Zavarovani objekti sicer nesporno niso bili novi, glede na dogovor pogodbenikov o vrednosti zavarovanih stvari v času sklenitve zavarovalne police pa za ta spor ni relevantno, za koliko so bili amortizirani ob sklenitvi zavarovanja. Po prvem odstavku 8. člena SP S11 je podlaga za izračun zavarovalnine zavarovalna vrednost v času nastanka zavarovalnega primera. Izhajajoč iz navedenega je za predmetno zadevo ključno kvečjemu zmanjšanje vrednost zavarovanih objektov od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe, ko je po dogovoru med pogodbenikoma ta vrednost znašala 338.019,00 EUR, do nastanka zavarovalnega primera.
I.Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Toženka je dolžna plačati tožniku 653,31 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.
1.Z v uvodu navedeno sodbo1 je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da tožniku v roku 15 dni plača 36.034,82 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2021 do plačila (I. točka izreka). V presežku in v drugačnem obrestnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Skladno s III. točko izreka je toženka dolžna tožniku povrniti 82,92% njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa toženki 17,08% njenih pravdnih stroškov.
2.Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščenki pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je potrebno ob presoji višine zavarovalnine upoštevati, da je sporni objekt v celoti amortiziran in je potrebno uporabiti 8. člen Splošnih pogojev za zavarovanje hiš S11 (v nadaljevanju SP S11). Skladno s tem je, če je zavarovalna vrednost stvari ob upoštevanju zastaranja in obrabe manjša kot 40% nove vrednosti, nadomestna vrednost dejanska vrednost. Dejanska vrednost so stroški obnove oziroma izdelave ob primernem upoštevanju manjše vrednosti, ki izhaja iz razlike med starim in novim. Sodišče prve stopnje je sledilo sodbi VSL I Cpg 295/2016, ki pa ni primerljiva z obravnavano zadevo. Kot izhaja iz citirane sodbe, se je toženka protivila plačilu zavarovalnine v celoti, saj naj bi bil predmet zavarovanja v celoti amortiziran. V obravnavanem primeru pa je tožnik prejel zavarovalno kritje, ustrezno predmetu oziroma vrednosti zavarovanja. Toženka je bila kljub amortizaciji objekta tožniku pripravljena nuditi kritje v skladu s pogodbenimi pogoji, to je v višini stroškov obnove, ob upoštevanju razlike med novo in dejansko vrednostjo zavarovanega objekta v času škodnega dogodka. Ni mogoče trditi, da tožnik ne bi mogel zavarovati stvari, ki je amortizirana. To vsekakor lahko stori in za plačilo premije dobi kritje, ki ustreza starosti oziroma vrednosti zavarovanega objekta. Ne drži zato, da tožnik kot zavarovalec sploh ne bi bil upravičen do zavarovalnine in kavza zavarovalne pogodbe ne bi bila podana. Toženka je predlagala konkreten dokaz za navedbe, da je objekt v celoti oziroma v pretežnem delu amortiziran in je vrednost objekta zgolj 10 % nove nabavne vrednosti na dan škodnega dogodka. V posledici tega je tožnik upravičen do izplačila zgolj 10 % stroškov obnove. Izvedenec, ki ga je v izkaz svojih navedb predlagala toženka, se do konkretnega vprašanja ni opredelil, čeprav je to bila njegova naloga. Ugotovitev vrednosti nepremičnine na dan škodnega dogodka, upoštevaje obrabo in zastaranje, ni pravno vprašanje, temveč konkretno vprašanje, na katerega lahko odgovori le izvedenec. Sodišče nato presodi, ali bo zaključek izvedenca sprejelo ali pa ga bo zaradi pravnega naziranja v celoti prezrlo. Tudi če je izhajati iz pogodbeno dogovorjene zavarovalne vsote 338.019,00 EUR, bi zlasti izvedenec Boris Pajnkihar, ki je objekt videl v prvotnem stanju, lahko podal oceno amortizacije glede na zavarovalno vsoto. Tako ni mogoče trditi, da je toženka podala svoje trditve zgolj na abstraktni ravni. Nasprotno je v