Jedro

Sodelovanje v pretepu in v njem dobljene najblažje poškodbe oziroma spremembe zunanjosti (odrgnine, podpludbe) s kratkotrajnimi posledicami (14 dni vidne odrgnine in podpludbe na obrazu) za tožnika, ki je sam pričel pretep in prvi fizično napadel toženca, ne more biti objektivno niti subjektivno žaljivo. Zato ne predstavlja pravno relevantnega posega v tožnikovo čast in dobro ime, ki bi utemeljeval prisojo posebne denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I. tako, da se dosojena odškodnina: "1.750 EUR" zniža za 250,00 EUR (na: "1.500 EUR"),

- v točki II. tako, da se zavrnjeni znesek: "5.750 EUR" zviša za 250 EUR (na: "6.000 EUR").

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih (glede znižanja odškodnine in stroškov) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Po pravnomočnosti vmesne sodbe o temelju zahtevka je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločalo o odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel 27. 9. 2015 v pretepu med pravdnima strankama. Dosodilo mu je 1.750 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2015 naprej (točka I. izreka), v presežku (za 5.750 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2015 naprej) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II.). O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (točka III.).

2.Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP1 in kršitev ustavne pravice do sodnega varstva. Predlaga razveljavitev sodbe (prav: spremembo) z zavrnitvijo zahtevka, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko. Navaja, da je napačno odločeno o stroških postopka in o uspehu tožeče stranke. Slednji znaša le 25 % in ne 50 %. Stroške bi bilo treba porazdeliti glede na tako določeni uspeh v pravdi. Tožnik je s pretiranim zahtevkom in zavlačevanjem postopka (postavljanje novih zahtev po dodatnih izvedencih, plačanih iz bpp) povzročil nepotrebne dodatne stroške, odvetniške stroške in obresti.

Opozarja na postopkovne kršitve pri izdaji sodbe (12. 9. 2023) in izdelavi ter vročitvi prepisa zvočnega prepisa zapisnika naroka, na katerem je bil zaslišan tožnik. Tožencu je bila kršena pravica do poštenega sojenja in do izjave. Zapisniku je ugovarjal, ker je pomanjkljiv (ni celotne izpovedi tožnika) in ker kljub poskusu ni mogel poslušati zvočnega posnetka (do njega ni imel dostopa). Pripomb na prepis ni mogel podati do datuma izdaje sodbe. Sodba je izdana v nasprotju z listinami v spisu. Oprta je na zapisnik o izjavi tožnika, ki ga ni v spisu. To je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zapisnik je očitno pomanjkljiv, saj iz njega izhaja, da zapisnikarica ni razumela zvočnih zapisov. Stranke do izdaje sodbe niso mogle podati pripomb na zapisnik, ker še ni bil izdelan.

Nepravilno je odločeno o višini tožbenega zahtevka. Sodišče je neobrazloženo odstopilo od primera iz sodne prakse, ki ga samo navaja (VSM I Cp 397/2018). Nepopolno je ugotovilo dejansko stanje. Z nasprotujočimi si razlogi je tožniku dosodilo višjo odškodnino za telesne bolečine (3.000 EUR), kot je bila dosojena v primerljivem primeru (2.400 EUR). Tožnik ni zatrjeval niti dokazal škode iz naslova telesnih bolečin. Zavrnil je hospitalizacijo in zdravljenje. Utrpel ni niti običajnih ali povprečnih bolečin, ki sicer nastopijo v primeru zloma nosu, kot je navedel izvedenec medicinske stroke. Zato tožniku ne gre niti povprečna odškodnina. Sodišče mu je brez obrazložitve dosodilo višjo odškodnino. Ni objektivizacije. Tožencu je kršena pravica do sodnega varstva, odločitev je arbitrarna, odstop od sodne prakse ni obrazložen. Dokazna ocena je zmotna. Dejansko stanje je napačno in nepopolno ugotovljeno. Dosojena odškodnina je nesorazmerno visoka glede na dejstvo, da je tožnik napadel toženca, slednji pa se je le branil. Ovrednotena odškodnina v višini 3.500 EUR je glede na okoliščine primera pretirana in materialno pravno zmotna.

Dejansko in pravno zmotno ter nerazumljivo je odločeno o odškodnini za strah. Tožnik ni dokazal, da bi bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje. Izvedenec pove, da tožnik hujšega strahu za zdravljenje ni utrpel. Odločitev sodišča je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju.

