Jedro

Prometni zastoji v času jutranjih konic niso nepričakovan in nepredvidljiv dogodek, pač pa gre za vsakodneven in znan pojav, na katerega bi morala pooblaščenka pred narokom računati in ga upoštevati pri predvidevanju časa poti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Povzema obrazložitev sodišča prve stopnje, nato navaja, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Pritožnica je kljub prizadevanju kot dokaz za zamudo uspela pridobiti le splošno poročilo Prometno-informacijskega centra, iz katerega izhaja le, da je bil promet na omenjenem odseku povečan in da je prihajalo do občasnih zastojev, ki se običajno nadaljujejo tudi po ljubljanskih ulicah, kar pa omenjeni center ne beleži. Kaj pomeni zastoj prometa, ni nikjer definirano, nikjer ni naveden čas, ki je potreben za razlikovanje zastoja od definicije, da je promet obstal. Ob izhodu iz avtoceste za Ljubljano na Viču se je namreč promet ustavil za več kot 15 minut, tako da je bila udeležena pooblaščenka prepričana, da je prišlo do prometne nesreče. Promet je še pravočasno stekel naprej proti Ljubljani, nato pa je zastajal tudi po ljubljanskih ulicah, vsakih nekaj 10 metrov je zastal ali obstal po več minut, tudi do 10 minut. Šele proti koncu poti je postajalo jasno, da bo verjetno prišlo do zamude. Pooblaščenka je tega dne ravnala z vso potrebno skrbnostjo odvetnika, saj si je zgodaj zjutraj ob odhodu zagotovila še dodatno polurno rezervo. Tudi ob upoštevanju napovedi gostejšega prometa je dogodke pričakovala z vso potrebno skrbnostjo. Ob 7.00 uri zjutraj je krenila iz Sežane, pod od Sežane do Viča v Ljubljani običajno opravi v 40 do 45 minutah, za pot od Viča do sodišča pa je običajno potrebno od 15 minut do pol ure, temu je dodati še 15 minut rezerve, skupna rezerva vselej znaša 30 minut. Pooblaščenki se še nikoli ni zgodilo, da bi narok zamudila. Zaradi napovedi gostejšega prometa je v Ljubljano krenila z dodatne pol ure rezerve. Ni mogla pričakovati, da bo promet tako gost in da bodo daljši zastoji nastajali že na avtocesti, tako da to šteje za izredno in opravičljivo okoliščino, kot jo predvideva 116. člen ZPP. V medijih je bilo poročano, da je bila gneča oziroma promet na avtocesti večja od pričakovane, zastoji so nastajali v vseh smereh. Po parkiranju v garaži je pooblaščenka do sodišča prišla šele ob 9.20 uri, vratar je poklical sodnico, ta pa je povedala, da je zadeva že zaključena. Od odvetnika ni mogoče pričakovati več kot od skrbnega strokovnjaka. Da nastale situacije ne more v popolnosti dokazati, ni kriva sama pooblaščenka, saj očitno nihče nima pregleda nad podrobnejšim dejanskim stanjem za posamezna časovna razdobja. Tudi če je bilo obdobje zastoja preklicano ob 8.26 uri, se je to nanašalo na avtocesto. Daljša rezerva bi glede na izkušnje pooblaščenke pomenila poseganje v načelo ekonomičnosti. Že prihod pooblaščenke na sodišče kaže na to, da je bila v dobri veri. Tudi sodne prakse ni mogoče uporabljati v vseh primerih na splošno, pač pa je treba vsak primer presojati posebej. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

3. Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da upravičen razlog za zamudo predstavlja le dogodek resnejše narave, ki predstavlja razumno oviro za opravo procesnega dejanja, pri čemer je vzrok zamude opravičljiv, če ga stranka oziroma njen pooblaščenec ni zakrivil s svojim vedenjem oziroma je pomembno, ali se okoliščina lahko pripiše slučaju v njegovi sferi. Pri presoji, ali je do zamude prišlo iz upravičenih razlogov, se upošteva kriterij krivde in tudi najnižja stopnja krivde ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje. Upravičen vzrok zamude tako lahko predstavljajo le tiste okoliščine oziroma ovire, ki jih kljub izkazani skrbnosti ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti, od odvetnika se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka.

