Glede revizijskega ugovora, da je bila pritožba zoper uporabno dovoljenje vložena pravočasno in po upravičeni osebi, revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je upravni organ navedeno pritožbo pravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka na podlagi 5. odstavka 235. člena ZUP, saj je bila pritožba vložena po izteku pritožbenega roka za vse stranke, ki so bile v postopku udeležene.

Revizija ne navaja, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu uveljavlja. Ker v skladu z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS po uradni dolžnosti ne pazi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Ker niso podani uveljavljeni revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.