Jedro

Sporna menica je lastna menica. Bistvena značilnost lastne menice je v tem, da ostane njen izdajatelj oz. trasant (toženec) glavni dolžnik, kar je drugače kot pri trasirani menici, pri kateri izdajatelj naroči tretjemu, naj poravna njegovo obveznost in z akceptom transat postane glavni dolžnik. Zato pri tej menici ne pridejo v poštev določbe o akceptiranju, ker pri njej nimamo niti transata niti acepta. Odpade tudi protest in regres zaradi neakceptiranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede I. in III. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 217596/2011 z dne 4.1.2012, v 1. točki izreka za znesek 285.896,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, navedenimi v izreku sklepa ter v 3. točki izreka. V preostalem delu je ta sklep o izvršbi zaradi umika tožbe razveljavilo in postopek ustavilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške 4.079,0 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišču sploh ni znano, da veljavni zakon o menici ne pozna „bianco menice“ ter da ta ne uživa meničnih ugodnosti, dokler ni menični blanket na predpisan način izpolnjen. Dejstvo je, da je z izpolnitvijo s strani tožeče stranke bianco menica postala domicilirana lastna menica. Ker na menici ni navedene klavzule brez protesta, je posledično zaradi neprotestiranja tudi menična terjatev tožeče stranke prenehala, ker je protestiranje menice pogoj za uveljavljanje meničnih terjatev ter tek zastaralnih rokov. Menica je zaradi opustitve protesta postala prejudicirana menica, ker meničnopravni zahtevki zoper trasante zastarajo čez leto dni od pravočasno napravljenega protesta. Sodišče nepravilno pojmuje pojem „od dospelosti“, ki je vezan na protest menice. Sodišče je nepravilno ugotovilo tudi višino obveznosti tožene stranke, ker očitno v finančno računovodskem smislu ni razumelo, kaj sploh izkazuje predložena saldakontna kartica kreditojemalca podjetja C.. Tožeča stranka ni pravilno upoštevala ter prikazala poplačil kreditojemalke. Tožena stranka je pravočasno predlagala, da se v stvari postavi izvedenec ekonomsko finančne stroke, kar pa je prvostopno sodišče povsem neutemeljeno zavrnilo. Ker je očitno, da sodišče nima potrebnih ekonomsko finančnih znanj, da bi samo lahko izračunalo pravilno obveznost dolžnika po višini, tožena stranka ponovno v pritožbi predlaga, da se izdela pravilni izračun salda terjatev z izvedencem. Ob vnovčenju je tožeča stranka izpolnjeno menico sama napravila nerabno in je s tem menična obveznost sama prenehala. Za ta namen je v zakonu predviden poseben sodni postopek amortizacije menice. Sodba nima razlogov o odločilnih relevantnih dejstev in je v nasprotju z listinami iz spisa.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na veljavnost sporne lastne menice, kot tudi glede višine terjatve, pri čemer o odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar je sodišče navedlo v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

6. Toženec je v zavarovanje obveznosti kreditojemalca C., d.o.o. iz K., tožeči stranki kot kreditodajalki izročil podpisano menico in menično izjavo. Med strankama ni spora, da gre za lastno menico, ki ni bila v celoti izpolnjena (bianco menica), kot tudi ne, da je bila na dan dospelosti 28.10.2011 menica pri N., d.d., Podružnica D., vnovčena le delno, in sicer za znesek 250,00 EUR. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da glavni dolžnik, družba C., d.o.o. iz K., svojih obveznosti ni poravnala v celoti, zato dolžni znesek uveljavlja na podlagi lastne menice, ki jo je toženec izdal v zavarovanje obveznosti te družbe.

7. Pritožbeno sodišče zavrača toženčeve ugovore, ki se tičejo veljavnosti in nepravilnosti pri vnovčenju menice. Sporna menica je lastna menica, ki jo Zakon o menici – ZM ureja v določbah 107. do 110. člena. Bistvena značilnost lastne menice je v tem, da ostane njen izdajatelj oz. trasant (toženec) glavni dolžnik, kar je drugače kot pri trasirani menici, pri kateri izdajatelj naroči tretjemu, naj poravna njegovo obveznost in z akceptom transat postane glavni dolžnik. Pri lastni menici torej izdajatelj sam nepogojno obljubi, da bo menico plačal ob dospelosti remitentu ali po njegovem nalogu drugi osebi. Izdajatelj take menice je torej hkrati glavni dolžnik. Zato pri tej menici ne pridejo v poštev določbe o akceptiranju, ker pri njej nimamo niti transata niti acepta. Odpade tudi protest in regres zaradi neakceptiranja. (1) Zato je treba zavrniti pritožbeni očitek, da je v konkretni zadevi terjatev prenehala, ker tožeča stranka ni protestirala menice v skladu z določili ZM. Tudi ne drži, da naj bi z opustitvijo protestiranja toženi stranki onemogočila uveljavljanje njenih regresnih pravic iz menice do dolžnika. Kot je že zgoraj pojasnjeno, je toženec edini in glavni menični dolžnik in meničnega regresa ne more uveljavljati od nikogar. Prav tako ni utemeljen ugovor o prenehanju meničnih obveznosti zaradi zastaranja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe v zvezi s tem pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 78. člena ZM, po kateri zastarajo menični zahtevki proti transantu v enem letu od dneva dospelosti. Glede pravne narave „bianco menice“ pritožba pravilno ugotavlja, da jo je šteti kot nepopolno menico, ki pa pozneje lahko, če je pravilno izpolnjena in dobi vse bistvene sestavine, postane prava menica, ki kot taka velja za verodostojno listino. Na koncu pa pritožbeno sodišče zavrača tudi zadnji toženčev pritožbeni očitek o neveljavnosti menice, do česar naj bi prišlo zaradi nepravilnega vnovčenja pri sami tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila menica le delno vnovčena in zato dvakrat prečrtana, kar ne pomeni njene neveljavnosti za preostanek obveznosti. Ob upoštevanju strogih meničnih pravil, ki izhajajo iz določb ZM ter ob smiselni uporabi določbe 17. člena Zakona o čeku (barirani ček), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podlage za drugačno stališče. 8. Višino dolga tožene stranke je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedenke za ekonomijo mag. A. V. T., ki je na pripombe toženca podala tudi dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenka je v mnenju in dopolnitvi natančno predstavila izračun dolga, ob upoštevanju vrstnega reda vračunavanja stroškov, obresti, zamudnih obresti in glavnice. Izvedenka je pri izdelavi mnenja pregledala vse knjigovodske in ostale listine, prav tako kontne kartice spornih kreditov ter mnenja podala v skladu s pravili svoje stroke, zato je temu prvostopenjsko sodišče upravičeno v celoti sledilo. Nerazumen pa je očitek, da naj bi sodišče sàmo, brez potrebnih znanj in nepravilno izračunalo obveznosti dolžnika. Pritožba je očitno prezrla, da je bila v zadevi postavljena izvedenka ekonomske stroke. Ugovori zoper višino terjatve so zato neprimerni in v celoti neutemeljeni.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Več o tem Jožko Žiberna, Menica, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, stran 169.