Jedro

Ni popolno ugotovljeno dejansko stanje, če upravni organ določi zavezanca za vrnitev nacionaliziranih poslovnih prostorov v last, na podlagi zemljiškoknjižnega vpisa DL dveh uporabnikov na isti nepremičnini, pri čemer ugotovi, da je eden zavezanec za vrnitev, drugi pa le dejanski posestnik, ki bo moral svoje poslovanje prilagoditi novim razmeram.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo RS z dne 25.5.1994 odpravi.

Obrazložitev

S prvo točko izpodbijane odločbe je tožena stranka odločila, da je tožeča stranka, kot pravna naslednica Občine, dolžna vzpostaviti lastninsko pravico za del nacionalizirane nepremičnine, poslovni prostor v zgradbi, obstoječ iz kletnih prostorov v približni izmeri 120 m2 na parceli št. 53/12 stavbišče - stanovanjska stavba v izmeri 264 m2, pripisane pri vložku št. 811, v korist upravičencev pokojnih J.K. in J.K. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bila zgradba razglašena za kulturni oziroma zgodovinski spomenik z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine (MUV mesta, št. 1/87), zaradi česar je pristojna odločati o zahtevku za denacionalizacijo. Nepremičnina - del zgradbe na parceli št. 33, vložek št. 32 je obsegala kletne prostore v površini 120 m2 kot poslovni prostor in je bila upravičencema podržavljena po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ter odločbe z dne 30.4.1961, ki jo je izdala komisija za nacionalizacijo pri republiškem izvršnem svetu, medtem ko preostali del objekta ni bil predmet nacionalizacije.

Nadalje tožena stranka na podlagi historičnega zemljiškoknjižnega izpiska Temeljnega sodišča ugotavlja, da je bila pri vložku št. 32 predmetna nepremičnina last K.J., vdove K. do 3/4, in K.J. do 1/4 ter da je prešla v družbeno lastnino na podlagi prej citirane odločbe. Kot imetnica pravice uporabe je vknjižena Občina, ki je pravna prednica sedanje občine. Iz geodetskih podatkov pa je razvidno, da se je parcela 33 delila v parcelo 53/12, 53/13, 54/5, 53/9 in 53/11. Predmet denacionalizacije je del parcele št. 53/12, ki obsega stavbišče - stavbo (264 m2) iste k.o. pripisane pri vložku št. 811. Pri tem vložku je vknjiženo kot imetnik pravice uporabe podjetje K., za nacionalizirane prostore pa je vknjižba v korist občine. Tožena stranka je ugotovila, da za vrnitev nepremičnine v last v naravi ni zakonskih ovir. Ker je v posesti predmetnih prostorov podjetje K., bo morala glede na to, da se nepremičnina vrača v naravi, svoje poslovanje prilagoditi spremenjenim razmeram. Tožena stranka je zavrnila pritožbeni ugovor tožeče stranke, da le-ta ni zavezanka za vrnitev kletnih prostorov, ker naj bi to nepremičnino J.K. prodala Trgovskemu podjetju L. Tožena stranka meni, da prodaje nacionaliziranega dela nepremičnine ne bi bilo mogoče opraviti, saj bi bil tak pravni posel ničen. Lastninska pravica se pridobi z izročitvijo stvari ter z vpisom v zemljiško knjigo, pri vložku št. 811 pa je vknjižba kletnih prostorov v izmeri 120 m2 v korist Občine.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke napačna, ker zaradi nepravilno uporabljenega materialnega zakona dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in ker se ni ravnalo po pravilih postopka. S pogodbo iz leta 1977 je J.K. prodala podjetju L. stanovanjsko poslovno zgradbo na parc. št. 33/1 v celoti, torej tudi poslovne prostore, ki so predmet denacionalizacije. Da je bila predmet pogodbe tudi klet v izmeri 66 m2, izhaja iz cenilnega poročila. Odgovor tožene stranke v izpodbijani odločbi, da bi bil prenos nacionalizirane nepremičnine nemogoč in ničen, tožečo stranko ne zadovoljuje oziroma meni, da tožena stranka tega dejstva ni popolno in pravilno ugotovila. Pogodba, s katero je upravičenka prodala tudi nacionalizirane kletne prostore, je bila zemljiškoknjižno izvedena ter realizirana. Vpis družbene lastnine na nepremičnini, ki je predmet izpodbijane denacionalizacijske odločbe, pa je bil izvršen šele 4.3.1991. Parcela št. 33 se je kar dvakrat delila, vpisi družbene lastnine niso bili nikdar preneseni, v letu 1991 pa je sodišče s popravnim sklepom enostavno vknjižilo družbeno lastnino na parceli 53/12 za celotno površino 120 m2. Po mnenju tožeče stranke je iz historičnih vpisov razvidno, da občina kot pravna naslednica prejšnje občine ni zavezanka za celotno površino poslovnih prostorov v kleti, sedaj na parceli št. 53/12. Tožeča stranka še navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni natanko navedla površine denacionaliziranih poslovnih prostorov, kakor tudi ni ugotovila vrednosti denacionalizirane nepremičnine ob podržavljenju niti v času vračanja. Občina je kot imetnica pravice uporabe celotne stanovanjske poslovne stavbe, v kateri so poslovni prostori, ki so predmet denacionalizacije, po nakupu (pogodba med Trgovskim podjetjem K. in kupcem sedanjo občino še ni zemljiškoknjižno izvedena) pričela na objektu obsežna sanacijska obnovitvena dela z vložitvijo velikih denarnih sredstev, zaradi česar ocenjuje, da je klet danes bistveno več vredna kot v času podržavljenja. Zato bi morala upoštevati določila 25. člena ZDen. Nadalje tožeča stranka še meni, da določbe 29. člena ZDen niso bile pravilno uporabljene, saj tožena stranka v izreku odločbe, ko je vzpostavila lastninsko pravico v korist upravičencev, ni povedala, v čigavi posesti ostanejo poslovni prostori in za kakšen čas.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da razlogi tožeče stranke niso utemeljeni, zato naj sodišče tožbo zavrne. Iz vseh listin je razvidno, da je bil poslovni prostor nacionaliziran na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih stavb in gradbenih zemljišč, zato je izkazan pravni temelj za denacionalizacijo. Po mnenju tožene stranke upravičenka ni mogla prodati nepremičnine, ki ni bila v njeni lasti. Na nacionalizirani nepremičnini je bila vknjižba družbene lastnine in pravice uporabe v korist prejšnje občine. Torej je s to nepremičnino lahko pravnoveljavno razpolagala le občina in ne upravičenka. Glede navedb tožeče stranke, da v odločbi ni navedena vrednost podržavljenega premoženja in ne današnja vrednost, pa tožena stranka navaja, da v postopku denacionalizacije ni nobena izmed strank zatrjevala večje ali manjše vrednosti, zato teh dokazov ni izvajala. Tožeča stranka v postopku tudi ni omenjala vlaganj, ta ugovor uveljavlja šele v tožbi, kar pa je nedopustno, saj v pritožbenem postopku ni mogoče navajati novih dejstev, ki so bila tožeči stranki znana že pred izdajo odločbe.

