Jedro

Dopolnilna sodba je samostojna sodba, zato mora imeti vse sestavine (uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk o pritožbi), ki so določene s 324. členom ZPP, enako kot vsaka druga sodba. To pomeni, da mora vsebovati tudi obrazložitev, iz katere je razvidno, zakaj je sodišče sprejelo odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka v izreku, sicer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del dopolnilne sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z dopolnilno sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) z dne 21. 12. 2009 nezakonita le v delu, ki se nanaša na čas prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke, v preostalem delu pa je zakonita. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (ugotovitev nezakonitosti odpovedi v celoti), je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del navedene dopolnilne sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 527/2012 z dne 5. 7. 2012 predhodni pritožbi tožeče stranke ugodilo, tako da je izpodbijani (zavrnilni) del sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 32/2010 z dne 8. 3. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, oziroma je pritožbo tožeče stranke delno (glede ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. S stališči, ki jih je v sklepu navedlo Višje delovno in socialno sodišče tožeča stranka ne soglaša. Podružnica ni pravna oseba. V sporih zoper domače pravne osebe ni mogoče tožiti podružnice, enako pravilo mora veljati tudi za podružnice pravnih oseb s sedežem v tujini, še posebej, če gre za sedež v drugi državi članici Evropske Unije. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.) sicer v 5. členu določa, da ima podružnica tuje pravne osebe položaj delodajalca, vendar takšna določba ne vpliva na vprašanje, kdo je lahko pravdna stranka, ki je urejeno v ZPP. Delavec se lahko odloči za tožbo zoper matično pravno osebo. Ta je za obveznosti (tudi tiste, ki izvirajo iz sklenjenega delovnega razmerja), ki nastanejo s poslovanjem podružnice, odgovorna v celoti z vsem svojim premoženjem, kot določa 683. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Uradni list RS, št. 42/06 in nadalj.). Sodna praksa podružnicam odreka možnost, da se jim podeli sposobnost biti stranka (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 967/2007 z dne 12. 9. 2001). Nerazumljivo je stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča, da je podružnica nase prevzela vse pravice, saj lahko podružnica sklepa pravne posle le v imenu in za račun matične pravne osebe. Matična pravna oseba je v konkretnem primeru podala navodilo za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožeči stranki, vse poslovne odločitve je sprejemala ona in ne podružnica v Ljubljani. Če bi sledili stališču, da matična pravna oseba ni pasivno legitimirana v tem individualnem delovnem sporu, je treba upoštevati, da tožena stranka (podružnica) ni veljavno odgovorila na tožbo, saj je odgovor podala odvetniška družba po pooblastilu A.A. in B.B., ki nista zastopnika podružnice. Zaradi izostanka odgovora na tožbo bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo. Tožeča stranka ni objektivno spremenila tožbe, ampak je na naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2012 le popravila naziv tožene stranke. Četudi bi tožbo spremenila, ni mogoče šteti, da se je na novo tožena stranka (matična pravna oseba) s spremembo tožbe strinjala. Tožena stranka se je spremembi tožbe upirala na naroku za glavno obravnavo dne 14. 2. 2012. Dejstva, da B.B. (zakoniti zastopnik matične pravne osebe) spremembi tožbe na naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2012 ni izrecno nasprotoval, ni mogoče šteti kot privolitev v spremembo. Tožena stranka se v obravnavanje spremenjene tožbe ni spustila. Sodišče bi moralo, če bi sledilo stališču Višjega delovnega in socialnega sodišča, v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko opozoriti, da sprememba tožbe vodi v pomanjkanje procesne legitimacije v sporu.

