Jedro

1. Če delavcem delovno razmerje preneha na podlagi 51. člena ZPPSL, jim preneha zaradi insolvenstnosti delodajalca in so zato izenačeni s trajno presežnimi delavci po ZDR/90. Zato jim pripada odpravnina v višini in pod pogoji kot trajno presežnim delavcem pod pogoji iz 3. odstavka 36f člena ZDR/90. 2. Transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas v sodnem postopku lahko v predpisanih prekluzivnih rokih zahteva le delavec. Delodajalec nima aktivne legitimacije za vložitev take tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odpravnine v višini 804.524,00 SIT, kar se poplača kot strošek stečajnega postopka. Ugotovilo je obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 184.622,84 SIT in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku

137.089,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve pravdnega postopka po 14. točki 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilih dejstvih, to je o vprašanju, ali so podane predpostavke za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi z 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker je sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napravilo napačen sklep, da je pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko sklenjena za določen čas. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ter da tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Priglaša pritožbene stroške. Tožena stranka je terjatvi tožeče stranke nasprotovala po temelju, ker je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje 26.7.2002, takoj naslednji dan pa jo je tožena stranka ponovno zaposlila, zaradi česar gre za kontinuiteto delovnega razmerja v smislu 36. f člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih in zato tožeči stranki odpravnina ne pripada. Prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo 17. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki omejuje avtonomijo pogodbenih strank pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas. Sodišče tudi ni ugotavljalo predpostavk za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar je v predmetnem sporu pomembno, ker je sodna praksa v zvezi s 17. členom Zakona o delovnih razmerjih zavzela stališče, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki ne izpolnjuje pogojev po 17. členu Zakona o delovnih razmerjih in formalnih pogojev, ki jih je določila sodna praksa šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidni razlogi o tem, ali prvostopenjsko sodišče sploh ugotavljalo, ali so podane predpostavke za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu ugotavljalo obstoj terjatve iz naslova odpravnine, ki jo je tožeča stranka prijavila v stečajnem postopku, kjer je bila prerekana in je bila s to terjatvijo napotena na pot pravde. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo dne 26.7.2002 na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja, izdanega po določbi 6. odstavka 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.

l. RS, št. 67/93 - 52/99). Zoper sklep tožeča stranka ni ugovarjala, tako da je postal dokončen in pravnomočen ter ji je na podlagi tega sklepa tožena stranka tudi zaključila delovno razmerje, kar je vpisala v delovno knjižico. Ta dejstva med strankama tudi niso sporna.

Delavci, katerim preneha delovno razmerje na podlagi 51. člena ZPPSL so delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca in so izenačeni s presežnimi delavci, ker je razlog za prenehanje delovnega razmerja ekonomske narave.

Zaradi navedenega jim pripada odpravnina v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov, določena v spornem obdobju v 3. odstavku 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji). Da navedenim delavcem pripada odpravnina enako kot trajno presežnim delavcem izhaja iz določb Zakona o Jamstvenem in preživninskem skladu RS (ZJ SRS - Ur. l. RS, št. 52/97 - 53/99), ki je v 19. členu ZJ SRS-C določil, da imajo do uveljavitve novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002 - Ur. l. RS, št. 42/2002) ti delavci pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov. Da tem delavcem pripada odpravnina, določena v 3. odstavku 36. f člena ZDR/90 izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča RS, in sicer U-I-138/00 in in Up 77/02. Tožena stranka temu ne oporeka, temveč meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je s tožečo stranko po prenehanju delovnega razmerja na navedeni pravni podlagi sklepala delovna razmerja za določen čas v nasprotju z zakonom, zaradi česar bi moralo sodišče šteti, da je s tožečo stranko sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, zaradi česar je odpadel razlog, določen v 3. odstavku 36. f člena ZDR/90 za izplačilo odpravnine. Tako pravno naziranje tožene stranke pa je zmotno. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka po prenehanju delovnega razmerja na podlagi sklepa po 6. odstavku 51. člena ZPPSL s tožečo stranko sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas dveh mesecev na podlagi 5. alinee 17. člena ZDR/90, in da ji je nato prenehalo delovno razmerje zaradi poteka časa, za katero je bilo sklenjeno. Navedeno pa ne predstavlja zagotovitev ustrezne zaposlitve v smislu določb 3. odstavka 36. f člena ZDR/90, ki delodajalca ekskulpira od izplačila odpravnine trajno presežnemu delavcu. Delo po pogodbah o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki je trajalo skupaj le 8 mesecev, kar nikakor ne more imeti značaja zagotovitve ustrezne zaposlitve. Ustrezna zaposlitev je le zaposlitev za nedoločen čas.

Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas oziroma ugotovitev zakonske domneve o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR/02) lahko uveljavlja v sodnem postopku le delavec v za to predpisanih rokih, ki so prekluzivne narave. V času veljave prejšnje delovno-pravne zakonodaje, to je do 31.12.2002, je delavec moral uveljavljati tudi najprej notranje varstvo pri delodajalcu, kot je bilo to določeno v 80. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), šele nato je lahko vložil tožbo pred pristojnim sodiščem. Po uveljavitvi novega ZDR/2002 pa mora delavec vložiti tožbo najkasneje v roku 30 dni od prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot je to določeno v 3. odstavku 204. člena ZDR/2002. Aktivne legitimacije za vložitev take tožbe pa zakon ne daje delodajalcu, kar je tudi logično, saj je delodajalec močnejša pogodbena stranka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, ki tudi sam odloča, ali bo razpisal prosto delovno mesto za določen ali nedoločen čas. V konkretnem primeru bi tako lahko uveljavljal obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas le delavec, to je tožeča stranka, vendar so za to potekli že vsi zakonski roki. Ne more pa tega uveljavljati delodajalec, to je tožena stranka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.