9. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2237/2001 z dne 23. 1. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II Ig 95/2324 z dne 25. 5. 2001 se sprejme v obravnavo, v delu glede kršitve pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja pa zavrže.

2.Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvrševanje sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2237/2001 z dne 23. 1. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II Ig 95/2324 z dne 25. 5. 2001.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica izpodbija sklep, s katerim je Višje sodišče zavrnilo njeno pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča o prekinitvi izvršilnega postopka zoper družbo C., d.o.o., V. zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra in nadaljevanju postopka zoper družbenika Č. Č. in pritožnico. Pritožnica navaja, da ji je Višje sodišče izpodbijani sklep vročilo 13 mesecev po njegovi izdaji in sicer dne 28. 2. 2003. Meni, da je Višje sodišče vezano na svojo odločitev šele z dnem, ko pisno sodno odločbo pošlje strankam. V ustavni pritožbi pritožnica tudi navaja, da je že v letu 1994 vložila tožbo, s katero je uveljavljala svoj izstop iz družbe C., pristojno sodišče pa je leta 2001 (ko je bila družba že izbrisana iz sodnega registra) tožbo zavrglo. To dejstvo je ustavna pritožnica navedla tudi v pritožbi, o kateri je z izpodbijanim sklepom odločalo Višje sodišče. Glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02 in odlUS XI/2, 211), ki napotuje na ločevanje med pasivnimi in aktivnimi družbeniki, bi po mnenju pritožnice Višje sodišče izpodbijani sklep z ozirom na pritožbene navedbe lahko spremenilo v skladu z navedeno ustavno odločbo takoj po njeni uradni objavi, saj ga je takrat že izdalo, ne pa še poslalo pritožnici. Ker je po mnenju pritožnice izpodbijani sklep v nasprotju z vsebino ustavne odločbe, med izdajo izpodbijanega sklepa in njegovo vročitvijo pritožnici pa naj bi poteklo občutno preveč časa, pritožnica v obravnavanem primeru zatrjuje kršenje pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave).

2.Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa. Navaja, da bi ji z nadaljevanjem izvršilnega postopka lahko nastale težko popravljive škodljive posledice, saj je študentka, terjatev, ki je predmet postopka, pa naj bi znašala skupaj z obrestmi in stroški približno 1.000.000,00 SIT.

B.

3.Senat Ustavnega sodišča je odločil, da se Ustavna pritožba sprejme v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločilo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožničine človekove pravice ali temeljne svoboščine, predvsem glede na vsebino odločbe Ustavnega sodišča št. U-I- 135/00.

4.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po določbi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Nadaljevanje izvršilnega postopka zoper pritožnico pomeni poseg v osebno premoženje pritožnice zaradi poplačila dolga družbe, ki je že izbrisana iz sodnega registra. Glede na to bi pritožnici z izvršitvijo izpodbijanega sklepa lahko nastale take škodljive posledice, ki bi jih bilo ob morebitni kasnejši ugoditvi ustavni pritožbi težko popraviti, saj prvotnega dolžnika, od katerega bi bilo mogoče terjati vračilo spornega zneska, ni več. Za nasprotno stranko, to je upnika, pa začasno zadržanje izpodbijane sodne odločbe ne more povzročiti težko popravljivih posledic. Začasno zadržanje namreč pomeni, da bo sodišče lahko nadaljevalo izvršilni postopek po odločitvi Ustavnega sodišča v tej zadevi.

Zato je senat Ustavnega sodišča izvršitev izpodbijanega sklepa zadržal.

5.Z navedbo, da ji je bil izpodbijani sklep vročen 13 mesecev po tem, ko je bil izdan, je pritožnica zatrjevala kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave), vendar glede zatrjevane kršitve ni izčrpala pravnih sredstev. Z vročitvijo Višjega sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožnici kršena omenjena pravica, že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnica v tem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnica pa ni izkazala, da bi to sodno pot izkoristila. Ker ni izpolnjena procesna predpostavka iz 51. člena ZUstS, je treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena, 58. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter na podlagi tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe v delu glede kršitve pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba v tem delu ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

