Jedro

Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alinei prvega odstavka 112. člena ZPP (žalitve in nasilno vedenje delodajalca, nepreprečitev takšnega ravnanja s strani drugih delavcev) je podan, če žaljivo in nasilno ravnanje izvira s strani delodajalca ali nekoga, ki je z njim v delovnem razmerju, pa tudi v primeru, če delodajalec ni preprečil konflikta med delavcem in poslovnim partnerjem (oziroma sorodnikom) delodajalca, ki je delavca, ki je zanj opravljal delo po nalogu svojega delodajalca, napadel, mu prepovedal vstop v delavnico in mu grozil, da ne bo denarja.

Tožnik je s tožbo poleg plačila odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka zahteval ugotovitev, da mu je na podlagi njegove izredne odpovedi pogodba o zaposlitvi prenehala, tožba s takšno vsebino pa v ZDR ni posebej predvidena, kar pomeni, da bi moral tožnik za njeno dopustnost izkazati obstoj pravnega interesa. Ta pogoj ni izpolnjen, saj lahko denarne zahtevke iz delovnega razmerja v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delavca uveljavlja neposredno pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi v 1. odstavku 1. točke izreka, v 2. odstavku 1. točke izreka nad zneskom 2.167,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in v 2. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v zneska 2.167,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Revizija glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je na podlagi tožnikove izredne odpovedi z dne 28.6.2006 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, in za plačilo zneska 3.415.724,00 SIT (14.253,56 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedel, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedbam tožene stranke in izpovedbi priče Z.B., iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da delodajalec ne odgovarja za svoje obveznosti do delavca, če tako od njega zahteva poslovni partner. Nesporno je bilo ugotovljeno, da tožena stranka tožniku več kot dva meseca ni zagotavljala dela in da je soglašala s tem, da je tožniku njen poslovni partner prepovedal vstop v delavnico. Svoj delovni čas je moral preživeti izven delavnice. Tožena stranka in njen poslovni partner (njen brat) Z.B. sta se dogovorila in skladno izpovedala, da je bilo tožniku prepovedano hoditi v delavnico na Koroški cesti, kar pa ni bilo res, saj se je prepoved nanašala na delavnico v Struževem, kjer je pred tem delal. Na Koroško cesto je nosil le zdravstveno dokumentacijo, ki jo je pustil v nabiralniku, kot mu je naročila računovodkinja P.B.. Tožnika je na delo v Slovenijo leta 1975 povabil njegov stric A.B., pogodbo o zaposlitvi je sklenil najprej z njegovo ženo M.B., nato pa z njim. Od 1.6.1988 do 28.2.1994 je bil zaposlen pri bratrancu Z.B. in tedaj nista imela nobenih sporov, od 1.3.1994 do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je delal pri toženi stranki. Več kot trideset let je zvesto delal za družino B. ne glede na to, kdo je bil njegov delodajalec, tudi v težkih in zdravju škodljivih razmerah, ob sobotah in nedeljah, vse dokler ni zbolel. Ko zaradi bolezni ni bil več sposoben za težko livarsko delo, sta se ga hotela tožena stranka in Z.B. znebiti. Slednji je po smrti A.B. prevzel posle livarske dejavnosti, sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo razlogov za prepire med njim in tožnikom. Kot invalid je tožnik užival varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je bilo potrebno nad njim vršiti pritisk, da bi sam prenehal z delom. Zaradi tega so se povzročali konflikti. Tožnik je tudi po ugotovljeni invalidnosti kljub omejitvam opravljal enako delo kot prej, zaradi česar je pogosto obiskoval zdravnika. Če bi delo res odklanjal, kot zatrjuje tožena stranka, bi imela razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako pa mu dela po odločbi invalidske komisije niti ni zagotovila. Nerazumljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da med toženo stranko in tožnikom ni prišlo do konflikta in da tožena stranka kot njegov delodajalec ni bila dolžna preprečiti žalitev in nasilnega ravnanja Z.B.. Interpretacija, da mora delodajalec varovati delavce le pred sodelavci, je neživljenjska, saj je v konkretnem primeru šlo za brata tožene stranke, ki ji je kot poslovni partner zagotavljal delo. V konkretnem primeru bi bilo potrebno med te osebe, katerih negativna ravnanja je bila dolžna preprečevati tožena stranka, šteti Z.B., ki je po lastni izjavi osem ur dnevno delal v delavnici v Struževem in je imel enak status, kot če bi šlo za delavca tožene stranke. Prav tako ni osnove za zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka, če bi se bratu uprla, ostala brez dela. Pri tem sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedbe Z.B., ki ni verodostojna priča in ki je pomagal bratu, da se je lahko znebil invalidnega bratranca, torej tožnika. Res je sicer, da je ves čas, ko mu niso odrejali dela, prejemal plačo, vendar je to, da ni imel zadolžitev, negativno vplivalo na njegovo psihično zdravje. Tožena stranka je imela zanj ustrezno delo, vendar ga ni mogel opravljati zaradi prepovedi Z.B.. Takšno ravnanje pomeni žalitev osebnosti, psihično nasilje in šikano.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, vendar je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo in neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti.

