Jedro

Pravilo iz četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP je namenjeno sankcioniranju upnika, ki je z nepopolno prijavo terjatve povzročil, da se stečajni upravitelj o njej ni mogel izjaviti in jo je prav iz tega razloga tudi prerekal. Gre za izjemo od splošne ureditve povračila stroškov pravdnega postopka, zato jo je potrebno razlagati ozko. Uporabi se torej le v primerih, ko stečajni upravitelj terjatev prereka zgolj iz razloga njene nepopolnosti (manjkajoče trditvene podlage ali manjkajočih dokazov) in je presoja teh razlogov predmet pravdnega postopka. Takšne izjeme od pravila uspeha v pravdi pa ni mogoče uporabiti, če je upravitelj terjatev prerekal tudi iz kakšnih drugih razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se stroškovna odločitev v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje III Pg 142/2019 z dne 12. 3. 2021 v zvezi s popravnim sklepom III Pg 142/2019 z dne 16. 4. 2021 potrdi.

II. Toženka mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 317,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave, opr. št. III Pg 142/2019 z dne 12. 3. 2021, ugotovilo, da obstaja terjatev tožnice do toženke v višini 45.523,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2018 do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora tožnici povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ker je pri tem v izreku pomotoma izpustilo znesek pravdnih stroškov, ki ga mora toženka povrniti tožnici, je to napako odpravilo s popravnim sklepom, opr. št. III Pg 142/2019 z dne 16. 4. 2021, s katerim je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti 3.712,90 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper odločitev o stroških (popravni sklep z dne 16. 4. 2021 v zvezi s sodbo z dne 12. 3. 2021) je toženka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ter popravni sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, tožnici pa naloži v plačilo celotne stroške postopka toženke. Podrejeno pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo, zadevo pa vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. V pravočasni dopolnitvi pritožbe z dne 4. 5. 2021 je toženka izpodbijala še višino odmerjenih stroškov, ki jih je prvostopenjsko sodišče priznalo tožnici.

4. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Tudi ona je zahtevala povračilo svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bil postopek s sklepom z dne 9. 5. 2019 prekinjen od 16. 4. 2019 zaradi začetka stečajnega postopka nad toženko, nadaljeval pa se je na predlog tožnice zaradi prerekane terjatve.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upravitelj toženke terjatev prerekal, in sicer tako iz razloga, ker prijavi terjatve niso bila priložena dokazila, kot tudi zaradi tega, ker terjatev do tožnice v znesku 53.449,83 EUR uveljavlja v pobot. Zato je ocenilo, da bi upravitelj terjatev prerekal tudi, če bi bili prijavi priloženi listinski dokazi in zaključilo, da v tem primeru uporaba pravila iz četrtega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) ne pride v poštev. O stroških pravdnega postopka je zato odločilo na podlagi splošnega pravila o uspehu (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

8. Upnik, ki v stečajnem postopku nad dolžnikom prijavi terjatev, mora postaviti določen zahtevek, navesti dejstva, ki ga utemeljujejo in k temu priložiti dokaze (prvi odstavek 60. člena ZFPPIPP). V skladu z določilom četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP se v primeru, ko prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov ali če ji niso priloženi listinski dokazi, ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatev, če je bila terjatev prerekana.

9. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v predmetnem postopku določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP ni uporabljivo. To pravilo je namenjeno sankcioniranju upnika, ki je z nepopolno prijavo terjatve povzročil, da se stečajni upravitelj o njej ni mogel izjaviti in jo je prav iz tega razloga tudi prerekal. Gre za izjemo od splošne ureditve povračila stroškov pravdnega postopka, zato jo je potrebno razlagati ozko. Uporabi se torej le v primerih, ko stečajni upravitelj terjatev prereka zgolj iz razloga njene nepopolnosti (manjkajoče trditvene podlage ali manjkajočih dokazov) in je presoja teh razlogov predmet pravdnega postopka. Takšne izjeme od pravila uspeha v pravdi pa ni mogoče uporabiti, če je upravitelj terjatev prerekal tudi iz kakšnih drugih razlogov1. 10. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 15. 10. 2019 (priloga A32, terjatev pod zap. št. 78) razvidno, da je stečajni upravitelj terjatev prerekal tudi zato, ker preplačilo v znesku 53.449,83 EUR uveljavlja kot pobotni ugovor. Zato drži stališče prvostopenjskega sodišča, da tudi če bi tožnica v prijavi terjatve predložila listinske dokaze o svoji terjatvi, ki bi stečajnemu upravitelju omogočal njen preizkus, bi upravitelj to terjatev še vedno prerekal. Takšnega pravilnega zaključka sodišča prve stopnje pritožba niti ne izpodbija. Iz istega razloga v predmetni zadevi tudi ni mogoče uporabiti posebnega pravila iz 157. člena ZPP2. Četudi je toženka v vlogi z dne 10. 3. 2021 (r. št. 36) tožbeni zahtevek pripoznala, je s tem, ko je tožničino terjatev prerekala in se njeni terjatvi upirala tudi s pobotnim ugovorom, dala tožnici povod za tožbo. Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno odločitev o stroških postopka pravilno oprlo na splošno določilo prvega odstavka 154. člena ZPP in jih naložilo v plačilo toženki, ki v tej pravdi ni uspela.

11. Glede na obrazloženo pritožnica ne more uspeti z vztrajanjem pri tem, da tožnica prijavi terjatve ni predložila dokazil o plačilih, ki naj bi jih izvedla na podlagi sklenjene pogodbe o prevzemu izpolnitve, zaradi česar je stečajni upravitelj terjatev tudi prerekal. Drugačne presoje ne more doseči niti s pritožbenimi navedbami, da sta pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje podpisali pisni predlog sodne poravnave (h kateri nato stečajno sodišče ni podalo potrebnega soglasja) in v kateri sta se zato, ker tožnica pri prijavi ni priložila vseh potrebnih listin za priznanje terjatve, pač pa šele kasneje, dogovorili, da s sklenitvijo sodne poravnave vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Takšna okoliščina v ničemer ne utemeljuje izjeme od pravila iz prvega odstavka 154. člena ZPP. Kot rečeno je v obravnavani zadevi bistveno, da bi do tega pravdnega postopka prišlo tudi v primeru, ko bi tožnica prijavi terjatve predložila vse potrebne listinske dokaze. Pri odločitvi o pravdnih stroških prvostopenjsko sodišče zato ni imelo podlage za uporabo izjeme od splošnega pravila o uspehu. Pritožbeni očitek o zatrjevani kršitvi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP ter 156. člena ZPP zato ni utemeljen.

12. Pritožnica v dopolnitvi pritožbe navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katere stroške in v kolikšni višini je sodišče priznalo tožnici, zaradi česar naj bi bila podana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da s stroškovnikom tožnice ne razpolaga, saj je bil dan v spis samo v enem izvodu, zato se sodba nanj ne more sklicevati.

13. Tudi s takšnimi navedbami pritožnica ne more uspeti. Za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških namreč zadošča, če se sodišče v obrazložitvi sklicuje na stroškovnik v spisu, iz katerega lahko stranke razberejo, kako je sodišče napravilo izračun stroškov3. Iz predloženega stroškovnika v spisu (r. št. 132, l. št. 135 – 136) je razvidno, da je sodnica, ki je sodila na prvi stopnji, označila, katere stroške in v kakšni višini jih je sodišče tožnici priznalo.

14. Ker je torej iz stroškovnika, ki je sestavni del spisa, razviden izračun višine potrebnih stroškov, ki jih je sodišče v izreku izpodbijanega sklepa naložilo v plačilo toženki, je izpodbijano odločitev o stroških mogoče preizkusiti. Ker je imela toženka možnost vpogledati v sodni spis in se na ta način seznaniti, kateri stroški so bili priglašeni in priznani, je imela tudi možnost, da se izreče o pravilnosti izračuna naloženih stroškov. Zato toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da s stroškovnikom tožnice ne razpolaga. Možnost seznanitve s stroškovnikom je sicer imela že ob njegovi predložitvi na naroku za glavno obravnavo dne 12. 3. 2021, na katerem je bila toženka prisotna.