Tožba je utemeljena.

Utemeljen je tožbeni ugovor, da dejansko stanje glede ugotovitve zavezanca za vrnitev ni zanesljivo ugotovljeno. Tožena stranka je zavezanca za vrnitev podržavljene nepremičnine ugotovila na podlagi vpisa v zemljiško knjigo v vl. št. 811, kjer je vknjižba poslovnega prostora v zgradbi na parc. št. 33, obstoječ iz kletnih prostorov v približni izmeri 120 m2 kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe prejšnjo občino. Na tej podlagi je zavrnila ugovor tožeče stranke, da J.K. nacionaliziranih kletnih prostorov ni mogla prodati. Hkrati pa tožena stranka iz dejstva, da je v istem vložku vpisan kot imetnik pravice uporabe tudi podjetje K., ugotovi, da je le-ta le dejanski posestnik prostorov, ki bo moral svojo dejavnost prilagoditi spremenjenim razmeram.

Ker v upravnem spisu ni pogodbe o prenosu pravice uporabe z dne 30.1.1989, ki je služila za vpis v zemljiško knjigo, iz samega vpisa pa tudi ni razviden obseg pravice uporabe podjetja K, pomeni, da tožena stranka ni ugotavljala ali je K. imetnik pravice uporabe na celotni stavbi ali pa le na nenacionaliziranem delu stavbe, in sploh, kdo je nanj prenesel to pravico. Ker pa je bilo dejstvo podržavljenja kletnih prostorov po odločbi sveta komisije za nacionalizacijo pri IS LRS v Ljubljani z dne 30.4.1961 vpisano v vl. št. 811 na podlagi popravnega sklepa šele v letu 1991, hkrati pa tudi v vl. št. 615, tudi ni zanesljivo ugotovljeno, v kateri stavbi je poslovni prostor. Predvsem pa ni ugotovljeno, kot je že bilo navedeno, od koga in v kakšnem obsegu je K. pridobil pravico uporabe na nepremičnini, vpisani v vl. št. 811. Če jo je pridobil od občine (le-ta je bila od 1965. leta vpisana v z.k.) in če jo je pridobil tudi za nacionalizirane kletne prostore, bi utegnila biti pravilna tožbena navedba, da tožeča stranka ni (v celoti ali delno) zavezanec za vrnitev.

Ugovor, da je prejšnja lastnica J.K. prodala v letu 1977 skupaj s stanovanjskimi prostori tudi nacionalizirano klet, kar naj bi dokazovala kupoprodajna pogodba iz leta 1977, sklenjena s podjetjem L., je zavrnila tožena stranka s pravno presojo, ki je v načelu pravilna, seveda pa je glede na zgoraj povedano, še vedno odprto vprašanje, kdo je zavezanec in v kakšnem obsegu. Tožbene ugovore v zvezi z večjo vrednostjo poslovnih prostorov pa sodišče ocenjuje kot novoto, saj teh dejstev tožeča stranka v upravnem postopku ni navajala, zato jih tudi v upravnem sporu ne more uspešno uveljavljati (1. odstavek 39. člena ZUS).

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).