Napačna in v nasprotju z listinami v spisu (z zapisnikom o zaslišanju tožnika, ki ga v spisu ni, ter z vmesno sodbo o okoliščinah dogodka) je odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi razžalitve. Tožnik se kot napadalec ni ničesar sramoval in mu odškodnina iz tega naslova ne gre.

3.Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zanika, da je v lokalu napadel toženca. Z vmesno sodbo je bilo ugotovljeno, da je toženec z roko udaril tožnika v obraz in mu poškodoval nos, sebi pa zlomil roko, in ne, da je napad začel tožnik. Dosojena odškodnina v znesku 1.750 EUR je prenizka, a se tožnik ni pritožil. Odstopa od sodne prakse ni. Primer iz sodne prakse je bil izdan že pred petimi leti, ko je bila višina povprečne plače nižja. Tožnik je navedel in dokazal telesne bolečine.

4.Pritožba je delno utemeljena.

O procesnih kršitvah

5.Pri vodenju postopka o določitvi denarne odškodnine za vtoževano nepremoženjsko škodo sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev.

6.Sklep ima pravilne, zadosti jasne in popolne razloge o relevantnih dejstvih glede obsega škode, ki omogočajo vsebinski preizkus odločitve o določitvi denarne odškodnine za posamezne oblike škode.

7.Trditvena podlaga tožnika o trajanju in intenzivnosti bolečinskega obdobja ter nevšečnostih je bila zadostna. Pritožbeni očitki o kršitvi 7. člena ZPP oziroma o sojenju mimo tožbenih navedb so neutemeljeni.

8.Nestrinjanje pritožnika z razlogi, dokazno oceni in s pravno odločitvijo sodišča ne vodi do očitanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni prezrlo okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba (da je bil tožnik tisti, ki je v javnosti - pred pričami - prvi fizično napadel toženca). Tudi ne drži, da jih je napačno - protispisno preneslo iz vmesne sodbe v razloge obravnavane sodbe, kot zmotno trdi pritožnik. Z drugačnim pravnim ovrednotenjem, kot jih vrednoti pritožba, ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, z relativno bistveno kršitvijo četrtega odstavka 125.a člena ZPP in s kršitvijo 22. člena Ustave RS pri izvedbi dokaza z zaslišanjem tožnika kot stranke. Toženec je sodeloval pri izvedbi dokaza z zaslišanjem toženca kot stranke o temelju in višini zahtevka. Oba zapisnika o izvedbi tega dokaza sta v spisu.2 Nasprotne pritožbene navedbe so protispisne. Sodba z dokazno oceno neposredno izvedenih ustnih dokazov za stranko, ki je pri izvedbi dokazov sodelovala, ne more predstavljati presenečenja.

10.Čeprav drži, da je bil prepis zvočnega posnetka o zaslišanju tožnika z dne 16. 7. 2020 izdelan in strankam poslan v izjavo skupaj s končno odločbo šele po zadnjem naroku glavne obravnave z dne 8. 9. 2022, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP3, to na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo in bistvene kršitve pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP niti kršitve pravice do izjave (absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni. Sodišče je namreč po opozorilih na navedene kršitve toženca pozvalo k predložitvi podatkov za dostop do zvočnega posnetka. Pozivu se ni odzval. Posledično ni vložil ugovora zoper zvočni prepis. Tudi v pritožbi ne konkretizira, v čem zapisnik ne odraža dejanske izpovedbe tožeče stranke. Stranka, ki ne izkoristi možnosti izjave o izvedenih dokazih, se na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS do enakega varstva pravic ne more sklicevati.

11.V skladu z načelom proste presoje dokazov in do enakega varstva pravic je sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom. Sodišče prve stopnje je obseg in višino škode, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku (intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu), pravilno ugotavljalo z izvedencem medicinske stroke in z zaslišanjem tožnika. Prvi dokaz je namenjen objektivizaciji oziroma objektivnemu vrednotenju subjektivnega doživljanja oškodovanca, kar je treba ovrednotiti po pravilih stroke z izvedencem medicinske stroke, saj sodišče samo s strokovnim znanjem ne razpolaga. Sodišče prve stopnje je oba izvedena dokaza pravilno dokazno ovrednotilo. Dokazna ocena o odločilnih dejstvih glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti, s katero se pritožnik ne strinja, je opravljena skladno z metodološkimi napotki 8. člena ZPP, nasprotni pritožbeni očitki so neutemeljeni.

