Jedro

Upnik mora zahtevo, da mu dolžnik povrne stroške podati v skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in mora v njej opredeljeno navesti stroške, katerih povrnitev zahteva. Sodišče pa ni pooblaščeno, da bi o stroških odločalo in njihov nastanek ter višino preverjalo oziroma ugotavljalo po uradni dolžnosti - vezano je na zahtevek, ki mora biti specificiran, nastanek stroškov pa mora biti tudi dejansko izkazan.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v II. točki izreka spremeni tako, da se besedna zveza „Terjatev dolžnice...“ nadomesti z besedno zvezo „Terjatev upnika do dolžnice“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu II. točke izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo ugovor dolžnice po izteku roka z dne 5. 9. 2014. V II. točki izreka je odločilo, da terjatev dolžnice na dan 5. 9. 2014 znaša 338,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dne dalje do izpolnitve. V III. točki izreka pa je zavrnilo dolžničin predlog za odlog izvršbe.

2. Zoper II. točko izreka uvodoma navedenega sklepa, glede ugotovitve višine terjatve, se pravočasno pritožuje upnik, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo obstoj terjatve upnika do dolžnice, saj ni upoštevalo upnikovega predloga o poplačilu z dne 8. 9. 2014, v katerem je predlagal, da se prejeto delno plačilo v znesku 1.501,89 EUR z dne 5. 9. 2014 upošteva tako, da se z njim najprej poplačajo stroški sodnih cenilcev, ki so sodelovali v tem izvršilnem postopku, v skupnem znesku 1.294,68 EUR, šele nato zamudne obresti stroški postopka in pripadajoča glavnica. Upnik je bil prepričan, da je sodišče njegov dopis z dne 8. 9. 2014 štelo kot priglasitev stroškov upnika v izvršilnem postopku, saj je v sklepu z dne 13. 10. 2014 v obrazložitvi navedlo, da se plačani znesek dolžnice poračuna skladno s predlogom upnika. Šele meseca januarja 2015 je upnik prejel dopis sodišča prve stopnje z dne 22. 1. 2015 in v prilogi C 8 obvestilo, da dolžnica upniku dolguje le še stroške sodne takse in obresti v znesku 338,74 EUR. Šele na podlagi obvestila C 8 je ugotovil, da sodišče prve stopnje pri poplačilu dolga dejansko ni sledilo predlogu upnika z dne 8. 9. 2014, saj upnikovih stroškov za cenilce s prejetim zneskom ni plačalo. Upnik se zato ne strinja z obrazložitvijo, da jih v tej izvršilni zadevi ni priglasil, zato jih sodišče tudi ni odmerilo in po stanju spisa ne predstavljajo terjatve do dolžnice. Ocenjuje namreč, da je z vlogo z dne 8. 9. 2014 s predlogom poplačila stroškov izvršbe, te stroške priglasil. Tudi sicer pa so bili ti stroški sodišču dobro znani, saj jih je s sklepi odmerilo. Nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje, da bi moral upnik na podlagi 38. člena ZIZ stroške priglasiti takoj, ko so mu bili znani, vsaj ob vročitvi sklepa o odmeri stroškov, česar pa v zadevi ni storil. Meni, da so dopolnitve cenilnih poročil in dolžničina pritožba zoper višino ocenjenih vrednosti nepremičnin dejansko vplivale, da upnik stroškov sodnih cenilcev upravičeno ni priglasil takoj, ampak šele z dopisom z dne 8. 9. 2014. Glede na obrazložitev v izpodbijanem sklepu, da teh stroškov nikoli ni priglasil, jih v pritožbi ponovno specificirano priglaša in predlaga, naj se takšna priglasitev stroškov šteje za pravočasno ter dodaja razlago določbe sedmega odstavka 38. člena ZIZ glede subjektivnega in objektivnega roka pravočasne priglasitve stroškov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in dopusti ponovno priglasitev stroškov upnika ter dolžnici izda sklep za poplačilo vseh preostalih stroškov skupaj z glavnico, kot je bilo navedeno v dopisu upnika z dne 8. 9. 2014. 3. Dolžnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe ter navaja, da upniku neutemeljenih stroškov cenitve nepremičnin ne bo nikoli plačala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Dolžnik mora upniku povrniti le tiste stroške, katerih povrnitev je upnik zahteval in so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju (peti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik mora zahtevo, da mu dolžnik povrne stroške podati v skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in mora v njej opredeljeno navesti stroške, katerih povrnitev zahteva. O zahtevi za povrnitev stroškov mora odločiti sodišče, in sicer v osmih dneh od prejema zahteve (prvi stavek devetega odstavka 38. člena ZIZ). Sodišče pa ni pooblaščeno, da bi o stroških odločalo in njihov nastanek ter višino preverjalo oziroma ugotavljalo po uradni dolžnosti - vezano je na zahtevek, ki mora biti specificiran, nastanek stroškov pa mora biti tudi dejansko izkazan. Sodišče na podlagi podatkov v spisu presodi le, ali je specificiran stroškovni zahtevek utemeljen ali ne.

7. Dolžnica je dolg do upnika delno plačala dne 5. 9. 2014 s plačilom zneska 1.501,89 EUR. Do tega dne upnik povrnitve stroškov sodnih cenilcev v predmetnem izvršilnem postopku ni zahteval, zato o njih sodišče prve stopnje še ni odločalo. Obveznost dolžnice za povrnitev stroškov upnika pa nastane šele s sklepom sodišča prve stopnje, s katerim sodišče odloči o zahtevi upnika za povrnitev stroškov. Ker v trenutku delnega plačila dolga obveznost dolžnice do povrnitve (upnikovih) stroškov cenilcev še ni obstajala, sodišče teh stroškov pri poplačilu tudi ni smelo upoštevati in je poplačilo opravilo pravilno in skladno z določbo 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Upnikova prizadevanja za upoštevanje stroškov cenilcev pri obračunu terjatve po delnem plačilu dolga dne 5. 9. 2014 zato ostajajo neutemeljena.

8. Vsekakor pa bo sodišče prve stopnje o upnikovem predlogu za povrnitev stroškov cenilcev moralo odločiti s sklepom, v okviru katerega bo ugotavljalo, ali je vlogo z dne 8. 9. 2014 razumeti kot zahtevek upnika za povrnitev navedenih stroškov, ali pa je tako razumeti šele njegove kasnejše vloge oziroma to pritožbo ter v tej zvezi odločiti tudi o pravočasnosti priglasitve teh stroškov, pri tem pa upoštevati vročitve sklepov sodišča prve stopnje o odmeri stroškov cenilcev upniku.

9. V okviru preizkusa zadeve po uradni dolžnosti pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je terminologija sodišča prve stopnje v II. točki izreka, ko govori, o tem koliko znaša terjatev dolžnice na dan 5. 9. 2014, napačna, saj izvršilni postopek poteka na podlagi predloga upnika, ki ima terjatev do dolžnice in ta po opravljanem delnem plačilu dne 5. 9. 2014 znaša še 338,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega dne naprej. Zato je sodišče druge stopnje v tem obsegu na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje v tem obsegu v II. točki izreka spremenilo tako, da je besedno zvezo „Terjatev dolžnice...“ nadomestilo z besedno zvezo „Terjatev upnika do dolžnice“, v preostalem pa je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ neutemeljeno pritožbo upnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Upnik in dolžnica povrnitve pritožbenih stroškov (pritožbe in odgovora na pritožbo) nista zahtevala, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZPP ter 15. členom ZIZ).