Jedro

Kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju zastaranja kazenskega pregona. Od tega trenutka teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve ali zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona, če je ta daljši od prvega.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna tožniku od zneska odškodnine za materialno škodo

235.000,00 SIT plačati (še) zakonske zamudne obresti od 15.1.1998 do

24.6.2003 ter mu nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku

26.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2004 do plačila.

Izrecno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004-drugo uradno prečiščeno besedilo) se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožujeta toženca. V pritožbi navajata, da kazenski pregon zoper njiju po 19.11.2000, to je po preteku petih let od škodnega dogodka 19.11.1995, glede na določbo 4. točke 1. odstavka 111. člena Kazenskega zakonika (KZ; Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami) ne bi bil več dovoljen. Zato je potrebno za zastaranje tožbenega zahtevka tožnika upoštevati petletni zastaralni rok, ki je pričel teči z dnevom škodnega dogodka. Po 19.11.2000 je tako tožnikov zahtevek iz naslova obresti zastaran. Po njunem mnenju je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zmotno zapisalo, da je postala kazenska sodba pravnomočna dne 29.1.2002, zaradi česar naj bi takrat ponovno začel teči triletni zastaralni rok in da do datuma izdaje sodbe 24.6.2003 tožnikov obrestni zahtevek, ker ga je postavil 17.4.2003, še ni zastaral. Sodišče prve stopnje očitno zamenjuje tri in petletni zastaralni rok, ki bi ga moralo uporabiti glede na določbo iz 111. člena KZ.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena ZPP vročena tožniku, vendar ta nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Odškodninska in občasna terjatev zastarata v treh letih (1. odstavek 376. člena in 1. odstavek 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za katerega pregon je predpisan daljši zastaralni rok (od treh let), pa odškodninski in z njim povezani obrestni zahtevek proti odgovorni osebi zastarata, ko se izteče čas, ki je potreben za zastaranje kazenskega pregona (1. odstavek 377. člena ZOR), pri čemer ima pretrganje zastaranje kazenskega pregona za posledico tudi pretrganja zastaranja odškodninskega in z njim povezanega obrestnega zahtevka (2. odstavek 377. člena ZOR). Gre za pravno dobroto podaljšanja zastaralnega roka, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnikova škoda povzročena s kaznivim dejanjem. To vpliva na dolžino zastaralnega roka za tožnikov odškodninski oziroma z njim povezan obrestni zahtevek, pa tudi na vprašanje pretrganje zastaranja. Po 3. odstavku 112. člena KZ je začetek kazenskega postopka zoper oba toženca povzročil pretrganje in zastaranje kazenskega pregona proti njima. S tem je bilo hkrati pretrgano tudi zastaranje tožnikove odškodninske in z njo povezane obrestne terjatve (že citiran 2. odstavek 377. člena ZOR). Do pretrganja zastaranja kazenskega pregona in posledično do pretrganja zastaranja tožnikovega zahtevka je prišlo najkasneje 24.11.2000, ko je bila zoper toženca vložena kazenska obtožnica, kar predstavlja procesno dejanje za pregon storilca (glej 3. odstavek 112. člena KZ). Do tega dne tožnikov zahtevek za plačilo obresti od 15.1.1998 dalje zagotovo ni zastaral, saj v vmesnem času preteklo niti leto in pol. Po 24.11.2000 pa zastaralni rok zaradi pretrganja sploh ni tekel, in sicer vse do pravnomočnosti kazenske sodbe, ko je ponovno začel teči. Po 1. odstavku 392. člena ZOR začne namreč zastaranje odškodninske in z njo povezane obrestne terjatve po pretrganju teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zakoniti zastaralni rok. Od dneva ponovnega začetka teka zastaralnega roka pa je mogoče ugotoviti iztek zastaranja takrat, ko preteče toliko časa, kot je z zakonom predpisano za pretrgano zastaranje (6. odstavek 392. člena ZOR). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je postala kazenska sodba zoper toženca pravnomočna dne 29.1.2002, ni v nasprotju s podatki priloženega kazenskega spisa, kot bi se lahko razumela ena izmed pritožbenih navedb tožencev. Tako kot po civilnopravnih, tudi po kazenskopravnih predpisih (glej določbo 129. člena Zakona o kazenskem postopku, Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami) v primeru, če pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, velja, da sodba sodišča prve stopnje postane pravnomočna ex nunc, to je od trenutka, ko postane pravnomočna odločba druge stopnje, s katero se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je po pravnomočnosti kazenske sodbe ponovno začel teči tri- letni zastaralni rok. Ker je za zastaranje kazenskega pregona v primeru kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, za katero se sme izreči kazen z zaporom do petih let (1. odstavek 134. člena KZ), predpisan petletni, torej daljši zastaralni rok kot za vtoževano odškodninsko in z njo povezano obrestno terjatev, je treba šteti, da bi glede na posebno pravno dobroto iz 1. odstavka 377. člena ZOR tožnikov zahtevek zastaral šele po petih letih od pravnomočnosti kazenske sodbe, to je leta 2007, če ne bi leta 2005 nastopilo že 10-letno absolutno zastaranje kazenskega pregona iz 6. odstavka 112. člena KZ. Ne glede na to, pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zastaranja pravilna, saj leta 2003 postavljen tožnikov zahtevek zagotovo ni zastaral. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker toženca pritožbenih stroškov nista priglasila, je odločitev o teh odpadla.