Jedro

Za uveljavljanje razloga pristranskosti sodnika v nobenem primeru ni treba, niti ni sprejemljivo, biti žaljiv – vsa taka dejstva (če dejansko obstajajo) se namreč lahko navedejo in izpostavijo na objektiven, nežaljiv način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Pooblaščenka oškodovanke kot tožilke je dolžna plačati 30 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v kazenski zadevi zoper obdolženega J. Č., ob odločanju o pritožbi pooblaščenke oškodovanke kot tožilke zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 8696 z dne 20. 6. 2014, na podlagi 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izdalo sklep II Kp 8696/2014 z dne 23. 10. 2014 o kaznovanju navedene pooblaščenke – odvetnice K. M. z denarno kaznijo 1.500,00 EUR. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila denarna kazen izrečena zaradi žaljivih navedb pooblaščenke v citirani pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, in sicer zoper obravnavajočega sodnika sodišča prve stopnje, kot tudi zoper sodišče, pri katerem ta sodnik opravlja svojo funkcijo.

2. Zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Kopru je vložila pritožbo pooblaščenka oškodovanke kot tožilke, uvodoma navajajoč, da „iz vseh pritožbenih razlogov“ in s predlogom, da se pritožbi ugodi ter odpravi izpodbijani sklep o kaznovanju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica najprej oporeka upravičenosti zagovornika obdolženega za podajo predloga za kaznovanje po 78. členu ZKP, kot tudi upoštevanju takega predloga s strani sodišča. Vendar pa 78. člen ZKP ne navaja upravičenega predlagatelja, temveč le določa pristojnost sodišča, da z denarno kaznijo kaznuje udeležence v kazenskem postopku, če ti v vlogi ali govoru žalijo sodišče, ali koga, ki sodeluje v postopku. Zato sodišče lahko sprejme odločitev o kaznovanju po predlogu ali pobudi katerega od procesnih udeležencev, kot tudi na podlagi lastne odločitve.

5. V nadaljevanju pritožnica vztraja pri trditvi, da je iz dejanj sodnika med celotnim postopkom vela „tenkočutnost do direktorja gledališča J. Č. kot obtoženca“ in da bi se bilo o tem možno prepričati s poslušanjem zvočnega zapisa glavne obravnave. Sklicevanje na ta zvočni zapis pritožnica večkrat ponovi v pritožbenih navedbah, ne da bi navedla v katerem delu, iz katerih konkretnih besed oziroma drugačnih ravnanj, ki naj bi bili razvidni iz zvočnega zapisa, naj bi izhajala upravičenost takega sklepanja. Kolikor pa pritožnica v tej zvezi, tudi glede na nadaljnje pritožbene navedbe, oporeka zaključku sodišča, da naj bi z navedeno trditvijo o ravnanju sodnika (v povezavi s stališčem, da je sodnik naklonjen osebam, ki zasedajo pomembne funkcije) izrekla o njem „negativno vrednostno sodbo“, je treba pritrditi razlogom v izpodbijanem sklepu, saj se prav na podlagi ocene konkretno zapisanih besed lahko zaključi, kakšen je njihov dejanski pomen. Zato je povsem pravilno razumevanje Višjega sodišča, da je tak očitek, naslovljen na sodnika prve stopnje, vsebinsko pomenil izrekanje negativne, torej žaljive vrednostne sodbe o njem v izvrševanju njegove poklicne, sodniške funkcije. Zgolj trditev pritožnice, da takega namena ni imela oziroma, da ne gre za takšno vrednostno oceno, ne more v ničemer (naknadno) spremeniti oziroma omiliti nedvoumnega razumevanja njihovega pomena izhajajočega iz zapisanih besed, da sodniku „ni znano, kar bi mu moralo biti znano; da ni bil sposoben uvideti in pravilno razumeti; da je prav absurden v svoji obrazložitvi, nestrokoven in površen; da so njegove navedbe sramotne za sodišče“ (kot jih izpodbijani sklep izrecno povzema v opombi 1). Enak zaključek velja za navedbe pritožnice, da je za tega sodnika „prav neokusno in nehigijensko, da bi izvajal sojenje v konkretnem primeru“, ker naj bi bil očitno nagnjen k obtožencem, „ki nekaj predstavljajo v javnem življenju“ (povzeto v opombi 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Strinjati se je torej treba s stališčem Višjega sodišča, da je bilo s tem na neprimeren, žaljiv način sporočeno stališče pritožnice, da ta sodnik ni vreden opravljanja sodniškega poklica, kar je še posebej za ta poklic ena najbolj omalovažujočih karakteristik, glede na to, da je načelo nepristranskosti vgrajeno v temelje njegovega opravljanja. V zvezi s tem je Višje sodišče v izpodbijanem sklepu povsem upravičeno opozorilo tudi na določbo Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki obvezuje odvetnika, da o delu in odločitvah sodišč in oblastvenih organov ne daje žaljivih ali omalovažujočih izjav (točka 4. obrazložitve).

