Jedro

Tožena stranka je zakonito, to je skladno z 17. čl. ZDR sklenila delovno razmerje za določen čas, saj je delovno razmerje sklenila zaradi igranja starega naštudiranega umetniškega programa do konca sezone, kar je v skladu s 4. alineo 1. odst. 17. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep sveta zavoda tožene stranke z dne 28.10.1999, tožnici delovno razmerje ni prenehalo, temveč ji z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, še traja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo razporediti na dela in naloge, ki ustrezajo njeni strokovni izobrazbi za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim, ji za čas prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vse v 8 dneh pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega zneska 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter za tisti čas tudi plačati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače, vse v 8 dneh pod izvršbo in da ji je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka s pripadki, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zoper to sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku oz., da jo razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnica v letu 1998 pridobila državljanstvo RS, in sicer po priporočilu tožene stranke. Iz dokazov, ki jih je predložila tožena stranka sama, pa tudi izhaja, da je poklic violistka, za katerega je sposobna tožnica, deficitaren v RS in da tovrstnih delavcev primanjkuje ter je tako odpadel edini razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas, to je tuje državljanstvo, zaradi česar tožnica meni, da je to pridobilo značaj trajnosti in da je bila odločitev tožene stranke kot tudi naslovnega sodišča nepravilna in nezakonita ter ji delovno razmerje ne bi smelo prenehati, saj ni bilo zakonitih pogojev za sklepanje delovnega razmerja za določen čas. Tožnica še nadalje meni, da je posamezna pravna dejstva vedno moč izpodbijati, v kolikor ne temeljijo na veljavnih pravnih predpisih in sicer v roku, ki je za to določen, tožnica pa je pravočasno vložila pravno sredstvo. Tožnica ni že prej storila tega, ker to ni bilo potrebno, saj je tudi utemeljeno lahko mislila, glede na dotedanji potek dogodkov, da ji delovno razmerje ne bo prenehalo. Tožnica je ob sprejemu v delovno razmerje pri toženi stranki opravila avdicijo za delovno razmerje violista tutti in je opravljala to delo, dokler je tožena stranka ni razporedila na delovno mesto vodje viol. Sama ni kriva, v kolikor ji tedaj ni bilo potrebno opravljati avdicije, nesmiselno pa bi tudi bilo, da bi taki razporeditvi ugovarjala. Poleg tega še navaja, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v delovnopravnem smislu povsem samostojna pri določanju potrebnih delovnih mest, kar je sicer res; glede na uveljavljeno sodno prakso pa je potrebno delovna mesta, ki so po naravi in značaju dela potrebna ves čas opravljanja dejavnosti, kot taka delovna mesta sitemizirati, v vsakem običajnem opernem orkestru pa brez nekaj violistov ne gre. Tudi v spornem času je pri toženi stranki igralo več violistov, toliko kot prej, in se ne more šteti, da je bil ravno tisto leto kakšen poseben projekt, ki se ne izvaja vsako leto. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje. V zvezi s tožničinimi pritožbenimi navedbami zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz predložene fotokopije delovne knjižice (dokaz A/4) dejansko izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki neprekinjeno od 1.5.1992 dalje pa do prenehanja delovnega razmerja dne 31.8.1999. Tožnici je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje z iztekom časa po zadnji pogodbi o zaposlitvi št. 43/99 z dne 5.7.1999 (dokaz B/3), po kateri je sklenilo delovna razmerja za določen čas od 1.8.1999 do 31.8.1999 in sicer na delovnem mestu v orkestru vodje viol. Dejstvo je, da je tožena stranka s tožnico vse od leta 1992 dalje sklepala delovna razmerja za določen čas in sicer iz razloga, ker tožnica ni bila državljanka RS tako, da je bilo njeno delovno razmerje vedno vezano na veljavnost delovnega dovoljenja. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko podpisala že kot državljanka RS še dve pogodbi za določen čas in sicer pogodbo št. 13/99 z dne 20.4.1999 (dokaz B/2) in pogodbo št. 43/99 z dne 5.7.1999 (dokaz B/3) in da po stališču sodišča prve stopnje, s katerim tudi soglaša pritožbeno sodišče, ne more več uspešno tožnica zahtevati, da njeno delovno razmerje preide v nedoločen čas. Tako je tožena stranka po stališču sodišča prve stopnje, s katerim tudi soglaša pritožbeno sodišče, sklenila s tožnico delovno razmerje za določen čas skladno s 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki kot enega izmed razlogov določa, da se delovno razmerje lahko sklene za določen čas, če je trajanje določenega dela vezano na programske opredelitve (igranje starega naštudiranega umetniškega programa do konca sezone). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo in s takimimi stališči ter s tako obrazložitvijo tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Tožnica pa v pritožbi ni iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP podala nobenega dokaza, ki bi vzbudil utemeljen dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev tega stanja, kot ga je sodišče prve stopnje že pravilno ugotovilo. Namreč odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki kot tujka vedno na podlagi delovnega dovoljenja in da je zadnji dve pogodbi že podpisala kot državljanka RS ter da je tožena stranka skladno z 17. čl. ZDR sklenila delovno razmerje zakonito za določen čas, saj je delovno razmerje sklenila zaradi igranja starega naštudiranega umetniškega programa do konca sezone, kar je v skladu s 4. alineo 1. odst. 17. čl. ZDR. Ostale tožničine pritožbene navedbe pa niso bistvenega in tudi ne odločilnega pomena za zakonito izdaja te sodne odločbe. Zato pritožbeno sodišče do njih ni zavzelo nobenega stališča. Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.