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.6.2006, v kateri je toženi stranki očital, da se je do njega žaljivo vedla in da ga ni spustila v delovne prostore. Skladno z določbo 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dopustna le v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Posamezni razlogi na strani delodajalca, ki lahko predstavljajo podlago za izredno odpoved delavca, so določeni v 1. odstavku 112. člena ZDR. Ne gre za krivdne razloge ali razloge, ki jih delodajalec povzroči po svoji volji, ampak je bistveno, da izvirajo iz njegove in ne delavčeve sfere. Namen izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca je namreč v tem, da v primerih, ko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni na njegovi strani, pridobi enake pravice, kot če bi pogodbo o zaposlitvi (iz nekrivdnih razlogov) odpovedal delodajalec.

Tožnik se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.6.2006 (priloga A8) skliceval na razlog po 6. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR, torej da ga je delodajalec žalil in se nasilno vedel do njega, oziroma da kljub njegovim opozorilom ni preprečil takšnega ravnanja s strani drugih delavcev. To določbo je sodišče prve stopnje razumelo preozko, saj je štelo, da bi bil očitani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen le, če bi žaljivo in nasilno ravnanje izviralo s strani tožene stranke ali nekoga, ki je s toženo stranko v delovnem razmerju.

Na podlagi izvedenih dokazov (predvsem z zaslišanjem prič) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik prišel v konflikt z Z.B., bratom in poslovnim partnerjem tožene stranke, ki mu je prepovedal vstopiti v delavnico. Na podlagi izpovedbe tožene stranke in Z.B. je sodišče prve stopnje sicer zaključilo, da se je ta prepoved nanašala na delavnico Z.B. na Koroški cesti, kar pa je nelogično glede na to, da tožnik v tej delavnici nikoli ni delal. Delal je v delavnici v Struževem, kjer je skrbel za finalizacijo izdelkov. To delo je toženi stranki zagotavljal Z.B., ki je tožniku meseca februarja 2006 prepovedal delo z njegovimi izdelki, kar je povzročilo, da mu tožena stranka od tedaj dalje ni več zagotavljala dela. Celoten delovni čas je tako - v kolikor ni bil v bolniškem staležu - postopal okoli delavnice. Takšen odnos tožene stranke, ki mu ni nalagala dela, je nedvomno potrebno razumeti kot žaljiv, kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. Poleg tega je potrebno upoštevati odnos med toženo stranko in Z.B.: slednji je opravljal podobno dejavnost kot tožena stranka in z njo sodeloval tako, da ji je zagotavljal delo. Imela sta sicer vsak svojo delavnico (tožena stranka v Struževem, Z.B. na Koroški cesti), vendar so delavci Z.B. in on delo opravljali v prostorih tožene stranke (v Struževem), kjer je delal tožnik. Med njimi so tako obstajali podobni odnosi, kot če bi šlo za delavce enega delodajalca. Navedeno potrjuje dejstvo, da je prišlo do konflikta med tožnikom in Z.B. (v navzočnosti tožene stranke) tedaj, ko mu je slednji dajal napotke glede delovnega časa, kar pomeni, da je dejansko ravnal kot njegov delodajalec. Napadel ga je, mu prepovedal vstop v delavnico in mu grozil, da ne bo denarja. Takšno ravnanje bi tožena stranka po zaključku pritožbenega sodišča morala preprečiti, kljub temu, da Z.B. z njo formalno pravno ni bil v delovnem razmerju.

Poleg opisanega žaljivega odnosa s strani Z.B., ki ga tožena stranka ni preprečila, je sodišče prve stopnje premalo pomena pripisalo dejstvu, da tožniku od ugotovitve invalidnosti dalje ni več zagotavljala dela. Kljub temu, da mu je ves čas plačevala nadomestilo plače, je s tem, da mu ni nalagala delovnih zadolžitev (zaradi zahteve Z.B.) do tožnika kazala žaljiv odnos. Kot negativno je mogoče označiti, da je povzročala situacijo, ko je tožnik vsak dan prihajal na delo, nato pa brez zadolžitev do konca delovnega časa postopka pred delavnico tožene stranke, kot je nenazadnje izpovedala priča I. S., ki je prebival v bližini.