6. Sklicevanje pritožnice, da jo pri zatrjevani oceni sodnikove naklonjenosti do obdolženca zavezuje molčečnost in zato ne more navajati primerjav z vodenji postopkov v drugih kazenskih zadevah, je neupoštevna, saj objektivnega, nepristranskega vodenja postopka ni mogoče ugotavljati z medsebojnimi primerjavami različnih kazenskih postopkov, temveč mora biti ta pogoj upoštevan in izvrševan v vsakem kazenskem postopku, na podlagi objektivnih meril, ki jih za vodenje postopka vzpostavlja že sam procesni zakon, kot tudi temeljna načela izvrševanja sodniške funkcije zapisana med drugim tudi v Zakonu o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS)(1). Zato je Višje sodišče tudi v tem konkretno obravnavanem kazenskem postopku ugotovilo objektivno in profesionalno korektno vodenje postopka na prvi stopnji na podlagi spisovnih podatkov; pritožničino navajanje, da je tako stališče „le posledica dejstva, da v državi, ki je v prehodnem obdobju, tudi delovanje sodišč še vedno ni na takšnem nivoju, da bi z ustavnopravnega vidika presojala in odločala o pritožbenih trditvah“, pa ponovno kaže na pritožničino (subjektivno) vrednostno ocenjevanje delovanja sodišč(a), ki lahko meji že na žaljivost oziroma, ki je za izražanje pritožbenih stališč povsem neprimerno, vsebinsko nepomembno in zato nepotrebno(2).

7. Neutemeljeno je stališče pritožnice, da četudi bi se štelo, da gre za njeno vrednostno sodbo ravnanja sodnika, bi šlo za nesorazmeren poseg v svobodo izražanja (drugi odstavek na strani 6 pritožbe), saj je zgolj navajala dejstva „o ravnanju in vodenju postopka sodečega sodnika“ in je tak provokativen, napadalen, kritičen in vznemirjajoč način izražanja varovan v okviru pravice po 10. členu Konvencije (očitno misleč pri tem na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah). Vendar pa je treba tudi v tem pogledu ugotoviti, da četudi pritožnica ne navede nobenih konkretnih dejstev, ki bi kazali na nepristransko ravnanje sodnika prve stopnje, za uveljavljanje razloga pristranskosti sodnika v nobenem primeru ni treba, niti ni sprejemljivo, biti žaljiv – vsa taka dejstva (če dejansko obstajajo) se namreč lahko navedejo in izpostavijo na objektiven, nežaljiv način. Načelo sorazmernosti je zato v tem pogledu neupoštevno, saj žaljivost ni sprejemljiva v nobenem primeru komuniciranja na sodišču, z nobenim od udeležencev v postopku, še posebej pa ne s sodiščem, kot organom, ki mora v okviru vodenja postopka ves čas skrbeti za ohranjanje ustreznega miru, reda in osnovnega dostojanstva vseh udeležencev v postopku. Žaljivega načina komuniciranja zato ni mogoče dopustiti, niti ga na podlagi načela sorazmernosti vzporejati z nobeno ustavno ali procesno zagotovljeno pravico posameznim udeležencem v določenem sodnem postopku. Zato je tudi besedilo 78. člena ZKP zapisano na način, ki obvezuje sodišče, da kaznuje tistega, ki tako žalitev stori.

8. Stališče pritožnice, da torej njeno pisanje ni žaljivo, da gre le za njen „stil“ pisanja in da so citati njenih besed iztrgani iz konteksta celotne pritožbe, je torej le njena razlaga, ki za Vrhovno sodišče ni sprejemljiva. V izpodbijanem sklepu žaljive besede so namreč žaljive same po sebi in jih ni mogoče niti treba postavljati v nikakršen širši kontekst, saj bi pritožnica v pritožbeni vlogi, kjer so bile te besede zapisane, lahko povsem izpustila in bi bil kontekst pritožbe prav tako povsem razumljiv, a nežaljiv.