15. Pritožnica v nadaljevanju izpodbija tudi odločitev o sami odmeri stroškov. Navaja, da je tožnica v svojih vlogah za dopolnitev tožbe in pripravljalno vlogo zahtevala 900 točk, čeprav bi ji za prvo vlogo glede na vrednost spornega predmeta pripadalo zgolj 800 točk, za drugo pa zgolj polovica tega zneska. Prav tako naj tožnica ne bi bila upravičena do priglašenih stroškov za konferenco s stranko in končnega poročila, ker naj bi bili ti storitvi zajeti že v nagradah za sestavo vlog.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz predloženega stroškovnika tožnice razvidno, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo za sestavo dopolnitve tožbe 800 točk, za prvo pripravljalno vlogo 800 točk, za narok za glavno obravnavo z dne 21. 10. 2020 800 točk, za drugo pripravljalno vlogo 600 točk, za končno poročilo stranki 50 točk, za zastopanje na naroku dne 12. 3. 2021 400 točk, materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) v višini 2%, za sodno takso 961,00 EUR ter 176,00 EUR izvršilnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče pa tožnici ni priznalo stroškov konference s stranko (3 X po 100 točk), od priglašenih dveh končnih poročil stranki pa je priznalo zgolj eno v višini 50 točk. Prav tako tožnici ni priznalo stroškov porabljenega časa za zastopanje na naroku.

17. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče za sestavo druge pripravljalne vloge ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (45.523,26 EUR) utemeljeno priznalo 600 točk, saj je po 1. točki tarifne številke 19 OT stranka za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo upravičena do 75% nagrade iz tarifne številke 18 in ne le do 50% te nagrade, kot to zmotno zatrjuje pritožnica. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo tudi strošek končnega poročila stranki, saj ne gre za storitev, ki bi bila zajeta v sestavi nagrade za pripravljalno vlogo oziroma z zastopanjem na naroku, pač pa gre za samostojno opravilo, ki ima podlago v tar. št. 39 OT4. Sodišče prve stopnje je zato po prepričanju pritožbenega sodišča tožnici pravilno odmerilo pravdne stroške v skupni višini 3.712,90 EUR.

18. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost toženkine pritožbe, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), potem ko je slednji prestal tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

19. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in OT glede na vrednost izpodbijanega dela (3.712,90 EUR) priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 21 OT), 50 točk za končno poročilo stranki in 8,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar vse skupaj znaša 260,10 EUR. Vrednost odvetniške točke je 0,60 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 57,22 EUR. Skupaj pritožbeni stroški tožnice znašajo 317,32 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožnici ni priznalo stroškov konference s stranko5. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 Glej sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 267/2021 z dne 7. 7. 2021, I Cpg 194/2016 z dne 25. 5. 2016, I Cpg 324/2019 z dne 6. 11. 2019, I Cpg 479/2019 z dne 3. 6. 2020 . 2 Ta določa, da v primeru, ko tožena stranka ni dala povoda za tožbo in je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik povrniti pravdne stroške. 3 Glej na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 551/2020 z dne 3. 6. 2015, sklep II Cp 2305/2018 z dne 14. 2. 2019, sodbo I Cp 2997/2015 z dne 13. 1. 2016, sklep IV Cp 4825/2010 z dne 28. 1. 2011, sodbo in sklep I Cpg 1209/2011 z dne 15. 5. 2013 ter J. Vlaj, Pravosodni bilten 2/2008, stran 9. 4 Tako tudi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 551/2020 z dne 16. 6. 2020 ter II Cp 2599/2016 z dne 20. 12. 2016. 5 Kot rečeno so ti zajeti že v nagradi za sestavo vlog.