12.Tudi očitanih neskladij in nasprotij v sodbi glede obsega škode in višine odškodnine v primerjavi s primerom VSM I Cp 397/2018, na katerega se je naslonilo sodišče prve stopnje, v sodbi ni. Pritožnik prezre, da je bila v omenjenem primeru v pritožbenem postopku odškodnina za telesne bolečine zvišana iz 2.400 EUR (kar napačno v pritožbi izpostavlja pritožnik) na 4.000 EUR4, kar je tedaj predstavljalo 3,7 povprečnih plač. Izkaže se, da je sodišče prve stopnje tožniku odškodnino glede na ugotovljeni (manjši)obseg škode pravilno objektiviziralo in to tudi obrazložilo. Očitanega neobrazloženega odstopa od sodne prakse ni.

13.Zadostna in primerna je tudi obrazložitev objektivizacije celotne dosojene odškodnine. Ni treba, da sodišče v sodbi analizira dejansko stanje, ugotovljeno v primerljivih primerih iz sodne prakse. Ker so slednji javno objavljeni vključno s pravno relevantnimi dejanskimi okoliščinami, ki so vplivale na odmero odškodnine, za vsebinski preizkus sprejete odločitve zadošča navedba primerov iz sodne prakse, s katerimi je sodišče v konkretnem primeru primerjalo tožnikovo škodo. Temu je sodišče prve stopnje zadostilo v opombi št. 3.

O ugotovljenem dejanskem stanju

14.Z vmesno sodbo je bilo pravnomočno odločeno o deljeni odgovornosti oziroma sokrivdi obeh pravdnih strank (vsakega do 50 %). Prepir in pretep med strankama je pred pričami (v javnosti) pričel tožnik, dokončal pa ga je toženec s pretirano silo5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec z udarcem v glavo tožniku povzročil zlom nosnih kosti, odrgnine nad obrvema in podplutbo pod levim očesom. Po dogodku je bil tožnik pregledan v zdravstvenem domu in v urgentni ambulanti UKC ... Razen oskrbe odrgnin in RTG glave ni bilo drugih zdravstvenih posegov, preiskav in zdravljenja. Nekaj dni je doma jemal analgetike in zmerno počival. Ob dogodku ni utrpel primarnega strahu. Po dogodku je trpel intenzivnejše (srednje hude) in stalne bolečine, prešle so v lažje in občasne, postopno so povsem izzvenele, v bodoče jih ne bo. 14 dni je imel težave pri dihanju skozi nos in vidne posledice udarca na obrazu (podplutbe). V tem času je bil zaskrbljen za nos in psihično prizadet - v javnosti se je počutil nelagodno in osramočeno zaradi vidnih posledic udarca na obrazu.

15.Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine za telesne bolečine v višini 3.000 EUR (od vtoževanih 5.000 EUR), za strah 300 EUR (od vtoževanih 1.000 EUR), za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti 200 EUR (od vtoževanih 500 EUR). Glede na 50 % delež tožnikove sokrivde je toženki v plačilo naložilo 1.750 EUR odškodnine. V presežku je zahtevek za navedene oblike škode in v celoti za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (za 1.000 EUR) zavrnilo.

16.Pri odločanju je izhajalo iz 179. člena OZ6, ki določa izhodišča za uporabo pravnega standarda denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ter za strah (kar vse je uveljavljal tožnik) pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina, če to opravičujejo okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje. Višina odškodnine za nepremoženjsko škode je odvisna tudi od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, in ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

17.Pritožbenih očitkov zoper odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni. Tudi pri uradnem preizkusu, ko mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava in procesne kršitve, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev tem delu pravilna.

18.Dejansko in pravno pravilno je odmerjena odškodnina za telesne bolečine (in je v tem delu pritožba neutemeljena). Pritožba utemeljeno izpodbija napačno priznano odškodnino za strah in odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, kar je terjalo delno spremembo sodbe.