Up-114/03 - 11

8. 4. 2004

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 8. aprila 2004

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2237/2001 z dne 23. 1. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II Ig 95/2324 z dne 25. 5. 2001 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je s sklepom št. II Ig 95/2324 z dne 25. 5. 2001 odmerilo stroške izvršitelja in odločilo, da se s sklepom o izvršbi št. II Ig 2324/95 z dne 22. 5. 1995 dovoljena izvršba zoper družbo C., d.o.o, V., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. - v nadaljevanju ZFPPod), prekine in se na predlog upnika postopek takoj nadaljuje zoper družbenika D. D. in pritožnico. Zoper ta sklep je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da ji je Višje sodišče izpodbijani sklep vročilo po trinajstih mesecih od dneva njegove izdaje. Navaja tudi, da je že v letu 1994 vložila tožbo, s katero je uveljavljala svoj izstop iz družbe C., pristojno sodišče pa je leta 2001 (ko je bila družba že izbrisana iz sodnega registra) tožbo zavrglo.

2.Glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02 in OdlUS XI/2, 211), ki napotuje na ločevanje med pasivnimi in aktivnimi družbeniki, pritožnica meni, da izpodbijani sklep Višjega sodišča (kakor tudi sklep sodišča prve stopnje) po vsebini pomeni istočasno tudi ugotovitev obstoja odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom kontradiktornosti postopka. Po mnenju pritožnice bi Višje sodišče izpodbijani sklep lahko spremenilo v skladu z navedeno odločbo Ustavnega sodišča takoj po njeni uradni objavi, saj ga je takrat že izdalo, ne pa še poslalo pritožnici. Ker je po mnenju pritožnice izpodbijani sklep v nasprotju z vsebino ustavne odločbe, med izdajo izpodbijanega sklepa in njegovo vročitvijo pritožnici pa naj bi poteklo občutno preveč časa, pritožnica v obravnavanem primeru zatrjuje kršenje pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave).

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-114/03 dne 3. 6. 2003 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrglo. Do končne odločitve je zadržalo izvrševanje izpodbijanih sklepov. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki (upniku) v izvršilnem postopku. Višje sodišče in nasprotna stranka na ustavno pritožbo nista odgovorila.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Pritožnica sicer zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti iz 14. člena Ustave, vendar z razlogi, ki jih navaja, teh kršitev ne more utemeljiti. V obravnavanem primeru bi lahko šlo za kršitev te pravice, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v neskladju z Ustavo, oziroma če bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče oceniti za samovoljno oziroma arbitrarno. Tako bi z vidika zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave lahko bil relevanten očitek pritožnice, da je Višje sodišče v pritožbenem postopku v nasprotju z načelom kontradiktornosti postopka odločalo tudi o obstoju odgovornosti pritožnice kot družbenice za obveznosti družbe, ki je izbrisana iz sodnega registra. Vendar ta očitek pritožnice ne drži.

6.Ustavno sodišče je sicer z odločbo št. U-I-135/00, na katero se pritožnica v ustavni pritožbi sklicuje, razveljavilo določbe šestega odstavka 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - v nadaljevanju ZGD) ter četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod, kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe, to so t. i. nepravi, pasivni družbeniki (druga točka izreka odločbe). Pritožnica v ustavni pritožbi pravilno zaključuje, da se glede na vsebino navedene odločbe Ustavnega sodišča odgovornost družbenikov oziroma njihov status v družbi, ki je bila izbrisana iz sodnega registra, ugotavlja v sodnem postopku, v skladu z načelom kontradiktornosti. Vendar pa pritožnica zmotno meni, da je pritožbeno sodišče v tej zadevi načelo kontradiktornosti kršilo in z izpodbijanim sklepom poseglo na področje ugotavljanja materialne podlage za njeno odgovornost za dolgove družbe. Treba je namreč razlikovati na eni strani med procesnim vprašanjem nadaljevanja izvršbe in s tem v zvezi procesnim položajem stranke ter na drugi strani odgovornostjo družbenika za obveznosti družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra.[1] Pri odločanju pritožbenega sodišča o nadaljevanju postopka z novim dolžnikom ni predmet presoje odgovornost družbenika za dolgove izbrisane družbe. Tudi v pritožničinem primeru se odločitev Višjega sodišča v izpodbijanem sklepu nanaša zgolj na procesno vprašanje nadaljevanja izvršbe, ki ga je Višje sodišče presojalo po izkazanih formalnih pogojih, ki jih določata ZFPPod in ZGD. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je namreč jasno navedlo, da so podane predpostavke za nadaljevanje postopka z družbenikoma, saj je bila družba C. izbrisana iz sodnega registra po uradni dolžnosti iz razlogov, ki jih določa ZFPPod, pritožnica pa je bila v času izbrisa te družbe iz sodnega registra še vedno družbenica te družbe, ter da je zadoščeno tudi pogoju, da mora upnik pravočasno predlagati nadaljevanje postopka zoper družbenika izbrisane družbe (v skladu z določbo petega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s tretjim odstavkom 394. člena ZGD). Na podlagi take obrazložitve nikakor ni mogoče zaključiti, da je bil predmet presoje pritožbenega sodišča, poleg procesnega vprašanja nadaljevanja postopka zoper družbenika, tudi ugotavljanje materialne podlage odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe.

