Jedro

Kaznivo dejanje prikrivanja je mogoče storiti tudi s tem, da sta obdolženca vedela, da sta pridobila blago, ki je bilo ukradeno saj sta ga vozila v svojem vozilu.

Izrek

Pritožba obdolženega M. Š. po zagovornici se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi M. Š. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obdolženi M.Š. in obdolženi P.M. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja prikrivanja po členu 221/I KZ. Obema je bila izrečena pogojna obsodba in v okviru nje vsakemu od obdolženih določena kazen treh mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Odločeno je še bilo, da se, po določilu člena 95/IV Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oba oprostita plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. - 6. točke II. odstavka člena 92 ZKP, pa tudi, da se oškodovanec, po določilu člena 105/II ZKP, s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi M. Š. po zagovornici zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti ali pa tako, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Drugače kot pritožnik pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po celoviti analizi zbranih dokazov pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje te kazenske zadeve ter ob razsoji, po izvedenem postopku v katerem ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pravilno uporabilo tudi kazenski zakon. Povedanega namreč ne morejo ovreči niti navedbe pritožnika v vloženi pritožbi. Pritožnik uvodoma izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pri čemer direktno ne pove, katere od navedenih kršitev sploh uveljavlja. Še najprepoznavnejša je tista, da bi naj sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na izpoved enega od zaslišanih policistov in s tem prišlo do podatkov napisanih v izjavah obdolžencev danih pooblaščenim uradnim osebam, katere so bile po določilih člena 83 ZKP iz spisa izločene. Sodišče prve stopnje bi naj torej zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu določil 8. točke I. odstavka člena 371 ZKP, kar pa ne drži. Res je sicer, da je bil na glavni obravnavi (listna št. 86) zaslišan policist F. J., eden izmed policistov, ki so zadevo obravnavali v fazi predkazenskega postopka, vendar pa iz zapisanega ne izhaja, da bi ga sodišče prve stopnje zasliševalo o stvareh s pomočjo katerih bi prišlo do podatkov o izvršitvi obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, zlasti ne v večji meri od tega, kar je sodišče od njiju izvedelo iz njunega molka v postopku. Tega ne trdi niti pritožnik sam, pri čemer v pritožbi celo nakazuje, na to, da tudi policistom o blagu najdenem v njunem vozilu obdolženca nista povedala ničesar. V zvezi z nadaljnjo trditvijo v pritožbi, da obdolženec ni tisti, kateri bi moral dokazovati, da očitanega kaznivega dejanja ni storil ampak mu mora njegovo storitev dokazati obtožba, drži. To se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Obtožba, povzeta v izrek izpodbijane sodbe namreč obema obdolžencema očita, da sta sprejela, torej pridobila stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, te pa ob zaustavitvi s strani policistov imela v avtomobilu s katerim sta se prevažala. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je torej skladen z določili člena 221/I KZ. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo kazenskega zakona v škodo obdolženih, kot to trdi pritožnik, saj navedba v izreku, da sta "prikrivala" v obravnavanem primeru v opisu kaznivega dejanja ni potrebna, ko je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti tudi tako, kot je bilo povedano. To še zlasti, ker ni videti razloga za dvom v nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta obdolženca vedela kakšno blago sta pridobila, torej da sta ravnala v krivdni obliki direktnega naklepa. Dokazni postopek je namreč povsem zanesljivo dokazal, da je bilo obdolžencema zaseženo blago ukradeno v času od večernih ur dne 15.1.1998 do 0.50 ure naslednjega dne, ko sta bila obdolženca ustavljena. Gre za tako kratek čas po odtujitvi blaga, da to prej ni moglo potovati na daljši razdalji, kar ob dejstvu izpostavljenem v izpodbijani sodbi, da sta obdolženca blago predala brez ugovorov in dokumentov potrjuje njuno vedenje o tem, kakšnega izvora je. Navedeno končno potrjuje dejstvo, da blaga nista skušala pridobiti nazaj kasneje, kot bi bilo pričakovati, če sta se policistov takrat res bala. Takšno njuno ravnanje bi namreč bilo povsem razumljivo zlasti z upoštevanjem tega, da po podatkih spisa ne razpolagata z večjim premoženjem zaradi česar blaga, če bi se jima z njegovim zasegom zgodila krivica ne bi kar tako prepustila drugim. Ne drži torej trditev, da sodišče prve stopnje krivdo obdolžencev zgolj predpostavlja. V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenski sankciji in ugotovilo, da je ta primerna tako, da ni videti potrebe po njeni spremembi v korist obdolženega. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilno, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi. Obdolženi M. Š. s pritožbo ni uspel zato bi moral plačati povprečnino. Njenega plačila ga je pritožbeno sodišče oprostilo iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.