O odškodnini za telesne bolečine

19.Pritožbeni očitki na račun izvedenskega mnenja, češ da je izvedenec ocenil le običajno trajanje bolečin pri zlomu nosu, so neutemeljeni. Sodišče je z izvedencem medicinske stroke pravilno objektiviziralo tožnikovo škodo in na tej podlagi verjelo tožniku, da je kljub temu, da je zavrnil hospitalizacijo, ni opravil preiskav ORL, na katere je bil napoten ter ni iskal nadaljnje zdravniške pomoči (kar vse izpostavlja pritožba) utrpel določene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Telesne bolečine so bile sorazmerno kratkotrajne, srednje hude in lahke intenzitete, pravilno so ugotovljene v točki 9 in 10 sodbe.7 Tudi nevšečnosti med zdravljenjem, ugotovljene v točki 9 sodbe, so bile blažje in kratkotrajne8. V sklop pravno relevantnih nevšečnosti med zdravljenjem je treba šteti tudi 14 dni vidne posledice udarca v obliki podpludbe - očesnega hematoma - z v tem času ugotovljenim začasnim trajanjem duševnih bolečin, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 13 in 14 sodbe, a jih je pravno zmotno upoštevalo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Navedeni obseg škode ne presega običajnih nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje, in začasnih duševnih bolečin, zato ne predstavlja osnove za samostojno - dodatno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Ocenjeni znesek odškodnine 3.000 EUR, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje (2,1 povprečne plače), je primerno in zadostno zadoščenje za vso opisano škodo iz naslova telesnih bolečin, neugodnosti med zdravljenjem in po presoji pritožbenega sodišča zajema tudi 14-dnevno začasno trajanje duševnih bolečin zaradi podpludbe na obrazu. Pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine iz tega naslova pa je neutemeljeno.

O odškodnini za strah

20.Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca in po zaslišanju tožnika pravilno ugotovilo, da primarnega strahu ob dogodku (pretepu) tožnik ni utrpel. Nadalje je ugotovljena najnižja stopnja strahu (zaskrbljenost) za zdravljenje, ki očitno ni trajno porušila tožnikovega duševnega ravnovesja. Dejanskih ugotovitev o tem ni. Tožnik je izpovedal, da ga niti pri prvem pregledu pri zdravnici ni bilo strah, ampak mu za nos (le) ni bilo vseeno. Izvedenec pa je podal mnenje, da bi bil tožnik objektivno lahko zaskrbljen za morebitne posledice le kratek čas - okoli 14 dni. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je mogoče odškodnino za strah dosoditi le, če je bil strah intenziven in je trajal dalj časa. Ne enega ne drugega v obravnavanem primeru ni bilo. Ugotovljena kratkotrajna (največ 14- dnevna) zaskrbljenost za nos ne dosega praga pravno priznane škode za prisojo denarne odškodnine za strah. Pritožbi je treba pritrditi da je treba v tem delu zahtevek v celoti zavrniti. Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo za 150 EUR.

21.Enako velja za odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je utemeljena le, če je izkazana v objektivnem in subjektivnem smislu. Drži ugotovitev sodišča, da so tudi grda ravnanja, s katerimi nekdo prizadene telesno ali duševno celovitost drugega, lahko objektivno žaljiva. Vendar vsak poseg v telesno ali duševno celovitost ne pomeni posega v oškodovančevo čast in dobro ime. Za ugotovitev obstoja te oblike škode so pomembne tudi okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka. Upoštevaje celotno dogajanje je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo ključnemu ugotovljenemu dejstvu, da se je tožnik sam izpostavil situaciji, v kateri je prišlo do toženčevega posega v njegovo telesno in duševno celovitost. Pritožnik upravičeno opozarja, da je bil tožnik tisti, ki je v lokalu pred pričami (v javnosti) pričel prepir in prvi fizično napadel toženca. Sodelovanje v pretepu in v njem dobljene najblažje poškodbe oziroma spremembe zunanjosti (odrgnine, podpludbe) s kratkotrajnimi posledicami (14 dni vidne odrgnine in podpludbe na obrazu) za tožnika, ki je sam pričel pretep in prvi fizično napadel toženca, ne more biti objektivno niti subjektivno žaljivo. Zato ne predstavlja pravno relevantnega posega v tožnikovo čast in dobro ime, ki bi utemeljeval prisojo posebne denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Nasprotna odločitev sodišča prve stopnje je pravno zmotna. Ker je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju prišlo do napačne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče lahko tudi v tem delu samo spremenilo sodbo in tožbeni zahtevek za to obliko škode v celoti zavrnilo.

O skupno dosojeni odškodnini

22.Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom nosnih kosti, kar po Fischerjevi klasifikaciji poškodb spada v II. skupino - med lahke primere (enostavni zlomi brez premika, na primer zlom nosnega korena9), in udarec v glavo, odrgnine in podbludbo pod levim očesom, kar po isti klasifikaciji poškodb spada med najlažje primere - v I. skupino zelo lahkih primerov10. Sodišča za primerljivo škodo dosojajo oškodovancem odškodnine v vrednosti od 1 do 29 povprečnih plač11. Sodišče prve stopnje je kot pravično in primerno ocenilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 3.500 EUR. V času sojenja je ocenjena odškodnina predstavljala 2,47 povprečne plače v RS12.