več pripravljalnih vlogah izpostavila, da se izvedenec ni opredelil do amortizacije objekta na dan škodnega dogodka, a je sodišče njene navedbe kot abstraktne zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče v celoti prezre, da je bila med tožnikom in toženko sklenjena zavarovalna pogodba s pogodbenimi določili, ki se v nobeni točki ne sklicujejo na Slovenske računovodske standarde (SRS). Sporni objekt je bil zavarovan ne glede na spomeniško zaščito. Sicer drži, da se za računovodske potrebe objekti pod spomeniškim varstvom ne amortizirajo, vendar pa je to relevantno le za pravilno sestavo letnih poročil in bilanc. Predmet konkretne pravde pa je nastanek zavarovalnega primera in obveznost toženke izplačati zavarovalnino v skladu z zavarovalno pogodbo. Z le-to sta se pravdni stranki dogovorili o zavarovalni vrednosti zavarovanega predmeta ter načinu izračuna zavarovalnine, kar je edino relevantno. Sodišče prve stopnje pa kljub ugovoru toženke ni pojasnilo, zakaj ni uporabilo pogodbenih določb ter se je oprlo na SRS. Napačno je ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, saj je uporabilo pravne podlage, ki z zavarovalno pogodbo med pravdnima strankama niso bile dogovorjene. Toženka nasprotuje tudi prvostopenjski odločitvi o obrestnem zahtevku. Navaja, da zakonske zamudne obresti ne morejo pričeti teči pred zapadlostjo terjatve. Tožniku je škoda v obliki zmanjšanja premoženja dejansko nastala šele 24. 6. 2025, ko je potekel rok za plačilo izvedbe obnove spornega objekta (račun C. s.p.). Zakonske zamudne obresti pred navedenim datumom zato niso tekle. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje. Podrejeno naj jo spremeni v smislu pritožbenih navedb, vse z ustrezno stroškovno posledico.
3.Tožnik v pritožbenem odgovoru pritožbene navedbe toženke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (I. in III. točka izreka) v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.
6.Tožnik v predmetnem postopku zahteva plačilo zavarovalnine po zavarovalni polici za uskladitev vrednosti (z njo dopolnjena že predhodno sklenjena zavarovalna polica), z dne 9. 11. 2018 sklenjeni s toženko (priloga A2). Za zavarovalno polico so veljali SP S11 (priloga B8) in in Splošni pogoji za premoženjska zavarovanja 10T (v nadaljevanju SP 10T, priloga B7). S sporno zavarovalno pogodbo je bila zavarovana stanovanjska hiša s pomožnim (gospodarskim) objektom (hlev) v lasti tožnika, med drugim tudi za primer potresa. Do škodnega dogodka oziroma do nastopa zavarovalnega primera je prišlo 29. 12. 2020, ko je bil v Petrinjah na Hrvaškem močan potres. Odločitev o tem, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen in škoda na tožnikovih objektih v celoti izhaja iz obravnavanega škodnega dogodka, je na podlagi vmesne sodbe sodišča prve stopnje III P 45/2021 z dne 4. 4. 2024 v zvezi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 718/2024 z dne 17. 12. 2024 že postala pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tako odločalo le še o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Prvostopenjski zaključek, da je strošek sanacije v potresu poškodovanih objektov (vzpostavitev prejšnjega stanja brez izboljšav) znašal skupaj 42.795,20 EUR (42.101,70 EUR za gospodarsko poslopje in 693,50 EUR za prizidek ob stanovanjski stavbi), ni pritožbeno prerekan. V nasprotju s prepričanjem pritožbe pa je pravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku, upoštevaje 2% odbitno franšizo, pripada zavarovalnina v polni višini, brez sorazmernega znižanja le-te zaradi amortizacije zavarovanih objektov, vendar iz, v spodnji obrazložitvi pojasnjenih razlogov. Sodba sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek tudi nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevanih ter pritožbeno grajanih procesnih kršitev.