7.Pri tem ne gre prezreti, da pritožnica pritožbenih razlogov, ki bi zahtevali odločanje o vprašanju njene odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe, ni uveljavljala. Tega tudi v ustavni pritožbi ne zatrjuje. Kakor je razvidno iz ustavni pritožbi priložene pritožbe zoper prvostopenjski sklep, je v pravnem sredstvu zgolj povzela dotedanji potek gospodarskega spora, v katerem je kot tožeča stranka vložila tožbo na izstop iz družbe C., Okrožnemu sodišču pa očitala nedejavnost v sedmih letih, kolikor je trajal postopek s tožbo. Ni pa podala nobenih pritožbenih navedb, ki bi se nanašale na materialno podlago njene odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe, ter svoje vloge v izbrisani družbi ni niti omenjala. Zgolj iz navedbe, da je že leta 1994 vložila tožbo na izstop iz družbe C., pa ni mogoče sklepati, da s tem zanika kakršnokoli "aktivno vlogo" v tej družbi. Višje sodišče je tako odločalo o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper pritožnico v okviru pritožbenih navedb in zadostilo tudi zahtevi po učinkovitosti vloženega pravnega sredstva, saj je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na pritožničine navedbe odgovorilo argumentirano. Ni pa ji z izpodbijanim sklepom vzelo pravice do dokazovanja v kontradiktornem postopku, da je t. i. neprava, pasivna družbenica.

8.Pritožnica ima tako do konca izvršilnega postopka[2] še vedno možnost, da uveljavlja ugovorne razloge, ki se v smislu navedene odločbe Ustavnega sodišča nanašajo na ugotavljanje materialne podlage za odgovornost pritožnice kot družbenice. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je pritožnica sklep prvostopenjskega sodišča o nadaljevanju postopka zoper njo kot družbenico izbrisane družbe prejela pred dnevom začetka veljavnosti odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00, na katero se sklicuje v postopku z ustavno pritožbo. Sklep o izvršbi, ki se nanaša na izbrisano družbo kot dolžnico, je postal pravnomočen, preden je pritožnica vstopila v postopek kot nova dolžnica. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - v nadaljevanju ZIZ) v četrtem odstavku 24. člena namreč določa, da se v primeru, ko pride do sprememb dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, izvršba nadaljuje pod pogoji iz prvega odstavka istega člena zoper novega dolžnika, ki pa jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Ugovor, ki se nanaša na vprašanje, ali obstaja materialna podlaga za ugotovitev prehoda obveznosti za plačilo dolgov izbrisane družbe na družbenika, se pred prvostopenjskim sodiščem, ki je odločilo o nadaljevanju postopka zoper družbenika izbrisane družbe, obravnava kot ugovor zoper sklep o izvršbi po 12. točki 55. člena ZIZ, ker pa tak ugovor vsaj posredno zadeva samo obveznost, ga je mogoče vložiti v skladu s 56. členom ZIZ kot ugovor po izteku roka. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v že citiranem Načelnem pravnem mnenju. Možnost sprožiti odločanje o vprašanju materialne odgovornosti pritožnice za obveznosti izbrisane družbe je torej zanjo še vedno odprta.

9.Ob upoštevanju navedenega ni mogoče pritrditi pritožničinim očitkom, da ji je bila z izpodbijanim sklepom kršena človekova pravica iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo. S tem preneha veljati tudi sklep o začasnem zadržanju izpodbijanega sklepa.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Wedam Lukić.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

[1]O tem glej Načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji dne 30. 6. 2003, Pravna mnenja, št. I/2003, str. 7-10.

[2]O tem, kdaj je končan izvršilni postopek, glej Dida Volk, Izvršba in zavarovanje, 2000, str. 81-82 in 242-244.