V nadaljevanju pritožbe se tožeča stranka opredeljuje do razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v sodbi z dne 8. 3. 2012. Navaja, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2009 podana po poteku prekluzivnega šestmesečnega roka. Tožena stranka je 3. 3. 2009 podala obvestilo tožeči stranki o nameravani odpovedi, v katerem je navedla enake razloge kot v kasnejši odpovedi. Zato je treba šteti, da je že 3. 3. 2009 vedela za razloge za odpoved. Kljub temu je med postopkom pred sodiščem prve stopnje navajala, da se je do decembra 2009 finančna situacija bistveno poslabšala, kar naj bi privedlo do odpovedi, vendar resničnosti svojih navedb ni dokazala. Sodišče prve stopnje ekonomskih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni ugotovilo, iz bilančnih podatkov tožene stranke je razvidno, da se njen finančni položaj v letu 2009 ni poslabšal. Glede organizacijskega razloga - ukinitve delovnega mesta tožeče stranke - ki ga sodišče prve stopnje upošteva pri presoji zakonitosti odpovedi, pa je treba upoštevati, da opozorilo o nameravani odpovedi tega razloga ne navaja. Upoštevaje drugi odstavek 33. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 81/04 in nadalj.), ki kot neutemeljen razlog za odpoved šteje razlog, ki v obvestilu o nameravani odpovedi ni naveden, je odpoved iz organizacijskega razloga nezakonita. Tožena stranka pred podajo odpovedi tudi ni spoštovala obveznosti, določene v 37. členu kolektivne pogodbe oziroma v tretjem odstavku 88. člena ZDR, saj ni preverila možnosti za zaposlitev tožeče stranke pod spremenjenimi pogoji. Sodišče prve stopnje je zmotno menilo, da takšna obveznost za toženo stranko ni veljala (manjši delodajalec), saj tožeča stranka ni manjši delodajalec, ampak zaposluje 56 delavcev. Prezrlo je tudi izpovedbo B.B. (zakonitega zastopnika tožene stranke), da v času podaje odpovedi za tožečo stranko niso iskali nove zaposlitve. Tožena stranka je po podaji odpovedi na novo zaposlovala na delovnem mestu, ki je identično delovnem mestu, na katerem je delala tožeča stranka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del dopolnilne sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem individualnem delovnem sporu že odločalo. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 32/2010 z dne 8. 3. 2012 je ugotovilo, da je trajalo delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki do 4. 2. 2010, za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (24. 1. 2010 do 4. 2. 2010) je tožeči stranki priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, za obdobje po 5. 2. 2010 pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja in poziv nazaj na delo zavrnilo. Ker s to sodbo o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2009 ni odločilo, je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 527/2012 z dne 5. 7. 2012 v tem delu pritožbo štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. V preostalem je pritožbi ugodilo, izpodbijano odločitev je v zavrnilnem delu in v zvezi s stroški postopka tožeče stranke razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano dopolnilno sodbo, s katero je odločilo o delu pritožbe, ki jo je pritožbeno sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Dopolnilna sodba je urejena v 325. do 327. členu ZPP. Skladno s prvim odstavkom 325. člena ZPP se dopolnilna sodba izda, če sodišče ne odloči o vseh tožbenih zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, ali če ne odloči o delu tožbenega zahtevka. Dopolnilna sodba je samostojna sodba o tožbenem zahtevku oziroma o njegovem delu, o katerem ni bilo odločeno. Glede na to, da je dopolnilna sodba samostojna sodba, pa mora imeti vse sestavine (uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk o pritožbi), ki so določene s 324. členom ZPP, enako kot vsaka druga sodba. To pomeni, da mora vsebovati tudi obrazložitev, iz katere je razvidno, zakaj je sodišče sprejelo odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka v izreku. Izpodbijana dopolnilna sodba takšne obrazložitve ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da je iz obrazložitve sodbe opr. št. I Pd 32/2010 z dne 8. 3. 2012 razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2009 nezakonita le v delu, ki določa datum prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke (glede odpovednega roka), v preostalem pa je zakonita.

Iz opisane obrazložitve dopolnilne sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2009 (delno) neutemeljen. Odločitve sodišča prve stopnje, kot jo je sprejelo, ni mogoče preizkusiti. Zaradi tega je dopolnilna sodba (v izpodbijanem - zavrnilnem delu) obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi te absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani del dopolnilne sodbe je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2009 (razen glede določanja odpovednega roka, o tem je odločitev že pravnomočna). Svojo odločitev bo moralo ustrezno obrazložiti.

