Jedro

Ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Sloveniji, če je tožnik na začasnem delu v Nemčiji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogi tožečih strank za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Ugotovila je, da tožeči stranki živita in delata v tujini in tako ne izpolnjujeta enega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva po navedeni pravni podlagi.

V tožbi tožeči stranki navajata, da imata stalno prebivališče v Mariboru, kjer sta si tudi zgradila stanovanjsko hišo, v kateri kljub začasnemu delu v Nemčiji redno prebivata, najmanj 2 meseca v letu. V Mariboru prebivata tudi dva njuna otroka, ki sta slovenska državljana, enako tožnikov brat in sestra, pa tudi tožničin oče je živel v Mariboru, kjer je umrl. Tako z Republiko Hrvatsko, ki jima ne priznava domovnice, nimata več stikov, saj tam ne živita že od leta 1973. Menita, da izpolnjujeta pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in predlagata, da sodišče njunemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem državljan druge republike pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. Dejansko življenje v Sloveniji, ki je eden od navedenih pogojev, se ugotavlja po kraju, v katerem prizadeti v pretežni meri zadovoljuje svoje vsakodnevne življenjske potrebe, in to ne le med počitnicami in ob prostih dnevih.

Ker sta tožnika na začasnem delu v ZR Nemčiji, kjer pretežno tudi živita, kar ni sporno, je pravilen zaključek tožene stranke, da pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ne izpolnjujeta. Okoliščine, na katere se sklicujeta v tožbi (slovensko državljanstvo njunih otrok, lastništvo stanovanjske hiše, kjer preživljata vse dopuste in proste dneve, odsotnost iz Hrvaške že od leta 1973) za pridobitev državljanstva na tej pravni podlagi niso pomembne.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).