9. Neutemeljene so nadaljnje pritožničine navedbe, da je bila z denarnim kaznovanjem prekršena njena pravica do svobode izražanja, da gre za omejevanje svobode misli in izražanja v okviru pravice stranke, saj se ji na ta način omejuje pravica do pravnega sredstva ter da stališča izražena v pritožbi ne morejo biti temelj za kaznovanje. Z denarnim kaznovanjem namreč ni bila prekršena, niti odvzeta nobena od navedenih pravic, kar je razvidno tudi iz dejstva, da je Višje sodišče pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko obravnavalo in o njej odločilo; pravica do svobode misli in izražanja pa je seveda omejena prav v pomenu, da se ta pravica ne sme iz(zlo-)rabiti za izražanje žalitev, kar je v kazenskem postopku z 78. členom ZKP posebej poudarjeno s predpisano obveznostjo sodišča, da taka ravnanja sankcionira. Zato je tudi napačno stališče pritožnice, da pritožbene navedbe ne morejo biti temelj za kaznovanje, saj citirana določba ZKP ne dela nobenih razlik med pritožbenimi ali kakimi drugimi navedbami, ko uporablja le splošna izraza - vlogo ali govor – v katerih je lahko taka žalitev izražena.

10. Pritožnica je na meji žaljivosti in neprimernega izražanja tudi z navedbo, da je v izpodbijanem sklepu sodišče izkazalo „pomanjkanje samokritične distance“ in da daje v ospredje „primitivno logiko moči“. Z izvajanjem pooblastila, ki ga ima sodišče po zakonu (78. člen ZKP), sodišče pač ne izkazuje nikakršnega primitivizma in logike moči, temveč v prvi vrsti spoštovanje določb zakona in izvrševanje procesne vloge, ki mu je namenjena v okviru procesnega vodstva, ki so jo dolžni upoštevati vsi procesni udeleženci, tudi če se z njo morebiti ne strinjajo, ali pa bi morala biti po njihovem mnenju drugače izvajana. Zato je nesprejemljivo tudi stališče pritožnice, da bi se kot žaljive lahko štele tiste dejanske trditve vsebovane v pritožbi, „če bi se iz vsebine splošnega tona pritožbe lahko jasno ugotovilo, da je njen edini in glavni cilj žalitev sodišča“, saj tako omejevanje žaljivosti ne izhaja iz 78. člena ZKP in je tudi vsebinsko nevzdržno. Namen te določbe je namreč prav v tem, da se sankcionira vsa tista žaljiva izražanja, ki rušijo koncept dostojne ravni komuniciranja v kazenskem postopku in se tako zagotavlja civilizirano izvajanje postopka, po vnaprej predpisanih in predvidenih postopkovnih pravilih.

11. Pritožničino sprevračanje primerjave med pisno in ustno izraženo žalitvijo sodnika je očitno izraz nerazumevanja logično utemeljenega stališča v izpodbijanem sklepu, da je pri ustno izraženi žalitvi mogoče sklepati na trenutno nepremišljenost (kar bi bilo mogoče šteti kot olajševalno okoliščino), medtem ko žalitev izražena v pisni obliki kaže na premišljeno ravnaje, saj ima pisec možnost zapisano preveriti, popraviti, spremeniti.

12. Že iz navedenega v predhodnih točkah izhaja, da Vrhovno sodišče ne sprejema obširne razlage pritožnice o ustavni spornosti določbe 78. člena ZKP, kot tudi da bi naj bilo neutemeljeno razlikovanje med sankcioniranjem žalitve, ki jo izreče ali zapiše odvetnik (kot zagovornik ali pooblaščenec) od tiste, ki jo na enak način stori državni tožilec. Citirana določba je, kot že povedano, vključena v koncept pravil vodenja kazenskega postopka; izpostavljeno razlikovanje med odvetnikom in državnim tožilcem pa je utemeljeno na različnih ustavnopravno in procesno opredeljenih vlogah teh dveh subjektov oziroma udeležencev kazenskega postopka.

13. Zaradi navedenih razlogov je bila torej pritožba zavrnjena kot neutemeljena, pri čemer Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je sicer povsem utemeljeno pričakovanje vsakega udeleženca v kazenskem postopku, da sodišče postopa nepristransko, zato je v nasprotnem primeru uveljavljanje očitka o pristranskosti vedno dopustno, tako v pravnem sredstvu, kot tudi na druge načine, skladno s predpisanimi postopkovnimi pravili, vendar pa mora biti izražen na dostojen, nežaljiv način. Oblikovanje stališča oziroma trditve o pristranskosti sodnika v tak način, ki ne bo žaljiv pa je v zmožnosti in obveznosti tistega, ki to izraža. 14. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP je bilo odločeno, da je pooblaščenka oškodovanke kot tožilke dolžna plačati 30 EUR sodne takse (taksna tarifa 74013 Zakona o sodnih taksah).

(1) Predvsem sta v tem pogledu pomembni določbi 6. točke prvega odstavka 8. člena in prvi odstavek 37. člena ZSS.

(2) Pri čemer se iz pritožbenih navedb ne da razbrati v katerem pomenu pritožnica uporablja besedno zvezo „prehodno obdobje“, ki naj bi očitno označevalo tudi delovanje sodišč.