Skladno z načelom ekonomičnosti postopka, ki je urejeno v prvem odstavku 11. člena ZPP, bi bilo smotrno, da bi sodišče prve stopnje hkrati odločilo o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in o tožbenem zahtevku za poziv nazaj na delo in ugotovitev trajanja delovnega razmerja za obdobje od 5. 2. 2010 dalje ter za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke, o katerem je bila predhodna odločitev (v sodbi opr. št. I Pd 32/2010 z dne 8. 3. 2012) razveljavljena. S tem bi v celoti razrešilo ta individualni delovni spor.

Glede odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev odpovedi in glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče dodaja: Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni subjektivno spremenila tožbe, so protispisne. V tožbi je toženo stranko označila kot „A“. Tožbeni zahtevek je torej uveljavljala zoper podružnico tuje pravne osebe. Prvotna tožena stranka je na tožbo podala odgovor po pooblaščencu, pooblastilo sta podpisala C.C. in Č.Č., ki sta v času podaje pooblastila zastopala podružnico (razvidno iz poslovnega registra). Na naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2012 je tožeča stranka toženo stranko navedla kot „B“. Iz tega je razvidno, da je subjektivno spremenila tožbo, da je torej tožbeni zahtevek uperila zoper drugo pravno osebo. Subjektivno spremembo tožbe ureja 178. člen ZPP, ki v drugem odstavku tega člena zahteva privolitev nove tožene stranke. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu opr. št. Pdp 527/2012 z dne 5. 7. 2012, je treba šteti, da se je nova tožena stranka, ker spremembi tožbe ni nasprotovala, z njo strinjala. Na naroku za glavno obravnavo dne 14. 2. 2012 (ko tožeča stranka še ni spremenila tožbe) je tožena stranka navedbam v zvezi z matično pravno osebo ugovarjala le z vidika uporabe tretjega odstavka 88. člena ZDR (tožeča stranka se je zavzemala, da bi morala tožena stranka možnosti za nadaljnjo zaposlitev preveriti v matični pravni osebi, tožena stranka pa je stala na stališču, da takšna obveznost obstoji le znotraj podružnice, v kateri je bila tožeča stranka zaposlena).

Tožeča stranka je pogodbo o zaposlitvi sklenila s podružnico, podružnica je tudi tista, ki ji je podala odpoved. Vse to je skladno z drugim odstavek 5. člena ZDR, ki kot delodajalca določa (med drugim) podružnico tujega podjetja (pravne osebe). Zato tožeča stranka s tem, ko po spremembi tožbe tožbeni zahtevek uveljavlja zoper matično pravno osebo (ustanoviteljico podružnice, ki je bila prvotno tožena), le-tega uveljavlja zoper osebo, ki ni njen delodajalec. Zoper takšno osebo pa tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Pri tem ne gre za to, da matična družba ne bi mogla biti pravdna stranka in da ne bi mogla biti tožena v pravdnem postopku. Gre za to, da v konkretnem primeru ni delodajalec tožeče stranke in ne more biti nosilec pravic in obveznosti v njunem medsebojnem razmerju. Tožba zoper matično družbo ni nedopustna, pač pa tožbeni zahtevek, ki izvira iz delovnega razmerja oziroma njegovega prenehanja, ne more biti utemeljen. Vse to je pojasnilo pritožbeno sodišče že v prehodnem razveljavitvenem sklepu, ki je citiran zgoraj.

Glede na to, da je tožeča stranka tožbene zahtevke v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2009 uveljavljala zoper toženo stranko, ki ni bila njen delodajalec in ki odpovedi ni podala, so takšni zahtevki že iz tega razloga neutemeljeni. Zato se pritožbeno sodišče do nadaljnjih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zakonitost odpovedi, po prvem odstavku 360. člena ZPP ne opredeljuje.

Odločitev, da se pritožbeni stroški pridržijo za končno odločbo, temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.