6. Sodišče prve stopnje je nadalje po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da prometna situacija spornega dne v ničemer ni bila tako izredna in nepredvidljiva, da ne bi bilo mogoče preprečiti zamude pri prihodu na sodišče. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je, glede na skrbno in prepričljivo dokazno oceno, zaključek sodišča pravilen in je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Pritožnica navaja, da naj bi se promet na izvozu iz avtoceste Ljubljana Vič ustavil za več kot 15 minut, vendar v listini na A19 to dejstvo ni bilo potrjeno. Kot je pravilno sodišče prve stopnje navedlo v 9. točki obrazložitve, je prihajalo do gostega prometa z zastoji iz smeri Kozarij proti izvozu Ljubljana – Vič in ne iz smeri primorske avtoceste proti izvozu Ljubljana – Vič, torej ne iz smeri od Brezovice proti Ljubljani, iz katere je prišla pooblaščenka tožeče stranke. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da naveden dokaz ne dokazuje neobičajnih zastojev na poti pooblaščenke tožeče stranke. Nadalje je med drugim pravilno navedlo, da je bilo obvestilo v medijih glede povečanega prometa zaradi podaljšanega vikenda in odhoda tujih državljanov na počitnice objavljeno že 3. 6. 2015, tudi za to okoliščino je torej pooblaščenka že predhodno vedela in jo tudi upoštevala. Poleg tega je ta okoliščina, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v smislu zastojev vplivala na promet v obratni smeri.

7. Tudi s svojo izpovedbo pooblaščenka ni dokazala, da bi šlo v spornem dnevu za izredno prometno situacijo. Sicer pa izpoved pooblaščenke tožeče stranke tudi ni potrdila trditev iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje. V predlogu je namreč pooblaščenka navajala, da je na pot odšla ob 7.00 uri in da za pot od doma do izvoza Ljubljana-Vič potrebuje 40 minut, v zaslišanju pa je izpovedala, da je bila na izvozu iz avtoceste po 8.00 uri. Glede na razdaljo od Sežane do izvoza Ljubljana-Vič (približno 75 km), sodišče prve stopnje tako trditvam in izpovedbi pooblaščenke, da naj bi od doma šla že ob 7.00 uri, utemeljeno ni sledilo. Po trditvah pooblaščenke bi namreč morala biti (če bi bilo vse običajno) na sodišču že ob 8.10 uri (če bi šla od doma ob 7.00 uri), dejansko pa se je ob tej uri šele ustavila na izvozu iz ljubljanske obvoznice, kar je pojasnila s tem, da je po avtocesti vozila počasi, ker je ocenila, da ima dovolj časa, torej bi prevozila 75 km po avtocesti v eni uri in 10 minut, čemur sodišče pravilno ni sledilo.

8. Kot že navedeno, daljših zastojev že na avtocesti pooblaščenka ni izkazala, glede na to, da je bila na izvozu Ljubljana-Vič šele ob 8.10 uri, pa tudi ne ustreznega in pravočasnega odhoda z doma. Razlogi sodišča prve stopnje v 12. in 13. točki obrazložitve so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Zamuda je bila torej posledica napačne ocene časa, ki je potreben za pot iz Sežane do sodišča v času običajne jutranje konice, kar pa ne predstavlja razlogov, ki jih odvetnik pri načrtovanju poti ne bi mogel ali moral upoštevati. Kritičnega dne namreč na relaciji pooblaščenke ni bilo ne prometnih nesreč in ne zapor, zgoščen promet in občasni zastoji na avtocesti, kolikor so bili dokazani, pa za jutranjo konico na mestnih vpadnicah ne predstavljajo izjemne prometne situacije in za izredno situacijo torej ni šlo. Zastoji v času jutranjih konic vsekakor niso nepričakovan in nepredvidljiv dogodek, pač pa gre za vsakodneven in znan pojav, na katerega bi morala pooblaščenka pred narokom računati in ga upoštevati pri predvidevanju časa (zastoji, do katerih je prihajalo na avtocesti, pa so nastajali v drugi smeri). Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno pravilno zaključilo, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).