23.Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi po spremembi sodbe (znižanje ocenjene odškodnine na 3.000 EUR, kar je v času sojenja znašalo 2,12 povprečne plače) pravilno umeščena med primerljive primere iz sodne prakse. Pritožbeni očitki o nepravilnem upoštevanju načela individualizacij in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (179. člen OZ) pri oceni skupne višine odškodnine niso utemeljeni. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera na strani tožnika (subjektivno merilo), ko je tožnik utrpel le lažje poškodbe brez trajnih posledic, kratkotrajno bolečinsko obdobje z manjšimi in kratkotrajnimi nevšečnostmi, ki niso terjale zahtevnejšega zdravljenja, preiskav in zdravstvenih posegov in po intenzivnosti ni presegalo srednje hudih bolečin, je ocenjena odškodnina (3.000 EUR) in glede na 50 % sokrivdo dosojena odškodnina (1.500 EUR) primerno in pravilno umeščena med najnižje zneske, ki jih sodišča prisojajo za lahke in zelo lahke primere po Fischerjevi klasifikaciji. Tožnik drugih oblik škode ni utrpel. Zato je z odškodnino za telesne bolečine njegova škoda pravilno objektivizirana, slednje pa, kot je bilo že obrazloženo, ni treba dodatno zniževati.

O stroških postopka

24.Pritožnik izpodbija odločitev o stroških postopka, češ da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo tožnikov uspeh v pravdi (po temelju do 50 % in po višini do 46,67 %, skupaj 48,33 %) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

25.Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh določi, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je po ugotovljenih okoliščinah primera v točki 17 pravilno ovrednotilo uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa z izračunom njune aritmetične sredine. Sodna praksa tak način ugotavljanja uspeha v odškodninskih pravdah izjemoma dopušča, kadar je izveden ločen dokazni postopek po temelju in višini, ki stroškovno znatno obremeni pravdo. V obravnavani zadevi gre prav za tak primer. O temelju je bil izveden obširen dokazni postopek, izdana je bila vmesna sodba, ki je bila preizkušena v pritožbenem postopku. Vse to je bistveno vplivalo na stroške postopka. Odločitev sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške, je sprejeta ob pravilni uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP.

26.Tako je odločilo tudi pritožbeno sodišče po delni spremembi sodbe v pritožbenem postopku (drugi odstavek 165. člena ZPP) in kljub znižanju odškodnine v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo.

Odločitev pritožbenega sodišča

27.Pritožbeno sodišče je po pooblastilu iz pete alineje 258. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožene stranke in zaradi napačne uporabe materialnega prava spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevka za odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Za dosojeno odškodnino za ti dve obliki škode (150 in 100 EUR, to je za skupaj 250 EUR) je znižalo dosojeno odškodnino (1.750 EUR) na 1.500 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih (glede dosojene odškodnine za telesne bolečine in glede stroškov) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

28.Pravdni stranki sta v pritožbenem postopku le delno uspeli. Pritožnikov pritožbeni uspeh je 14 %, tožnikov 86 %. Njuni odvetniški stroški so enaki, pritožnik pa je moral poleg tega plačati še sodno takso za pritožbo. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Prepis zvočnega posnetka z dne 8. 10. 2018 na redni št. 29 spisa, prepis zvočnega posnetka z dne 16. 7. 2020 na redni št. 174 spisa.

3Ta določa: Prepis zvočnega posnetka se izdela v 5 dneh po njegovem nastanku. Stranka ima pravico do dostopa do posnetka in pravico, da v 5 dneh po vročitvi prepisa posnetka ugovarja zoper morebitne nepravilnosti prepisa. O ugovoru odloča predsednik senata brez naroka.

4Točka 12 in 13 sodbe Vsm I Cp 397/2018.

5Točka 10 sodba VSL II Cp 1643/2019.

6Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

7Stalne hude bolečine tri dni, občasne srednje hude bolečine 5 dni, stalne lahke bolečine 7 dni, nato običajne lahke do 60 dni, bodočih bolečin ne bo.

8Pregled in čiščenje odrgnin v zdravstvenem domu, pregled in RTG slikanje v urgentni ambulanti UKC ..., hlajenje bolečega mesta, sredstva proti bolečinam, 10 do 14 dni težave zaradi oteženega dihanja skozi nos.

9Mag. Jadek Pensa, D. in ostali v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana, 2001,stran 16 in mag. Berger Škrk, A. v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana, 2010, stran 71.

10Kot zgoraj, strani 16 in 71.

11Jadek Pensa, kot zgoraj, stran 765 in stran 764.

12September 2023: 1.413,16 EUR, Uradni list RS, št. 118/2023.