Po zaključku pritožbenega sodišča je na podlagi zgoraj navedenih razlogov potrebno šteti, da je tožnik utemeljeno izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je ravnal skladno z formalnimi zahtevami, ki so za zakonitost takšne odpovedi določeni v 1. odstavku 112. člena ZDR, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje: pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je 20.6.2006 podal pisni opomin toženi stranki na izpolnitev obveznosti (priloga A6) in o kršitvah istega dne obvestil inšpektorja za delo (priloga A7). Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.6.2006 je nadalje spoštoval tudi osemdnevni rok iz istega člena ZDR.

Po določbi 2. odstavka 112. člena ZDR je posledica zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca pravica do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi zmotne uporabe materialnega prava presodilo, da tožnik za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28.6.2006 ni izkazal obstoja utemeljenega zakonsko določenega razloga, njegovih tožbenih zahtevkov po višini ni presojalo in je v tem obsegu nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnik je s tožbo poleg plačila odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka po 2. odstavku 112. člena ZDR zahteval ugotovitev, da mu je na podlagi njegove izredne odpovedi pogodba o zaposlitvi prenehala, tožba s takšno vsebino pa v 3. odstavku 204. člena ZDR ni predvidena, saj ta določba omogoča sodno varstvo le za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delavcu poda delodajalec, ali za ugotovitev nezakonitosti drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da bi morale biti za dopustnost tožbe v konkretnem primeru izpolnjene splošne predpostavke za dopustnost sojenja, ki so za ugotovitveno tožbo določene v 181. členu ZPP. Skladno z 2. odstavkom 181. člena ZPP se lahko ugotovitvena tožba (kadar ne gre za tožbo, predvideno s posebnimi predpisi) vloži le, če ima tožnik od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, pravno korist. Ta pogoj za tožbo, s katero bi se zahtevala ugotovitev, da je delavcu na podlagi njegove izredne odpovedi pogodba o zaposlitvi prenehala, ni izpolnjen, saj je mogoče denarne zahtevke iz delovnega razmerja uveljavljati neposredno pred sodiščem po določbi 4. odstavka 204. člena ZDR. Glede zahtevka za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka iz 2. odstavka 112. člena ZDR sodišče zakonitost delavčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja le kot predhodno vprašanje, kar pa ne velja za zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po določilu 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd; Ur. l. RS, št. 40/97 s spremembami in dopolnitvami). Do pogodbene kazni je namreč delavec upravičen le, če mu delodajalec nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi, ne pa tudi, ko pogodbo o zaposlitvi (zakonito) odpove delavec sam. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo, pravilna.

Ker glede odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (v znesku 2.167,36 EUR oziroma 519.387,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila) niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika delno zavrnilo in v tem delu po določbi 353. ter 1. odstavek 354. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo. V preostalem pa je pritožbi ugodilo, po določbi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi, in za plačilo dela regresa za letni dopust, nadomestila plače za čas odpovednega roka, odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta in odpravnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede ugotovitvenega tožbenega zahtevka postopati po določbi 1. odstavka 274. člena ZPP, glede dajatvenih zahtevkov pa bo moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri in presoditi, v kolikšnem obsegu je tožnikov zahtevek, ki se nanaša na pravice, ki delavcu pripadejo na podlagi zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, utemeljen.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.

Za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je pritožbeno sodišče odločilo kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04), ki sodišču druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka prepoveduje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi bilo nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih dejanj pred sodiščem druge stopnje. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek iz naslova terjatev, ki za delavca nastanejo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zavrnilo že po temelju, zaradi česar dejanskega stanja glede višine teh terjatev ni izvajalo. To pomeni, da bi moralo pritožbeno sodišče, v kolikor bi razpisalo pritožbeno obravnavo, izvesti nove dokaze oziroma izpeljati celoten dokazni postopek v delu, v katerem bi bilo mogoče odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Takšno postopanje pa ne bi bilo skladno z namenom 30. člena ZDSS-1, ki je zgolj v dopolnitvi in preverjanju dokazov, ki so že bili izvedeni, zaradi česar odločitev pritožbenega sodišča o razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni v nasprotju z citirano zakonsko določbo.

V delu, v katerem se nanaša na tožnikov zahtevek za izplačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v tem sporu revizija ni dovoljena na podlagi samega zakona, saj vtoževana terjatev ne dosega revizijskega minimuma iz 2. odstavka 367. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno skladno z določilom 5. točke 31. člena ZDSS-1 in 32. členom istega zakona odločati o dopustitvi revizije. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Ker v konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed navedenim primerov, je pritožbeno sodišče sklenilo, da se revizija ne dopusti.