7.Izpodbijana sodba ima zadostne, razumne ter logično preverljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih in jo je mogoče formalno preizkusiti kot skladno razumljivo celoto. Toženka se na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato neutemeljeno sklicuje. Neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka relativne narave po prvem odstavku 339. člena ZPP. Toženka je res predlagala, da izvedenec gradbene stroke oceni stopnjo amortizacije spornega gospodarskega objekta, s čemer je želela dokazati svoje, sicer v zadostni meri konkretizirane trditve o tem, da je bil sporni objekt na dan škodnega dogodka v celoti amortiziran oziroma je bila njegova vrednost le še 10% nove vrednosti. Sodišče prve stopnje je izvedencu in cenilcu gradbene stroke Samu Izlakarju sicer naložilo, da se opredeli do pripomb toženke v njeni pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2025 glede izračuna stroškov sanacije, upoštevaje amortizacijo. Imenovani izvedenec je zavzel stališče, da je višina škode z upoštevanjem amortizacije pravno vprašanje, odvisno od samega pregleda stavbe na dan zavarovanja in nato zavarovalnih pogojev (upoštevanje odbitkov ali zavarovanje na novo vrednost). Po stališču sodišča druge stopnje je vprašanje zmanjšanja vrednosti nepremičnine v določenem časovnem obdobju zaradi zastaranja in obrabe sicer vprašanje dejanske narave, na katero v tem pogledu laičnemu sodišču lahko pomaga odgovoriti izvedenec in cenilec gradbene stroke. Pritrjuje pa stališču izvedenca Izlakarja, da je za izračun zavarovalnine ključna vrednost zavarovanega objekta ob sklenitvi zavarovanja, ki hkrati predstavlja zgornjo mejo nastale škode (prvi odstavek 11. člena SP 10T). Ta je bila v danem primeru med pravdnima strankama ob sklenitvi zavarovalne police za vse zavarovane objekte, skladno s sedmim odstavkom 949. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), dogovorjena v višini 338.019,00 EUR (zavarovalna vsota), čemur toženka v predmetnem postopku niti ni oporekala. Takšen dogovor pa ima za posledico, da se zavarovalnina določi po dogovorjeni vrednosti, ki jo je v tem primeru šteti kot novo vrednost stvari. Soglasje strank o vrednosti zavarovane stvari v nadaljevanju (v primeru nastalega škodnega primera) razbremeni postopka ugotavljanja (dejanske) vrednosti te stvari2 in posledično nastale škode. Sedmi odstavek 949. člena OZ sicer ureja tudi položaj, kadar je sporazumno ugotovljena vrednost znatno večja od resnične vrednosti in za takšno razliko ni utemeljenega razloga. V takem primeru se zavarovalnina določi po resnični (dejanski) vrednosti stvari, zavarovalnica pa nosi trditveno in dokazno breme v zvezi z dejstvi, ki izkazujejo znatno in neutemeljeno razliko v vrednosti zavarovane stvari.3 V obravnavanem primeru pa toženka procesnega gradiva (trditve in dokazi) v tej smeri niti ni ponudila. Zavarovani objekti sicer nesporno niso bili novi, glede na dogovor pogodbenikov o vrednosti zavarovanih stvari v času sklenitve zavarovalne police pa za ta spor ni relevantno, za koliko so bili amortizirani ob sklenitvi zavarovanja.4 Po prvem odstavku 8. člena SP S11 je podlaga za izračun zavarovalnine zavarovalna vrednost v času nastanka zavarovalnega primera. Izhajajoč iz navedenega je za predmetno zadevo ključno kvečjemu zmanjšanje vrednost zavarovanih objektov od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe, ko je po dogovoru med pogodbenikoma ta vrednost znašala 338.019,00 EUR, do nastanka zavarovalnega primera.5 O tej pa je izhajajoč iz veljavnih SP (c.) točka drugega odstavka 8. člena SP S11) ob uporabi pravil logičnega sklepanja ter življenjskega izkustva mogoče sklepati brez vnovične pritegnitve izvedenca gradbene stroke, glede na v predmetnem postopku že izvedene dokaze. Zraven navedenega ni mogoče spregledati, da toženka po prejemu ekspertize izvedenca gradbene stroke Sama Izlakarja ni predlagala dopolnitve tega mnenja zaradi ugotavljanja stopnje amortizacije spornega objekta, temveč le zato, da v primeru predložitve računa za sanacijo škode s strani tožnika, ki je ta račun nato dejansko predložil, ugotovi dejansko nastalo škodo na zavarovanih objektih, ki pa v pritožbenem postopku po višini ni več sporna in znaša skupaj 42.795,20 EUR. Okoliščina, da sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu toženke po dopolnitvi izvedenskega mnenja gradbene stroke ni sledilo, na pravilnost in zakonitost predmetne odločitve tako ne vpliva. Tudi sicer pa je toženka s tem, ko je v vlogi z dne 10. 9. 2025, brez da bi uveljavljala procesno kršitev po 286.b členu ZPP zaradi neizvedenih dokaznih predlogov, soglašala, da sodišče prve stopnje v sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, brez oprave naroka, sprejela dejstvo, da bo sodišče v zadevi odločilo brez pridobitve dopolnilnega izvedenskega mnenja. Glede na navedeno se na procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v vsakem primeru neutemeljeno sklicuje.
