Jedro

Podlaga za določitev solastninskih deležev pri skupni gradnji je lahko tudi sporazumno izvršena fizična razdelitev zgradbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnik in toženci E.H., S.G. in Z.G. solastniki stanovanjske hiše v Ljubljani, ki stoji na parceli št. 185/2, vložek št. 1332 iste k.o., pri čemer znašajo solastninski deleži za tožnika 3355/10000, za toženca E.H. 4452/10000 ter za S. in Z.G. skupaj 2193/10000. Toženi stanovanjski zadrugi je naložilo, da mora tožniku izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino za vknjižbo solastninske pravice strank po navedenih deležih. Pritožbi tožene stranke Stanovanjske zadruge Š. in toženega E.H. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec E.H. revizijo z vsebinsko navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Ugotovitev solastninskih deležev na nepremičnini bi bila možna le na podlagi vlaganj. Toženec je sodišču svoja vlaganja prikazal, tožnik pa ne. Nastane tudi vprašanje ali solastninski delež pripada samo tožniku ali tudi njegovi pokojni ženi oziroma njenim dedičem. Vprašanje vlaganj v nepremičnino se ne more reševati na podlagi domneve o tem, kolikšen del stavbe trenutno zaseda eden ali drug investitor. Izvedensko mnenje ne more biti podlaga za določitev višine solastninskih deležev. O tem bi moral podati mnenje finančni strokovnjak. Sklicuje se na določbe 20., 22. in 23. člena zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (ZTLR) in poudarja, da bi o skupni gradnji moral biti sklenjen pravni posel. Tožnik ni gradil s svojim materialom, temveč z materialom stanovanjske zadruge. Član stanovanjske zadruge pa je bil le toženec.

Ostale tožene stranke in tožeča stranka na revizijo niso odgovorile, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pri tem pa ugotovitev, da sta tožnik in drugi toženec zidala hišo na podlagi dogovora o skupni gradnji, temelji na dejstvih, zbranih med procesom in ni posledica poenostavitev in domnev, kakor meni revizija. Skupna gradnja je pravni temelj za pridobitev lastnine na sezidani stvari v okviru deležev graditve. Revizija ima sicer prav, da mora o skupni gradnji obstojati poprejšen dogovor (pravni posel - 1. odstavek 20. člena ZTLR), vendar pa je obstoj takšnega dogovora ne glede na izostanek pisne oblike med pravdnima strankama zanesljivo izkazan. Dokazna ocena o tem je v sodbah nižjih sodišč utemeljena s sklicevanjem na neosporavane izjave strank, na sam način gradnje, predvsem pa na končno fizično razdružitev stavbe. Položaj prve tožene stanovanjske zadruge je v obsegu pravne presoje, ali je šlo za skupno gradnjo, prikazan s stališča dejanske ocene: tako tožnik kot drugi toženec sta gradnjo izvrševala "preko" stanovanjske zadruge zaradi finančnih ugodnosti, kar predstavlja med njima dodaten povezovalni element. Samo članstvo v stanovanjski zadrugi v tem okviru, torej pri sklepanju o skupni gradnji, pa tudi pri ugotavljanju višine solastninskih deležev, ni pravno odločilno. V reviziji ponovljeno sklicevanje na članstvo ali nečlanstvo v stanovanjski zadrugi torej v obsegu obravnavanja stvari ni upoštevno.

Višina solastninskih deležev je opredeljena s sklicevanjem na določbi 22. in 23. člena ZTLR. Pri tem pa sta nižji sodišči dejansko stanje o deležih vlaganj v gradnjo ocenili ob izhodišču v bistvu neosporavanih trditev pravdnih strank o tem, da je podlaga za določitev solastninskih deležev že pred leti izvršena fizična razdelitev, ki se izvaja. V tej smeri drugi toženec drugačne trditvene podlage med postopkom niti ni ponudil. Dejanska ocena, da "tožnik, drugi toženec ter tretje in četrto tožena stranka drug drugemu priznavajo ustrezen delež na sporni nepremičnini v obsegu, kolikor le-te posamezni zasedajo", ki temelji na podatkih dokaznega postopka, niti ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato je revizijski predlog na zaslišanje finančnega izvedenca poskus v reviziji nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

Dejanska (in pravna) presoja, da pravdne stranke druga drugi priznavajo solastninski delež na nepremičnini v obsegu dejanskega zasedanja, je posledično osredotočila presojo na oceno izvedenskega mnenja o preračunu obsega dejanskega zasedanja posameznih delov stavbe (in skupnih prostorov) v ustrezne solastninske deleže. Vsebina te ocene, ki ima tudi elemente pravne presoje, s katero revizijsko sodišče soglaša, revizijsko ni izrecno grajana. Kolikor pa revident višino tožnikovega solastninskega deleža graja s stališča, da bi ga bilo treba zmanjšati za prispevek tožnikove že pokojne žene, pa s tem posega v pravna razmerja, ki ga ne zadevajo (če se zanemari dejstvo, da s tem na revizijski stopnji tudi uveljavlja nedovoljeno revizijsko novoto).

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZTLR (Uradni list SFRJ, št. 6/80), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).