Jedro

Zgolj navedba v obrazložitvi, da ''ministrstvo ugotavlja, da je C.C. izpolnjevala pogoje po FIP v povezavi z Zakonom o prijavi in UVEG za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, saj je bila v posledici končanja 2. svetovne vojne l. 1946 izgnana v Avstrijo (pregnanka/pregnanska škoda),'' ne zadosti standardu obrazložitve iz 209. člena ZUP/86 v zvezi s 6. členom ZDen (oziroma 214. členom ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-117/2007/63 z dne 24. 12. 2015, se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo vlagateljev A.A. ter B.B. za denacionalizacijo C.C. podržavljene idealne 1/3 nepremičnine s parc. št. 97, danes parc. št. *104/0, k.o. ... in še odločil, da stranki v tem postopku nosita svoje stroške sama. V obrazložitvi je navedel, da je bilo pok. bivši lastnici obravnavano premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne/Mestne zaplembene komisije v Mariboru-desni breg, št. 41/45 z dne 29. 8. 1945, na podlagi Odloka AVNOJ-a. Ker C.C. ni bila vpisana v evidenco državljanov, je pristojni organ izdal ugotovitveno odločbo po 63. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), s katero je bilo ugotovljeno, da se imenovana ni štela za jugoslovansko in slovensko državljanko od 28. 8. 1945, zaradi česar ni štela za upravičenko do denacionalizacije. Vlagatelja sta zato glede na 12. člen ZDen kot upravičenca predlagala moža bivše lastnice D.C. Ta je štel za državljana LR Slovenije in SFRJ (ugotovitvena odločba z dne 23. 4. 2001). Organ je zato v prvotnem postopku izdal odločbo, s katero je bila priznana odškodnina za podržavljeno premoženje. Ta odločba je bila odpravljena v upravnem sporu s sodbo, I U 596/2010 z dne 20. 10. 2010. Pri ponovnem preverjanju, ali je bila bivša lastnica upravičena do pridobitve odškodnine po drugem odstavku 10. člena ZDen, je organ, sledeč novejši upravnosodni praksi ugotovil, da je bila C.C. upravičena do pridobitve odškodnine po Finančno izravnalni pogodbi (v nadaljevanju FIP) in Zakonom o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG) v povezavi z Zakonom o prijavi škode. Bivša lastnica je bila namreč v posledici končanja II. svetovne vojne leta 1946 pregnana v Avstrijo, kjer je leta 1955 pridobila avstrijsko državljanstvo in kjer je živela do svoje smrti leta 1967 (izpolnjena sta tudi pogoja avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960 in avstrijskega državljanstva na presečni dan, tj. dan uveljavitve FIP dne 27. 11. 1961). Ker so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, je organ zahtevo zavrnil. 2. Tožniki so v tožbi uvodoma navedli, da sta vlagatelja zahteve A.A. in B.B. med postopkom umrla, zato so vstopili v postopek njihovi dediči, sedaj tožniki, kar izkazujejo s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru, II D 561/2006 z dne 19. 12. 2006. Nadalje so tožniki navedli, da FIP ni bila pravna podlaga za izplačilo odškodnin in zato bivša lastnica na tej podlagi ni mogla prejeti odškodnine. Iz preambule FIP namreč izhaja, da sta ZR Nemčija in Republika Avstrija sklenili pogodbo z namenom, da se uredijo odprta finančna vprašanja v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945. Gre za dvostransko pogodbo, ki zavezuje samo pogodbenici, na njeni podlagi pa je Avstrija sprejela lastno zakonodajo in izvedla odškodovanje v svoji zakonodaji v polje svoje prostor presoje in tam za izplačilo odškodnin določila različne kriterije, tako subjektivne narave (kdo je oškodovanec z upoštevanjem dohodkovnega cenzusa), kot objektivne narave (kaj je pravno priznana škoda). Drugi odstavek 10. člena ZDen je dejansko vprašanje postopka denacionalizacije, ki ga ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti. Načelo materialne resnice nalaga organu pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Po stališču Ustavnega