8.Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je bil (in je še) v potresu poškodovan pomožni (gospodarski) objekt tožnika pod spomeniškim varstvom. Sodišče prve stopnje sicer pravilno pojasnjuje, da se skladno s SRS objekti pod spomeniškim varstvom oziroma kulturni spomeniki ne amortizirajo in vselej ohranjajo isto vrednost. Prezre pa pri tem, da SRS predstavljajo na temelju zakonskih določb sprejeta pravila o strokovnem ravnanju na področju računovodenja. SRS za potrebe računovodenja uporabljajo predvsem gospodarske družbe, pa tudi druge organizacije, samostojni podjetniki posamezniki, zavodi, društva, agencije in celo državne organizacije, če to posebej določajo področni predpisi.6
Ne more pa se skladno s SRS presojati vsebina s sporno zavarovalno pogodbo dogovorjenih pravic in obveznosti. Skladno s to pogodbo so bili tožnikovi objekti zavarovani na novo vrednost, toženka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da sta se pravdni stranki s pogodbo dogovorili tako o zavarovalni vrednosti zavarovanega predmeta kot tudi o načinu izračuna zavarovalnine. Po prvem odstavku 8. člena SP S11 je podlaga za izračun zavarovalnine zavarovalna vrednost v času nastanka zavarovalnega primera, pri poškodovanih stvareh pa razlika med to vrednostjo in vrednostjo ostankov. Po a). točki drugega odstavka 8. člena SP S11 so zgradbe zavarovane na novo vrednost, hkrati pa je določeno, kdaj se ta vrednost ob upoštevanju zastaranja in obrabe stvari sorazmerno zniža in pride do izplačila zavarovalnine glede na dejansko vrednost zavarovane stvari. Toženka se je sklicevala na določbo c). točke drugega odstavka 8. člena SP S11, skladno s katero je, če je zavarovalna vrednost stvari ob upoštevanju zastaranja in obrabe manjša kot 40% nove vrednosti, nadomestna vrednost dejanska vrednost. Dejansko vrednost predstavljajo stroški obnove oziroma izdelave ob primernem upoštevanju manjše vrednosti, ki izhaja iz razlike med starim in novim. Da je bil sporni gospodarski objekt v času nastanka zavarovalnega primera amortiziran do te mere, da bi bila njegova vrednost nižja od 40% nove vrednosti, kar bi narekovalo sorazmerno znižanje zavarovalnine, pa toženka v obravnavani zadevi po stališču sodišča druge stopnje ni uspela dokazati.
Tožnik je že v pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2021 navajal, da si je toženka pred sklenitvijo zavarovalne police ogledala sporno stavbo, jo tudi fotografirala in na tej osnovi ocenila njeno vrednost. Tem trditvam toženka ni oporekala in je sama navajala, da je ponudbo za sklenitev zavarovanja podala v skladu z oceno tveganja, pri čemer je pri starejših stavbah predvideno ugotavljanje vrednosti le-teh ob nastanku škodnega dogodka. Glede na dikcijo prvega odstavka 8. člena SP S11, povzeto že v zgornji obrazložitvi, je navedenemu sicer potrebno pritrditi. Pravdni stranki sta ob sklenitvi zavarovalne police dne 9. 11. 2018 za zavarovalno obdobje od 1. 12. 2018 do 1. 12. 2021 dogovorili, da vrednost zavarovanih objektov znaša 338.019,00 EUR, kar je skladno s SP šteti kot novo vrednost zavarovanih stvari. Že zgolj ob splošnem (laičnem) življenjskem izkustvu o zastaranju nepremičnin, ki po sami naravi stvari vrednost lahko izgubljajo zgolj počasi, pa ob logičnem sklepanju ni mogoče sprejeti zaključka, da je na dan sklenitve zavarovane police v višini kar 338.019,00 EUR dogovorjena vrednost zavarovanih objektov v obdobju zgolj dveh let, do nastanka škodnega dogodka 29. 12. 2020, padla za več kot 60%, to je pod 40% prvotne vrednosti. To velja sploh, ko sta oba v predmetni postopek pritegnjena izvedenca gradbene stroke zavzela stališče, da je bilo sporno gospodarsko poslopje skozi čas ustrezno vzdrževano in obnovljeno (izvedenec A. A.). Izvedenec B. B. je v svoji pisni ekspertizi zapisal celo, da je bil sporni objekt zelo dobro, če že ne izjemno dobro vzdrževan, z izjemo poškodovanega opečnega oboka na severozahodni strani, kar je potrdil še zaslišan na naroku za glavno obravnavo 9. 2. 2023. Tudi tožnik je zaslišan kot stranka prepričljivo izpovedal o obnovi spornega objekta med leti 2006 in 2009 ter vzdrževanju le-tega po letu 2009. Glede na navedeno v obravnavani zadevi znižanje zavarovalnine zaradi amortizacije zavarovanih objektov ne pride v poštev. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku kot zavarovalnino priznalo strošek sanacije zavarovanih objektov v polni višini (42.795,20 EUR), znižan zgolj za pogodbeno dogovorjeno 2% odbitno franšizo (6.760,38 EUR), torej znesek v višini 36.034,82 EUR.
Pravilna je tudi prvostopenjska odločitev o obrestnem zahtevku. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je škoda v tožnikovi premoženjski sferi nastala šele s plačilom računa za sanacijo poškodovanih objektov 24. 6. 2025. Tožniku je škoda nastala na dan škodnega dogodka, ko je nastopil zavarovalni primer in se je sprva odražala v manjvrednosti v potresu poškodovanih objektov. Po sanaciji škode na teh objektih in plačilu sanacijskih del je zgolj spremenila svojo pojavno obliko. Od tedaj se je odražala kot zmanjšanje tožnikovega premoženja zaradi plačila računa sanacije. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da nastop dolžniške zamude na strani zavarovalnice ureja prvi odstavek 943. člena OZ, po katerem mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je prejela obvestilo o nastopu zavarovalnega primera. Toženka ne prereka prvostopenjskega zaključka, da je tožnik zavarovalni primer prijavil 30. 12. 2020, toženka pa je 13. 1. 2021, to je štirinajsti dan po prejemu obvestila o nastalem zavarovalnem primeru, zavrnila plačilo zavarovalnine. Upoštevaje navedeno je glede na določbo prvega odstavka 943. člena OZ lahko le pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka 14. 1. 2021 že v zamudi s plačilom svojih obveznosti in od tega dne dalje do plačila tožniku dolguje zakonske zamudne obresti.
Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Glede na pritožbeni neuspeh toženka skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega odgovora. Kot potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP) se tožniku skladno z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) priznajo stroški njegove pooblaščenke, in sicer 875 točk za odgovor na pritožbo po 1. točki tar. št. 22 OT v zvezi s 1. točko tar. št. 19 OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR po prvem odstavku 13. člena OT znaša 525,00 EUR. K temu je potrebno prišteti še 10,50 EUR za materialne stroške v pavšalni višini po tretjem odstavku 11. člena OT, kar skupaj znaša 535,50 EUR. K temu je potrebno dodati še 117,81 EUR kot 22% DDV na opravljene storitve po drugem odstavku 2. člena OT. Pritožbeni stroški tožnika tako skupaj znašajo 635,31 EUR in mu jih v roku 15 dni more povrniti toženka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila.
-------------------------------
1V uvodu prvostopenjske odločbe je sicer navedeno, da gre za odločitev s sodbo in sklepom, odločitev v izreku te odločbe pa predstavlja odločitev le s sodbo.
2V zavarovalni pogodbi opredeljena zavarovalna vsota mora ustrezati zavarovalni vrednosti gradbenega objekta. Od nje je odvisna višina premije, v primeru podzavarovanja pa tudi višina zavarovalnine.
3Tako tudi VSRS sodba III Ips 60/2017 z dne 13. 3. 2018.
4VSL sodba I Cpg 295/2016 z dne 18. 1. 2017.
5Tako tudi VSL sodba I Cpg 295/2016 z dne 18. 1. 2017.
6Iz uvoda v Slovenske računovodske standarde 2024 (namen SRS).