sodišča iz odločbe, št. U-I-326/98 (sprejeto v postopku presoje ustavnosti te določbe) pa imajo stranke pravico tudi dokazovati dejstva, ki so odločilna za presojo okoliščin iz te določbe. V ta namen so tožniki predložili potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, iz katerega izhaja, da C.C. in njeni pravni nasledniki za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije niso prejeli odškodnine, niti do nje niso bili upravičeni. Ta dejstva so podkrepili še z razlogi iz avstrijske zakonodaje. Tega potrdila organ ni upošteval. Gre za javno listino po avstrijskem pravu in tudi po drugem odstavku 1. člena Haaške konvencije o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin. To potrdilo velja tudi na območju Republike Slovenije in ima dokazno moč domače javne listine. Organ pa je to potrdilo ocenil kot obvestilo o tujem pravu po 12. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) oziroma 7. členu Evropske konvencije o tujem pravu, kljub temu, da potrdilo vsebuje osebne podatke osebe, na katero se nanaša, premoženje, ki ji je bilo podržavljeno, in iz njegove vsebine jasno izhaja potrditev pristojnega organa o nemožnosti prejetja odškodnine. S takšnim postopanjem je organ zmotno presodil predložene dokaze in posledično napravil napačen sklep glede dejanskega stanje in napačno uporabil materialno pravo. Na podlagi 2. člena FIP je Avstrija sprejela tudi zakon dne 13. 6. 1962, ki zadeva razširitev področja uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG). Ta zakon je pravico do odškodnine priznal samo nemškim državljanom, ki to svojo državljanstvo lahko izkažejo z javno listino ZR Nemčije in ki jim je nastala škoda na ozemlju Avstrije. KVSG tako ni dajal podlage za plačilo odškodnine za odvzeto premoženje na območju nekdanje Jugoslavije. Ker C.C. tudi nikoli ni imela nemškega državljanstva, na temelju tega zakona nedvomno ni mogla prejeti odškodnine. Avstrija je izplačilo odškodnin uredila še z drugo nacionalno zakonodajo - z Zakonom o prijavi škode (Anmeldegesetz) in Zakonom o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG). V svoji zakonodaji pa je postavila različne kriterije, subjektivne in objektivne narave. Pravno priznana škoda, za katero je bilo sploh mogoče dobiti odškodnino po zadnje navedenih zakonih, je bila škoda na gospodinjski opremi in škoda na premičnih predmetih, potrebnih za opravljanje poklica. Po 5. členu Zakona o prijavi škode je oškodovanem preseljenec ali pregnanec, ki mu je nastala v 2. členu pravno priznana škoda, torej prej opredeljena škoda. V tem primeru C.C. gospodinjska oprema in premični predmeti, potrebni za opravljanje poklica, sploh niso bili zaplenjeni. Taki predmeti so bili po 6. členu Zakona o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije, ki je bil izvedbeni predpis po Odloku AVNOJ-a, tudi izrecno izvzeti od zaplembe. Tako ji niti po FIP niti po določbah notranje avstrijske zakonodaje ni nastala pravno priznana škoda in zato ni mogla dobiti odškodnine. V obeh zakonih je bil tudi določen premoženjski centus za priznanje oškodovanja, teh okoliščin, kot tudi ne zgoraj opredeljenih, pa organ ni niti ugotavljal, niti presojal. C.C. tudi ne ustreza definiciji pojma pregnanca iz FIP. Ni jasno, kako je organ prišel do zaključka, da je bila C.C. pregnana, iz odločbe to niti ne izhaja in se je v tem delu ne da preizkusiti. Poleg tega je organ spregledal, da je upravičenec v tem postopku D.C. in ne C.C. ter bi organ moral ugotavljati te pogoje za D.C. S tem pa je kršil tudi pravila postopka. Organ tudi ni izdal poročila po 65. členu ZDen in strankam tako ni omogočil, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice. S tem je bistveno kršil pravila postopka. Glede na povedano so tožniki predlagali, da sodišče tožbi ugodi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

3. Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

4. Stranka z interesom E. d.d. je v odgovoru na tožbo navedel, da je odločitev organa pravilna in zakonita. Opozoril je na sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 85/2013 z dne 27. 12. 2014. 5. Stranka z interesom F. odgovora na tožbo ni podala.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo C.C. podržavljene idealne 1/3 nepremičnine s parc. št. 97, danes parc. št. *104/0, k.o. ...

8. Sodišče se uvodoma opredeljuje do zatrjevanih kršitev pravil postopka.

9. Tožniki zatrjujejo, da iz odločbe ni jasno, kako je organ prišel do zaključka, da je bila bivša lastnica podržavljenega premoženja C.C. pregnana, zaradi česar se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče se s tem ugovorom tožnikov strinja. Po drugem odstavku 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku/86 (v nadaljevanju ZUP/86) v zvezi s 6. členom ZDen obsega obrazložitev odločbe kratko obrazložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so bili odločilni za presoj dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu. Enako oziroma podobno določa tudi sedaj veljavni 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zgolj navedba v obrazložitvi, da ''ministrstvo ugotavlja, da je C.C. izpolnjevala pogoje po FIP v povezavi z Zakonom o prijavi in UVEG za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, saj je bila v posledici končanja 2. svetovne vojne l. 1946 izgnana v Avstrijo (pregnanka/pregnanska škoda),...'' torej ne zadosti standardu obrazložitve iz 209. člena ZUP/86 v zvezi s 6. členom ZDen (oziroma 214. členom ZUP), saj ni jasno, na podlagi katerih dejstev je organ prišel do takega zaključka, tj. do zaključka, da je šteti C.C. za pregnanko glede na pogoje iz FIP. Če pa tega dejstva ni mogoče preizkusiti, tudi ni mogoče sprejeti zaključka, da je bivša lastnica C.C. prejela oziroma imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, kar (sicer) predstavlja razlog za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo glede na drugi odstavek 10. člena ZDen. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba nezakonita in jo je treba odpraviti.

10. Tožniki nadalje ugovarjajo, da organ ni izdal poročila po 65. členu ZDen in tožnikom tako onemogočil, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice. Po 65. členu ZDen komisija iz drugega odstavka 54. člena ZDen (po tej določbi načelniki upravnih enot ustanovijo strokovne komisije ter imenujejo njihove člane za odločanje o zahtevah na prvi stopnji) po končanem ugotovitvenem postopku pripravi poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, ki se vroči strankam z osebno vročitvijo, stranke pa lahko v 15 dneh po prejemu poročila predlagajo spremembo oziroma dopolnitev poročila oziroma dopolnitev ugotovitvenega postopka. Že iz citirane določbe je razbrati, da priprava poročila ni obvezna v postopkih denacionalizacije, v katerih na prvi stopnji odločajo ministrstva, pri katerih strokovne komisije po drugem odstavku 54. člena ZDen niso ustanovljene, za kar tudi gre v obravnavanem primeru, ko je o sporni zadevi odločalo na prvi stopnji ministrstvo. Ne glede na povedano, pa to organa ne odvezuje spoštovanja načela zaslišanja stranke (8. člen ZUP/86) v upravnem postopku, natančneje, da stranke pred izdajo odločbe ne seznani z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločbo. Kot pa izhaja iz upravnih spisov, je organ pred izdajo odločbe tožnike z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, ki so bila podlaga za izdajo odločbe, seznanil, zaradi česar ne drži, da tožnikom zaradi ne-izdaje poročila po 65. členu ZDen ni bilo omogočeno, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice. Ta tožbeni ugovor zato sodišče zavrača. 11. V zvezi z drugimi tožbenimi ugovori, ki se nanašajo (v glavnem) na napačno uporabo materialnega prava in posledično na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pa sodišče, ne da bi prejudiciralo odločitev v ponovnem postopku, opozarja na že (tudi v izpodbijani odločbi večkrat) citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 85/2013 z dne 27. 12. 2014, v kateri se je Vrhovno sodišče RS postavilo na stališča glede vprašanj uporabe drugega odstavka 10. člen ZDen.

12. Sodišče tako ugotavlja, da so bila v upravnem postopku bistveno kršena pravila postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, zaradi česar je tožbi tožnikov ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ, sledeč stališčem postopka, ki izhajajo iz te sodbe, o zadevi ponovno odločiti.

13. Sodišče je stroškovnemu zahtevku tožnikov ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena).